Tomboy

Slovenski naslov: Pobalinka
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 84', Imdb
Režija: Céline Sciamma
Scenarij: Céline Sciamma
Igrajo:  Zoé Héran, Malonn Lévana, Jeanne Disson, Sophie Cattani, Mathieu Demy

Desetletna Laure se je z družino pravkar preselila v nov kraj. Mama je v visoki nosečnosti, na svet bo kmalu spravila tretjega otroka.  Tu je še ljubeči oče in mlajša sestrica, šestletna Jeanne. Dve besedi, ki najbolj opišeta odnose znotraj družine sta ljubezen in harmonija. Manjša težavica je le Laurino fantovsko vedenje, saj bi punco zaradi kratke pričeske in oblačil zlahka zamenjali za fanta. Starša hčerkin fantovski slog  tolerirata in upata, da je posredi otroška muhavost, ki bo kmalu minila. Otroka rasteta v prijaznem okolju, zato prilagoditev na sredino ne bi smela biti pretirano zahtevna. Laure nekaj dni preživi v stanovanju v igri z Jeanno, a je vedno bolj mika, da bi šla ven in spoznala sovrstnike. Nekaj časa je z balkona opazovala otroke, dokler ni zbrala pogum in se napotila proti bližnjemu parku. Tako je srečala Liso, ki zaradi Laurinega videza domneva, da spoznava fanta.  A za njeno zmoto ni kriv zgolj Laurin videz. Ko sta se srečali, se je Laure predstavila s fantovskim imenom. »Jaz sem Michael,« je rekla in tako začela svoje skrivno pobalinsko življenje. Michaela so sovrstniki dobro sprejeli, njegove nogometne veščine so veliko pomagale pri ekspresni prilagoditvi. Punca se tako močno vživi v svojo vlogo, da ne razmišlja o bližajočem se začetku šolskega leta. Prvi šolski dan bo razkril njeno identiteto, toda Laure preveč uživa v svoji vlogi in se ji ne želi odpovedati. Njeno skrivnost najprej izve Jeanne, a jo ne zatoži staršem. Še njej je sila všeč, da ima ob sebi starejšega brata, ki jo lahko ščiti pred ostalimi otroci. 

Francoska režiserka in scenaristka Céline Sciamma, je potrebovala dobre štiri mesece, za realizacijo svojega drugega celovečerca. Scenarij je spisala v treh tednih, ekipa je porabila dvajset snemalnih dni, da je zgodbo spravila na filmski trak. Vedno znova me navdušujejo filmarji in filmarke, ki jim z minimalnimi finančnimi sredstvi uspeva realizirati tako zanimive projekte. Sciamma je že s svojim prvencem Naissance des pieuvres (Water Lillies, 2007)  pokazala, da odlično razume adolescenco in pozna načine, za nadvse prepričljiv in učinkovit prikaz mladostniškega sveta. S Pobalinko Sciamma znova v epicenter postavi mladostnike, tokrat v resnici predpubertetnike, ki počasi prihajajo v leta, ko njihova telesa že kažejo prva znamenja sprememb. Pri Laure je prehod še toliko bolj zahteven, saj se deklica mora ukvarjati še z vprašanji lastne seksualne identitete. Tematske vzporednice vlečem s Fantje ne jočejo (Boys Don't Cry, Kimberly Peirce, 1999),  v katerem si je Hilary Swank prislužila svojega prvega oskarja. Režiserka je imela srečno roko pri izbiri glavne igralke, saj mlada Zoé Héran z izjemno prepričljivostjo predstavi karakterne značilnosti dekleta, ki se najbolje počuti v fantovski koži. V filmu nastopa veliko otrok in prav tukaj ustvarjalci opravijo odlično delo in pokažejo veliko posluha za delo z otroci. Najbrž je zato prikaz interakcije med njimi tako naravno pristen,  kakor da se sodelujoči nebi zavedali prisotnosti kamere. Atmosfera je lepo  zastavljena, gledalec skorjada občuti tisti sproščeni avgustovski počitniški čas in se brez težav z mislimi vrne preteklost, ko je tudi sam podobno preživljaj brezbrižne poletne dni. Še najbolj sem užival v opazovanju Laure in Jeanne med igro, tisti nekajminutni prizori se človeka zares dotaknejo, saj izžarevajo močno človeško toplino. Zelo se mi je dopadel tudi konec, s katerim Sciamma zelo enostavno zaokroži celoto. Njena junakinja optimistično zre v prihodnost, saj je obkrožena z ljudmi, ki raznolikost razumejo in v njej ne vidijo nič slabega, je dojemajo človeško in se tako tudi obnašajo. Pobalinka je mali film, ki se gleda z užitkom, film v katerem gledalec like razume in se z njimi zlahka poistoveti. Po ogledu sem se počutil dobro, približno tako, kot se počuti človek, ki je pravkar zaključil prijetno druženje s prijetnimi ljudmi.  

Ocena: