The Square (2017)

Foto: Magnolia Pictures

Slo naslov: Kvadrat

Država: Švedska, Nemčija, Francija

Jezik: švedščina, angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 151',  Imdb

Žanri: komedija, drama

Režija: Ruben Östlund

Scenarij: Ruben Östlund

Igrajo: Claes Bang, Elisabeth Moss, Dominic West, Terry Notary, Christopher Laessø, Marina Schiptjenko, Elijandro Edouard, Daniel Hallberg

Pozor: zapis vsebuje kvarnike!

Kamera nam pokaže brezdomca, ki nepremično leži na pločniku. Nato se zasuče in pokaže žensko, ki le nekaj metrov stran od brezdomca mimoidočim ponuja letake z vprašanjem: »Ali bi želeli rešiti eno človeško življenje?« Temu sledi čudovit posnetek v katerem se premikamo skupaj z množico in opazujemo strnjeni tok v poslovna oblačila odetih teles, ko iz ozadja, izven kadra, zaslišimo krik »Na pomoč!« Množica se sinhronizirano za hip ustavi, večina se ozre nazaj, a že čez nekaj trenutkov reka ljudi nadaljuje v začrtani smeri. V drugo se »Na pomoč!« sliši še močneje, bližje, masa se znova ustavi in odzove enako. Zgodba se ponovi še enkrat, nakar v kader priteče histerična, prestrašena ženska, ki vpije »Pomagajte! Ubil me bo!« Večina se izmika, nakar se le najdeta junaka, ki s svojima telesoma nasilnežu preprečita dostop do prestrašene ženske.

Ruben Östlund je mojster konstrukcije prizorov, ki s prikazom neke neobičajne situacije efektno pritegnejo pozornost gledalca in od njega istočasno zahtevajo odziv – največkrat premišljevanje o tem, kako bi sami reagirali v podobni situaciji. V opisani situaciji se je znašel Christian (Claes Bang), kustos muzeja sodobnih umetnosti, ki se s sodelavci ravno v tem času ukvarja s pripravo umetniške inštalacije z naslovom Kvadrat. Ideja je družbo opozoriti na naraščajoče nezaupanje med ljudmi in vsesplošno odtujenost, za promoviranje dogodka pa je najeta reklamna agencija, ki bo s  provokativno kampanjo na družbenih omrežjih prebudila interes javnosti za bližajoči se dogodek. 

Foto: Magnolia Pictures

Östlund skozi prepletanje dogodkov iz zasebnega in profesionalnega življenja osrednjega protagonista ustvari okvir za nizanje ohlapno povezanih epizod, ki skozi prizmo konceptualne umetnosti v fokus vzamejo stranpoti sodobne družbe. Vedno večje socialne razlike, manko posluha za težave sočloveka, individualizem in kolektivna odgovornost, kulturni elitizem... To so sporočilni motivi filma, ki po mojem mnenju ni tako dober in tako poseben zato, ker zna ustrezno artikulirati svojo kritiško naravnano sporočilo. Östlundovo glavno orožje so posamezne, kratkim filmom podobne satirične vinjete, v katerih Šved pokaže svoje mojstrstvo v kreaciji nelagodnih konfrontacij in prefinjenost v prehodih iz komedije v resno dramo. Nepredvidljivost, s katero Šved skozi posamezne prizore vodi like, in z njimi tudi nas gledalce, je osupljiva. Malo je režiserjev, pri katerih dejansko nikoli ne veš, v kakšni smeri se bo razvila določena situacija. Kvadrat je zelo intenzivna izkušnja, ki zahteva konstanten angažma, nas ves čas drži v primežu dogajanja in zahteva reakcijo: razmislek o videnem, smeh, napetost. Določeni prizori, kot je denimo prizor snažilca, ki z mašino za čiščenje poskuša očistiti tla okoli kupčkov materiala – ti so del umetniške inštalacije – so komični bombončki, ki v kontekstu prevpraševanja odnosa do konceptualne umetnosti zadenejo v polno. Druge situacije so bolj črnohumorne in resnejše. Takšen je prizor posnet iz notranjosti parkiranega avtomobila, ko protagonist čaka sodelavca, ki je v bližnji stavbi ima manjši opravek. In med tem ko skupaj z osebo v avtu čakamo na prihod voznika, ki bo iz nelagodnega položaja rešil kolega v avtu, se tudi sami sprašujemo, kakšen bi bil naš odziv. Provokacija popolnoma uspe, saj je jasno, da je pravzaprav gledalec tisti, ki v dragem avtu, na pustem parkirišču sredi geta, čaka na odrešilni prihod šoferja. Dogajanje je v celoti posneto iz notranjosti avtomobila, skozi stekla vidimo le obrise in slišimo glasove oseb, ki predstavljajo potencialno grožnjo. Kvadrat je film, ki nastavlja ogledalo družbi in od nje/nas učinkovito zahteva prevpraševanje ustaljenih konvencij in vrednot. Film v svoji epizodičnosti morda izgubi nekaj koherentnosti in morda v razvoju določenih idej (zgodba s fantom, ki brani svojo čast) nekoliko zanemarja logiko, a mu to pretirano ne škodi, saj Kvadrat kljub temu sodi med najboljše, kar nam je lani ponudila sedma umetnost.

Ocena