Wonder Wheel (2017)

Foto: Amazon Studios

Slo naslov: Lunapark

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 101',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Woody Allen

Scenarij: Woody Allen

Igrajo: Kate Winslet, Jim Belushi, Justin Timberlake, Juno Temple, Jack Gore

Plaz "Weinstein" je poleg nekoč najmočnejšega hollywoodskega producenta odnesel še nekaj odmevnih imen iz filmskega sveta in med njimi se je zaradi grehov iz preteklosti, o katerih tu ne bom razpravljal, znašel tudi Woody Allen. Lunapark je tako po vsej verjetnosti njegov predzadnji film, izjemni opus pa bo sklenil še pred izbruhom afere dokončani A Rainy Day in New York, ki je trenutno v postprodukciji. Vse to omenjam zato, ker imam občutek, da bi se Lunapark pri ocenjevalcih in publiki odrezal veliko bolje, če bi premiero doživel nekaj mesecev pred izbruhom afere. Kakorkoli, Lunapark je ne glede na datum in okoliščine še vedno isti film, ki po moji oceni vreden veliko več od vtisa, ki ga potencialni gledalec dobi ob pogledu na splošni kritiški konsenz.

To pot nas Allen pelje v petdeseta, za kuliso pa izbere slikovito območje Coney Islanda, sprehajališča ob morju, peščene plaže in tamkajšnjo glavno atrakcijo – zabaviščni park. V prirejenem stanovanju znotraj lunaparka s svojim drugim možem Humptyjem (Jim Belushi) – ta dela kot operater vrtiljaka v parku – in otrokom iz prvega zakona, živi natakarica in propadla igralka Ginny (Kate Winslet). Humpty ji je pomagal, ko je bilo najtežje in Ginny je postala njegova žena, čeprav je očitno, da zakonca nista najbolj kompatibilna. Za Ginny je na prvi pogled pomembno le dvoje – Humptyja obdržati na varni razdalji od steklenice z žganjem in obvladovati piromanska nagnjenja njenega problematičnega sinkota. Toda Ginny ima skrivnost, ki vendarle prinaša nekaj zadovoljstva in sreče v njen sivi vsakdan. Že nekaj časa se namreč videva z Mickeyjem (Justin Timberlake), postavnim reševalcem iz vode in knjigoljubcem, ki sanjari o pisateljski karieri. Prav ta nas z direktnim nagovorom v kamero seznani o njegovi aferi z Ginny in tako pridemo do klasičnega zapleta z nezadovoljno žensko, ki najde novo ljubezen in začne sanjariti o novem začetku. Da stvari ne ostanejo tako preproste poskrbi Humptyjeva hčerka Caroline (Juno Temple), ki v begu pred možem, sicer nevarnim gangsterjem, poišče zatočišče pri očetu.

Foto: Amazon Studios

Allen v Lunaparku, podobno kot v Otožni Jasmine (Blue Jasmine, 2013), za primarno perspektivo izbere perspektivo ženske, opazen pa je tudi odmik od komedije in odločnejši premik v smeri resne drame. Brez skrbi ste lahko vsi, ki Allenovega filma ne morete zamisliti brez komičnih momentov;  tudi Lunapark jih ponudi kar nekaj, toda to pot razmerja in čustva, ki krojijo dinamiko teh razmerij, imajo večjo težo. Znova so v ospredju zanj tipične teme: ljubezenska in družinska razmerja, (ne)zvestoba, trpljenje. Film sicer rabi nekaj časa za vzpostavitev osnovnih parametrov in relacij, a ko enkrat poznamo ozadja ključnih likov, zgodba zadiha s polnimi pljuči. Takrat do izraza pride Allenov režiserski genij, občutek za postavitev prizora, v katerih vrhunsko združuje dialoge, vzdušje, fotografijo, igralske prispevke. A režija je le ena komponenta ob kateri velja izpostaviti vsaj še dvoje: izvrsten nastop Kate Winslet in prispevek direktorja fotografije Vittoria Storara. Kate Winslet se je po dolgem času končno znašla v vlogi, v kateri lahko pokaže razkošje svojega igralskega talenta. Njena Ginny je eden najboljših ženskih likov lanskega leta, odlično odigra karakterna študija ženske razpete med hvaležnostjo in moralno odgovornostjo do enega moškega in skorajda najstniško zaljubljenostjo v drugega. Ženska, ki pred vstopom v štirideseta leta zaveda, da je razmerje s postavnim študentom najbrž njena zadnja priložnost za nov začetek. Vizualna privlačnost v filmih Woodyja Allena dolgo časa ni igrala pretirano pomembne vloge, toda po Kavarniški gospodi (Café Society, 2016), ki označuje začetek sodelovanja s starim mojstrom Vittoriom Storarom, smo dočakali Allenov film, ki je tudi v tem segmentu prava poslastica. Izkušeni Italijan je odlično izkoristitil kulise zabaviščnega parka in številne neonske reklamne napise, pozorno oko pa lahko opazi tudi rabo dveh različnih barvnih shem za dva ključna ženska lika. Verna rekonstrukcija časovnega obdobja, prepričljiva Juno Temple in simpatična stranska zgodba o odraščanju mladega piromana zaokrožijo film v impresivno celoto, ki po moji oceni sodi med najboljše, kar nam je v filmskem smislu ponudilo leto 2017.   

Ocena