 |
Foto: Kinorama |
Slo naslov: Ne glej mi v krožnik
Angleški naslov: Quit Staring at My Plate
Država: Hrvaška, Danska
Jezik: hrvaščina
Leto: 2016
Dolžina: 105', Imdb
Žanri: drama
Režija: Hana Jušić
Scenarij: Hana Jušić
Igrajo: Mia Petričević, Nikša Butijer, Arijana Čulina, Zlatko Burić, Karla Brbić
Ne glej mi v krožnik je v hrvaško-danski koprodukciji posneta črnohumorna drama mlade hrvaške režiserke Hane Jušić, ki je po nizu uspešnih kratkih filmov posnela prvenec s katerim se ji je uspelo prebiti na Beneške dneve (Venice Days), eno izmed stranskih sekcij Mostre. Film, ki smo ga med ostalim lahko videli tudi na predzadnjem Liffu, je prejel nagrade na številnih mednarodnih festivalih (Benetke, Tokyo, Crossing Europe) in več zlatih aren na festivalu hrvaškega filma v Pulju.
Jušićeva, ki je spisala tudi scenarij, je glavne junake našla v štiričlanski družni, nastanjeni v neugledni delavski četrti v Šibeniku. V majhnem stanovanju, ki se v vročih poletnih dneh zdi še manjše, se stiskajo oče Lazo (legendarni Zlatko Burić, ki ga poznamo iz Refnove trilogije Pusher), mama Vera (Arijana Čulina), njuna hčerka in glavna junakinja Marijana ( ) in njen "počasni" brat Zoran (Nikša Butijer). Le Marijana hodi v službo (zaposlena je laboratoriju lokalne bolnišnice), zato največji del družinskega proračuna zapolni njena plača, toda denarni prispevek se niti malo ne reflektira na njenem statusu znotraj družine. Ob trdosrčni, nerazumevajoči, na lenarjenje vajeni materi in starokopitnem očetu, ki družino vodi s trdo roko, brez kančka posluha za želje in potrebe mlajših generacij, več pravic in pozornosti uživa njen počasni brat Zoran. Ko možganska kap prizadene očeta in ga priklene na posteljo se zdi logično, da Marijana prevzame njegovo vlogo.
 |
Foto: Kinorama |
A po dogodku je edina sprememba, da Marijana poleg službe začne za dodaten zaslužek čistiti hiše premožnih družin. Izdatki so zaradi očetove bolezni višji, zato mati, ki je dočakala svojih pet minut in prigrabila očetovo vlogo, od hčerke pričakuje več denarja. Marijanin slaboten poskus upora je omejen na sugestijo, da bi tudi mati lahko čistila za denar in prispevala svoj delež. Predlog je gladko zavrnjen, saj je se mati egoistično izmika vsakršni odgovornosti. Odločnost pokaže le takrat, ko komandira sina in hčerko, zagovarja nakup zmrznjene hrane, ali izlet na mestno plažo. Vrhunec družinske disfunkcije je groba, pogosto žaljiva in ponižujoča komunikacija. Nejasno je, zakaj za vraga Marijana prenaša vse to, zakaj ne zapusti družinsko gnezdo in začne živeti samostojno. Dejstvo je, da se punca vedno znova vrača domov, na kraj čustvenega pohabljanja, iz česa najbrž izvira njena asocialnost, slaba komunikativnost in prikrita zloba v odnosu do drugih ljudi. V luči vseh teh spoznanj ne presenetijo niti načini, na katere punca odkriva svojo seksualnost. Tudi ta moment sledi estetiko grdega realizma, ki ga Jušičeva zvesto uveljavlja od prvega kadra. Nisem prepričan, ali se režiserka namenoma ni želela spuščati v poglobljeno analizo družinske disfunkcije, ki bi bolje pojasnila družinsko dinamiko. Namesto tega nas raje sooča z dejanji, ki like sicer opišejo, vendar jih ne pojasnijo. Ta ugotovitev je morda nekoliko zgrešena le v primeru glavne junakinje, saj njena dejanja vendarle imajo določen kontekst, so nekako motivirana. Nekaj je gotovo: Ne glej mi v krožnik je film, ob katerem je težko ostati ravnodušen, tudi za voljo zelo dobrih igralskih kreacij vseh pomembnejših akterjev na čelu s talentirano debitantko Mio Petričević.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar