torek, 14. januar 2020

1917 (2019)

George MacKay in 1917 (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: 1917
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, vojni
Dolžina: 119' Imdb 
Režija: Sam Mendes
Scenarij: Sam Mendes, Krysty Wilson-Cairns
Igrajo: Dean-Charles Chapman, George MacKay, Daniel Mays, Colin Firth, Andrew Scott


Sedma umetnost je prvo svetovno vojno vedno nekoliko zapostavljala, vsaj iz stališča števila posnetih filmov, saj so se filmarji raje odločali za zgodbe postavljene v čas druge svetovne vojne. Večja časovna distanca in številni objektivni razlogi (manj izvirnih gradiv iz časopisnih, knjižnih in dokumentarnih virov) so nedvomno nekoliko skrčili interes ustvarjalcev za vojne zgodbe iz tega obdobja. Zato ne preseneča, da je večina najboljših filmov o prvi svetovni vojni posneta v prvi polovici dvajsetega stoletja, četudi smo tudi v drugi polovici prejšnjega stoletja dobili nekatere klasike kot so: Kubrickove Steze slave, Leanovega Lawrenca Arabskega, Weirov Gallipoli...

Glede na zmagoslavje na zlatih globusih (nagradi za najboljši film in režijo) in številne oskarjevske nominacije si je takšen status že zagotovil tudi osmi celovečerec Sama Mendesa. Angleški oskarjevec (Lepota po ameriško) se je o prvi svetovni vojni veliko pogovarjal s svojim dedkom in rezultat teh pogovorov je scenarij, ki ga je spisal skupaj s ko-scenaristko Krysty Wilson-Cairns. Na tem mestu mogoče ni odveč poudariti, da plod njunih naporov sam po sebi ni nobeden scenaristični presežek, ampak dokaj preprosta, linearna pripoved. Dva mlada britanska vojaka Blake (Dean-Charles Chapman) in Schofield (George MacKay) se nepričakovano znajdeta pred izjemno nevarno, morda celo nemogočo nalogo. Komunikacija z enim izmed bataljonov britanske vojske je pretrgana in 1600 mož pod poveljstvom ambicioznega polkovnika bo kot kaže padlo v past, ki so jo s strateškim umikom nastavili Nemci. Njuna naloga je prebiti se skozi nevarno nikogaršnje ozemlje in poveljniku enote dostaviti ukaz o preklicu planiranega napada. Dodaten motiv za enega izmed mladeničev je dejstvo, da je med borci ogroženega bataljona tudi njegov starejši brat.
Dean-Charles Chapman in 1917 (2019), Foto: Imdb
Mendes nas po hitri seznanitvi z obema junakoma skupaj z njima vrže v obrambne jarke britanske vojske. Z njima se hitro premikamo po dolgi obrambni liniji vedno globlje proti prvi bojni črti in spotoma absorbiramo fragmente realnosti vojakov, ki čakajo na naslednji sovražnikov napad ali juriš, ko bodo njihove možnosti za preživetje znova drastično upadle. Toda 1917 je film, ki nima časa za njihove zgodbe. Osnovna ideja je bila posneti film v enem samem kadru, ki s konstantnim premikanjem akterjev gledalcu posreduje občutek kontinuiranega dogajanja. Mendes je odlično izkoristil prednosti digitalne ere, obenem pa je na voljo imel vrhunskega mojstra kamere, oskarjevca Rogerja Deakinsa in montažne spretnostmi še enega oskarjevca Leeja Smitha. Skupaj so sestavili vizualno impresivno zgodbo, povedano v ritmu, ki gledalcu ne pušča veliko časa za predah ali premlevanje videnega. 

Skoraj dve uri filma mineta v konstantnem boju junakov s tiktakajočo uro in številnimi ovirami, ki jima stojijo na poti. Zato v naslovnem vidim sila kratkočasno izkušnjo, po kateri mi ni bilo tako enostavno identificirati razloge, zaradi katerih po izhodu iz kino dvorane nisem čutil prevzetosti, ki bi jo glede na kvaliteto vseh sestavnih delov moral čutiti. Za tako dobro režiran film, s tako dovršenimi prizorišči, celostno vizualno podobo in nadvse primerno glasbeno spremljavo Thomasa Newmana, bi občutki morali biti boljši. In občutki so, da ne bo pomote, zelo dobri, a vseeno sem nekako prišel do sklepa, da je prav tehnična superiornost v realizaciji koncepta nepretrganega posnetka najbrž tista utež okoli vratu, ki zgodbi preprečuje, da zadiha s polnimi pljuči. Za vzpostavitev intimnejšega odnosa med gledalcem in liki navkljub izdatni minutaži enostavno zmanjka časa, podobni občutki se porajajo tudi ob pomanjkanju nekega širšega konteksta, v kateri je umeščena naslovna zgodba. Protivojna sporočilnost je glede na kupe razpadajočih trupel dovolj močna, a vseeno ostaja občutek, da je takšno vrsto zgodbe izbrana pripovedna tehnika vseeno ni bila najboljša izbira. Film kljub temu že s samo izbiro dveh osrednjih protagonistov podčrta eno izmed temeljnih resnic vsake vojne: na prvih bojnih črtah so najpogosteje ugašala življenja mladih fantov, med tem ko so starejši njihov pogum največkrat občudovali z razmeroma varne distance.

Ocena


3 komentarji:

  1. Mogoče pa pogled iz prvoosebne perspektive ni tako silno zanimiva stvar (glej Hardcore Henry) oz. od režiserja zahteva res premišljen, dramaturško in scenaristično dobro podložen pristop in močne like (glej The Wrestler). Tehnika sama po sebi leta 2020 res ne more biti edini razlog za hvalo in nagrade, saj drugače bi bili vsi navdušeni tudi na Vzponom Skywalkerja ali stripovskimi Marvelovimi franšizami. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prvoosebna perspektiva vseeno dopušča več. Poleg Rokoborca je tudi Savlov sin Savlov sin en tak lep primer, ravno zaradi prvoosebnega minimalizma in omejitve na vidno polje junaka. Tudi tam karakterizacije likov skorajda ni, toda izkušnja je vseeno izjemno močna.

    Trik je v tem, kaj in kako pokazati gledalcu in ravno tu 1917 po moji oceni ne blesti. Pokaže sicer vse, kar vojni film mora pokazati, a vseeno, v konstantnem premikanju spotoma ne uspe pokazati ali povedati dovolj informacij, ki bi celoto dvignile na nivo resnične mojstrovine.

    OdgovoriIzbriši
  3. V resnici sem želel povedati, da prvoosebno doživetje tu ne doživljam kot nek minus.
    1917 je po moje žrtev odločitve, da vse skupaj mora delovati kot en nepretrgan posnetek in istočasno ohraniti hitrost napetega trilerja.

    OdgovoriIzbriši