The Nightingale (2018)

Aisling Franciosi in The Nightingale (2018), © 2019 - IFC Films

Slovenski naslov: -

Država: Avstralija

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: avantura, drama, triler

Dolžina: 136' ,  Imdb

Režija: Jennifer Kent

Scenarij: Jennifer Kent 

Igrajo: Aisling Franciosi, Baykali Ganambarr, Sam Claflin, Damon Herriman, Harry Greenwood, Ewen Leslie

Tasmanija je otok, približno trikrat večji od Slovenije, ki leži kakih 250 kilometrov južno od Avstralije. V letu 1825, v katerem teče naša pripoved, so ta del avstralskega ozemlja poznali pod imenom Van Diemenova dežela, kakih 30 let kasneje pa je otok dobil današnje ime. Za boljše razumevanje naslovne zgodbe je dobro poznati vsaj nekaj zgodovinskih dejstev. Otok je na začetku 19. stoletja postal britanska kazenska kolonija, kamor so iz Evrope deportirali kaznjence različnih kalibrov. Sprva so na otok pošiljali zgolj moške, kasneje so tja začeli pošiljati tudi ženske, zato je po nekaterih ocenah v določenem obdobju razmerje med žensko in moško populacijo bilo zelo neugodno (1 proti 8).

To prizorišče in ta zgodovinski trenutek si je za postavitev svojega drugega celovečerca izbrala avstralska režiserka in scenaristka Jennifer Kent, ki se je pred šestimi leti odmevno predstavila na festivalu Sundance s prvencem Babadook (The Babadook). Njeno ime s(m)o podčrtali mnogi in po daljši pavzi je naposled tukaj drugi film, s katerim se je režiserka, po moji oceni, predstavila v še boljši luči. Filmi, kakršen je naslovni, se ne zgodijo čez noč – so rezultat dolgotrajnega raziskovalnega dela, temeljitih priprav in jasne vizije avtorja, kaj s svojim delom želi povedati.

V fokusu naslovnega sta dva ključna motiva. Prvi je položaj ženske v obravnavanem obdobju, drugi pa odnos belih kolonizatorjev do avtohtonega ljudstva. Zgodba teče v času t.i. črne vojne (1820-1832), s katero so britanski kolonialisti prevzeli kontrolo nad Tasmanijo in z obličja zemlje skorajda v celoti izbrisali aboriginsko ljudstvo. Britanski genocid na Tasmaniji je namreč preživela le desetina domorodcev. 

Baykali Ganambarr in The Nightingale (2018), Foto: Imdb

Clare so je iz rojstne Irske deportirali pri rosnih 14-ih. Pripadniki britanske vojske so na otoku imeli malodane neomejena pooblastila, orožje in sila pa sta bila inštrumenta za uveljavljanje volje oficirjev, ki so se, vsak na svojemu koščku ozemlja, hitro vživeli v vloge malih bogov. Clare si je nekaj drobnih privilegijev priborila s prijetnim glasom, s katerim je v lokalni krčmi občasno zabavala vojake, nekaj je štela tudi naklonjenost lokalnega poveljnika Hawkinsa. Ta je njeni mladi družini, v zameno za intimna srečanja s Clare, že lep čas obljubljal svobodo. Toda pokvarjeni častnik tudi po izteku kazni ne želi podpisati dokumenta, s katerim bi družina postala dokončno svobodna. To je temelj konflikta, v katerem bo Clare izgubila vse in se nato, v družbi mladega aboriginskega sledilca Billyja podala na pot maščevanja.

The Nightingale bi formalno lahko označili za meščevalni film ceste, toda motiv maščevanja je za Jennifer Kent je le pogonsko gorivo, ki zgodbo vleče naprej, oziroma sredstvo, za revizijo romantičnih prepričanj o temeljih, na katerih je britanski imperij vzpostavil oblast v tem delu sveta. Brez olepševanja, ko je potrebno tudi z nazornim prikazom nasilja, ki ni nikoli neupravičeno ali nepotrebno. Rezultat takšnega pristopa je film, ki osvetljuje genocidno politiko britanskega imperija, človekovo izkoriščevalsko naravo in vseprisotno zlorabo šibkejšega, kot eno izmed nespornih resnic obravnavanega obdobja. To idejo lepo zaobjame dinamika med glavno junakinjo in mladim aboriginskim vodičem. Clare je resda žrtev, a je obenem belka, ki sprva nima nobenega sočutja do domorodcev. Je ženska, ki na svojega temnopoltega vodiča gleda z očmi tipičnega belega kolonialista. Toda njena percepcija se med potjo z vsako novo epizodo počasi spreminja, vse do zadnjega jutranjega prizora na plaži, ko nesrečno belo dekle začuti pristno povezanost z Billyjem in prvič zares razume, da med njeno in njegovo bolečino ni nobene razlike.

Ocena