Killer Joe (2011)

Slovenski naslov: Morilec Joe
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: William Friedkin
Scenarij: Tracy Letts
Igrajo: Matthew McConaughey, Emile Hirsch, Juno Temple, Thomas Haden Church, Gina Gershon, Scott A. Martin

William Friedkin je v nekem intervjuju povedal, da je erotični triler Jade (1995) njegov najljubši film. Pri omenjeni izjavi je potrebno upoštevati Friedkinovo humoristično žilico, saj 77-letni Američan ob številnih priložnostih pokazal, da mu komični vložki v komunikaciji z novinarji dobro ležijo. Ob dejstvu, da je omenjeni film prejel dve nominaciji za maline (najslabši scenarij in najslabši mladi igralec), to opcijo ne morem povsem izključiti. Moj edini spomin na omenjeni film je zelo mična Linda Fiorentino, ki je v tistih letih imela status femme fatale, potem ko je leto prej blestela v neo-noiru kriminalki The Last Seduction (John Dahl, 1994). Nesporno je dejstvo, da je Friedkin v svoji dolgi karieri snemal filme različne kakovosti, večina pa se strinja, da v sam vrh njegove ponudbe sodita Francoska zveza (The French Connection, 1971) in Izganjalec hudiča (The Exorcist, 1973). No, zdaj je ta vitalni starček posnel še en film, ki bo zagotovo našel mesto v različnih retrospektivah njegovih najboljših izdelkov. Presenečenje je oznaka, ki jo v kontekstu dotedanjega ustvarjalnega opusa lahko uporabim ob strjevanju prevladujočih občutkov, ki so me prevzemali po ogledu Winterbottomovega Morilec v meni (The Killer Inside Me, 2010). In če me je Anglež prijetno presenetil, potem me je Friedkinov izdelek pustil odrtih ust in me vrgel na rit - dobesedno. Posneti film s takšno divjo energijo pri teh letih, je naravnost fantastičen dosežek, ki so ga sposobni le največji mojstri svojega poklica.

Zgodba inštalirana v anus Amerike, ali lepše, teksaško prikoličarsko naselje, v katerem svoje dni preživlja tamkajšnja white trash populacija, najdemo tudi naše glavne protagoniste, člane družine Smith. Chris (Emile Hirsch) je majhen, nepomemben diler, ki se mu je uspelo zameriti napačnim ljudem. Zamera težka šest tisočakov je fanta prisilila v globlji razmislek, po katerem je Chris vendarle našel rešitev, ki ga lahko spravi iz nezavidljivega položaja. Mladeničeva mati je nosilka zavarovalne police, ki bo upravičencu, v primeru njene smrti, navrgla petdeset tisočakov. Oziroma, v tem primeru upravičenki, Chrisovi najstniški sestri Dottie (Juno Temple), vendar vam na tej točki najbrž dolgujem krajše pojasnilo. Namreč, nosilka police je dolgo nazaj zapustila družino in nihče izmed »zapuščenih« o materi / bivši soprogi, nima lepega mnenja. Mogoče je prav zato Chris pomoč poiskal pri očetu Anselu (Thomas Haden Church), ki se je vmes poročil s prikupno natakarico (Gina Gershon), ki je iz Ansela hitro izvlekla informacije, pristavila še svoj lonček in zahtevala delež. Zraven je, kakopak, tudi zmedena Dottie, ki na ta način manifestira svoje sovraštvo do matere in pripadnost edini družini, ki jo pozna. Za izpeljavo drznega načrta angažirajo šerifa dallaške policije Joeja Cooperja (Matthew McConaughey), ki poleg policijskega dela honorarno opravlja smrtonosno popoldansko dejavnost.      

Pri vsakem filmu je vzdušje ena najpomembnejših postavk in nekakšna nemerljiva vrednost, ki jo težko opišem(o) z besedami.  Sploh v primerih kot je ta, ko prav zaradi izvrstnega vzdušja zgodba sploh funkcionira in dosega svoj namen. Že uvodne minute, z bližajočo se nevihto v ozadju, napovedujejo film, ki veliko stavi na atmosfero, pogled na grmiček Gine Gershon pa je jasen signal, naj otroke pošljemo v drugo sobo. Seveda, če jih imate in če tega niste modro storili že prej. Umor družinskega člana iz koristoljubja je dokaj pogost, klišejski motiv in kratek povzetek vsebine verjetno ne zbuja velikih pričakovanj. Trik je v tem, da je umor v resnici le izhodišče, oziroma povod za pripovedovanje zgodbe o zelo disfunkcionalni družini in nevsakdanjem morilcu, ki nekako ne ustreza tisti klasični predstavi o najemniku, ki pride, opravi delo in nato zanj ne slišimo nikoli več. Pa tudi v tem, da zgodba po začetnem zapletu in sklenitvi dogovora med morilcem in družino ubere nepričakovano, samosvojo pot, na kateri naročeni umor več nima (pre)velikega pomena.  V trenutku ko Joe predlaga plačilo avansa v naturalijah, film zdrsne v dekonstrukcijo disfunkcionalne družine in psihološko seciranje najetega morilca, ki se počasi promovira v osrednjo figuro in najbolj anti-junaškega med vsemi antijunaki. Matthew McConaughey blesti v eni svojih najboljših, če ne najboljši vlogi doslej. Morilec, kot dominantna figura med bebastim slabiči brez moralnega kompasa, s svojo neverjetno karizmo in sprevrženim občutkom za moralnost povsem razgaljuje vso moralno bedo družine Smith. Če zatrdim, da film počiva na treh nosilnih stebrih, potem je McConaughey zagotovo eden izmed teh stebrov. Drugi steber je brez dvoma Friedkin, ki je v osmem desetletju življenja posnel film nabit z neverjetno, skorajda mladostniška energijo. Ta se v maniri mladega, nadebudnega avtorja požvižga na etiko in moralo in se brez zavor spusti v narativno-vizualni eksces, prepojen z izjemno zabavnimi črnohumornimi vložki.  V tem hipu se ne morem spomniti nobenega uveljavljenega režiserja, ki mu je pri tej starosti uspelo posneti tako sočno filmsko zgodbo. Tretji nosilni steber je scenarist Tracy Letts, ki je po premiernem  scenariju za Friedkinovega Hrošča (Bug, 2006), ponovno  prispeval scenarij za njegov film. Scenarij, ki je tudi v drugo nastal na temeljih Lettsove gledališke igre, odlikuje izjemen čut za graditev in psihološko seciranje likov, ter izjemen čut za stopnjevanje napetosti skozi skrbno premišljene dialoške rešitve.  V tem pogledu še najbolj izstopa skoraj dvajsetminutno finalno dejanje, ki fantastično sklene celotno zgodbo in se močno zasidra v gledalčev spomin. Morilec Joe sodi med vrhunce tekoče filmske sezone in si je kot tak že zagotovil mesto, na moji lestvici najboljših, z letnico 2011. Za konec naj omenim še manjšo zanimivost - McConaugheyju je najprej bila ponujena vloga, v kateri je na koncu pristal Thomas Haden Church, a je Teksašan uspel prepričati Friedkina, naj mu vendarle zaupa vlogo »Killerja.«   (-5)

Ocena: