 |
| Foto: Liffe |
Slo naslov: Divja miška
Angleški naslov: Wilde Mouse
Država: Avstrija, Nemčija
Jezik: nemščina
Leto: 2017
Dolžina: 103' , Imdb
Žanri: komedija, krimi, drama
Režija: Josef Hader
Scenarij: Josef Hader
Igrajo: Josef Hader, Pia Hierzegger, Jörg Hartmann, Georg Friedrich, Crina Semciuc, Murathan Muslu
Divja miška je prvenec Josefa Haderja, uveljavljenega avstrijskega igralca, ki se je ljubiteljem avstrijskega in evropskega filma prikupil predvsem s svojimi kolaboracijami z režiserjem Wolfgangom Murnbergerjem. Skupaj sta posnela kar štiri filme (Come Sweet Death, Silentium, The Bone Man, Life Eternal) o podvigih privatnega detektiva Simona Brennerja, ki jih še vedno nosim v zelo lepem spominu in jih ob tej priložnosti toplo priporočam. Hader, ki je v domovini najprej zaslovel kot igralec in avtor kabaretskih predstav, je tako pri 55-ih letih na dolg seznam dosežkov dodal še režijo celovečernega filma. Komična kriminalka je ena izmed stalnic njegove kariere, zato ne preseneča, da z Divjo miško zapluje v tematsko sorodne vode.
Glavni junak zgodbe je glasbeni kritik Georg, možakar v poznih srednjih letih, ki nenadoma izgubi službo pri uglednem dunajskem časopisu. Šefi se odločijo, da ga po treh desetletjih zamenjajo z mlajšimi in cenejšimi kritiki in Georg se je naenkrat znajde na cesti, brez konkretne ideje kaj storiti s svojim življenjem. Mogoče prav zato slabe novice ne podeli s soprogo, kakih 10 let mlajšo psihiatrinjo Johanno, s katero že nekaj časa poskušata narediti otroka. Namesto tega se začne pretvarjati, da še vedno hodi v službo, višek prostega časa pa usmeri v maščevalni pohod proti zdaj že bivšemu šefu in potepanje po znanem dunajskem zabaviščnem parku Prater. Tam sreča bivšega sošolca Ericha in njegovo romunsko dekle in se z njima spusti v projekt obnove zapuščenega zabaviščnega parka.
 |
| Foto: AFC |
Moram priznati, da sem od Haderjeve Divje Miške dobil manj, kot sam pričakoval. Hader je tudi tokrat tipični Hader, saj so mu vloge rahlo zmedenega, negotovega protagonista, ki mora sam s seboj razčistiti določene stvari, pisane na kožo. Osnovni elementi pripovedi so imeli dovolj potenciala, vendar se mi zdi, da Haderju tokrat preprosto ni uspelo skupaj spraviti dovolj zanimivega scenarija. Maščevanje zagrenjenega glasbenega kritika ne premore nobenega zares domiselnega detajla, neizpiljeno deluje tudi osrednji motiv negotovega protagonista, ki se sredi svojih petdesetih še vedno ne počuti pripravljenega sprejeti odgovornosti, ki jih nosi družinsko življenje. Hader v ozadju ves čas vpleta motiv nedavne begunske krize in enkrat fino izkoristi formulacijo "tehnična ovira" (beri bodečo žico), ki jo naša država namestila na mejo s Hrvaško. S tem želi trkati na vest evropskega srednjega razreda in istočasno banalizirati probleme svojih protagonistov, toda po moji oceni gre za nepotreben "dodatek," ki ne učinkuje tako kot bi moral. Šarm glavnega igralca in nizanje solidnih komičnih vložkov sta dovolj, da se med ogledom ne dolgočasimo in se občasno dobro zabavamo. To zadostuje za pozitivno oceno, toda zgodba v seštevku žal ne ponudi presežka.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar