ponedeljek, 06. januar 2020

Der goldene Handschuh (2019)

aka The Golden Glove
Jonas Dassler in Der goldene Handschuh (2019), © Gordon Timpen, Foto: Imdb

Slo naslov: Zlata rokavica
Drugi naslovi: The Golden Glove
Država: Nemčija, Francija
Jezik: nemščina
Leto: 2019 
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Režija: Fatih Akin
Scenarij: Fatih Akin, Heinz Strunk (knjiga)
Igrajo: Jonas Dassler, Philipp Baltus, Margarete Tiesel, Martina Eitner-Acheampong, Marc Hosemann, Greta Sophie Schmidt, Victoria Trauttmansdorff


Fatih Akin se je na začetku tekočega milenija s filmi kot sta Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004) in Z druge strani (Auf der anderen Seite, 2007) profiliral v enega pomembnejših avtorjev nemškega filma. Kvaliteta njegovih stvaritev je v dobrih dveh desetletjih ustvarjanja nihala, vendar Akin po moji oceni ni nikoli posnel zares slabega filma. 

Njegov najnovejši film Zlata rokavica je po kritiškem konsenzu sodeč ena najslabših stvaritev v njegovem opusu. Živimo v času, ko javno mnenje o posameznih filmih pogosto oblikuje nekaj prvih, praviloma vplivnih kritik(ov), ki potem usmerjajo ostale, manj pomembne kritike. In če ti denimo rečejo, da je sranje tipa „Prevarantke na Wall Streetu“ pomemben in kvaliteten film, potem je malo takih, ki končajo na nasprotnem bregu. Konsenz torej pravi, da je Zlata rokavica čisto sranje. 

Ob tako dovršenem filmu, enemu najboljših v režiserjevem opusu, se odločno, z vso mojo nepomembnostjo vred, postavljam na nasprotni breg v prepričanju, da pišem o enem izmed vrhuncev lanskega leta. Zgodba o serijskem morilcu Fritzu Honki (Akin je v film pretočil istoimenski roman Heinza Strunka), ki je v 70-ih letih umoril in razkosal najmanj štiri ženske, je ena tistih zgodb, ki jo ne pozabiš zlahka. Zgodba, ob kateri lahko skorajda zavohaš smrad, umazanijo in občutiš neko novo, nepredstavljivo dimenzijo grdote. Zavedam se, da tudi tisti z močnim želodcem bodo nekajkrat prisiljeni pogledati vstran in vse to so dejavniki, ki so gotovo oblikovali negativen ton večine prispevkov o Zlati Rokavici. Toda ko enkrat sprejmemo Akinovo estetiko grdega, je veliko lažje spoštovati in občudovati dovršeno scenografijo, igralske nastope in rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja. Prizori v baru Zlata rokavica, po katerem so poimenovali film (in knjigo), so prave male mojstrovinice – Akin v prizoriščih in likih vrhunsko ujame duh časa in okoliščine, v katerih je blaznež in alkoholik Honkinega kalibra brez večjih težav v smrtno past zvabil svoje žrtve. Alkoholičarke in prostitutke – „nesnago“ z družbenega dna, ki jo nihče ni zares pogrešal.

Ocena



2 komentarja:

  1. Jaz recimo tebi in tvojemu okusu za filme zaupam bolj kot vsem YouTube ali internetnim "kritikom" skupaj. Tega si bom ogledal ob prvi priložnosti.

    OdgovoriIzbriši
  2. O, hvala kolega.
    Upam, da ti bo všeč.
    Rabim še koga, da potrdi, da z mano ni nič narobe :)

    OdgovoriIzbriši