Jodaeiye Nader az Simin (A Separation)

Slovenski naslov: Ločitev
Drugi naslovi: A Separation
Država: Iran
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 123',  Imdb
Režija: Asghar Farhadi
Scenarij: Asghar Farhadi
Igrajo: Peyman Moaadi, Leila Hatami, Sareh Bayat, Shahab Hosseini, Sarina Farhadi, Merila Zare'i

Moje prvo druženje z iranskim režiserjem in scenaristom Asgharjem Farhadijem je bilo zelo zanimivo in že takrat sem čutil, da v prihodnosti lahko pričakujem še več. Govorim o Darbareye Elly (About Elly, 2009), njegovem četrtem filmu, ki so ga v Berlinu nagradili s srebrnim medvedom za režijo. Film je na koncu nabral kar lep kupček festivalskih nagrad in dokončno opozoril, da je iranska kinematografija dobila še enega zares imenitnega režiserja. Tako kot večina filmarjev se je Farhadijeva zgodba začela s kratkimi filmi in po šestih kratkometražnih naslovih je režiser bil pripravljen za celovečerec. Raghs dar ghobar (Dancing in the Dust, 2003),  tako kot njegov zadnji film, v središče postavlja ločitev. Leto kasneje je dokončal Shahr-e ziba (The Beautiful City), zgodbo o mladeniču, ki je pri rosnih šestnajstih zakrivil umor in za ta zločin bil obsojen na smrtno kazen, ki bo izvršena ob njegovi polnoletnosti. V svojem tretjem filmu, Chaharshanbe-soori (Fireworks Wednesday, 2006), se Farhadi znova ubada z odnosi med zakoncema, ko v središče postavi (ne)zvestobo. Potem je na vrsto prišel že omenjeni Darbareye Elly, ki spremlja skupino prijateljev na počitnicah, ki jih zaznamuje tragični dogodek. Jodaeiye Nader az Simin (A Separation, 2010), je njegov peti film, ki ga najdemo tudi med kandidati za tujejezičnega oskarja in skoraj sem prepričan, da bo film dobil zasluženo mesto med nominiranci. 

Če ste se odločili ponuditi priložnost Farhadijevem filmu, potem je verjetno najbolje, da o filmu veste čim manj.  Zaupajte moji presoji in se nepripravljeni prepustite zgodbi o razvezi zakonske zveze na iranski način. To je vse, kar potrebujete. Če ste film že videli, potem je vseeno.  Potem veste, da je pred tistimi, ki filma še niso videli, izjemno filmsko doživetje, ki ga ne bodo zlahka pozabili. In zato jim lahko celo nekoliko zavidam, kajti jaz sem svojo vstopnico že izrabil. Ker me je Farhadi že osvojil z Darbareye Elly, sem čakal pravo priložnost za ogled. Nekaj ur, v katerih me zagotovo ne bo nič zmotilo med gledanjem. Že v uvodnih kadrih nas režiser spretno in ekspresno vključi v zgodbo, nas postavi v vlogo delivca pravice, sodnika, ocenjevalca. Če filme gledate v družbi boljše polovice, bo doživetje še toliko bolj pristno, saj lahko spotoma izmenjata nekaj moško-ženskih pogledov na predstavljeno situacijo. Kakorkoli, že od uvodnih minut režiser od gledalca zahteva presojo. Ob tem je treba upoštevati, da Farhadi zgodbo pripoveduje v slojih. Polaganje novega sloja vedno znova definira sliko in spreminja stališče, v katerega smo pred tem trdno verjeli. Sorazmerno s pretečenim časom je odločanje težje, vsak postopek glavnih protagonistov racionalen in iracionalen obenem. V nekem trenutku se zavemo, da smo se že tako močno pogreznili v pripoved, da se ne zavedamo okolice. Čustveni angažma je iz minute v minuto močnejši in potem ko s težavo prestanemo prvi čustveni vrhunec, ki zaključi nesporazum med družinama, nam Farhadi nameni še eno brco v želodec, tokrat še močnejšo, z dalekosežnejšimi posledicami. Nas postavi pred nemogočo izbiro. Nas pripravi do spoznanja, da včasih ni pravilnega odgovora.  A Separation je film, ki ne pušča niti malo prostora za ravnodušnost. In takšni filmi so sila redki, zato jih je greh spregledati.  Za konec še povzetek zgodbe za vse, ki vseeno želijo vedeti, v kaj se podajajo.

Farhadi zgodbo začne na sodišču, kjer Nader in Simin zabijata zadnji žebelj v krsto, v kateri počiva njun propadli zakon. Simin je vso energijo usmerila v urejanje potrebne dokumentacije za imigracijo na zahod. Nader je že od začetka nasprotoval. Simin je uredila vizume za celo družino, Nader ni želel zapustiti domovine in ostarelega očeta, ki boleha s hudo obliko alzheimerjeve bolezni. Ker nista našla skupnega jezika sta se počasi oddaljila in na koncu končala na sodišču, z vlogo za ločitev. Zdaj Simin želi od sodišča doseči razsodbo, ki ji dodeljuje skrbništvo nad njuno najstniško hčerko Termeh. S takšno odločbo v žepu, bi skupaj s hčerko lahko zapustila Iran.  Termeh bi lahko odšla z materjo tudi z očetovo privolitvijo, toda zdi se, da Termeh v resnici ne želi oditi in svojo majhno manipulacijo poskuša ohraniti propadajoči zakon. Kakorkoli, sodišče dovoli ločitev, toda punca ostane pri očetu in dedku, Simin pa se vrne k svoji staršem. Zdaj, ko se je Simin odselila, Nader potrebuje skrbnico za nemočnega, hudo dementnega očeta, ki bo skrbela zanj, ko je on v službi. Na priporočilo znancev službo prevzame Razieh, ki novem delodajalcu zamolči, da je že štiri mesece noseča. Ženska nujno potrebuje denar, saj je mož že nekaj časa brez službe. Prisiljeni so bili v sposojanje denarja in zdaj upniki pritiskajo nanj, naj vrne sposojeni denar. Po spletu nesrečnih naključij Nader in njegova nova hišna pomočnica zabredeta v spor, v katerega so kmalu vpleteni tudi člani obeh družin.

Ocena: