Slovenski naslov: Ločitev
Drugi naslovi: A Separation
Država: Iran
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 123', Imdb
Režija: Asghar Farhadi
Scenarij: Asghar Farhadi
Igrajo: Peyman Moaadi, Leila Hatami, Sareh Bayat, Shahab Hosseini, Sarina Farhadi, Merila Zare'i
Moje prvo druženje z iranskim režiserjem in scenaristom Asgharjem Farhadijem je bilo zelo zanimivo in že takrat sem čutil, da v prihodnosti lahko pričakujem še več. Govorim o Darbareye Elly (About Elly, 2009), njegovem četrtem filmu, ki so ga v Berlinu nagradili s srebrnim medvedom za režijo. Film je na koncu nabral kar lep kupček festivalskih nagrad in dokončno opozoril, da je iranska kinematografija dobila še enega zares imenitnega režiserja. Tako kot večina filmarjev se je Farhadijeva zgodba začela s kratkimi filmi in po šestih kratkometražnih naslovih je režiser bil pripravljen za celovečerec. Raghs dar ghobar (Dancing in the Dust, 2003), tako kot njegov zadnji film, v središče postavlja ločitev. Leto kasneje je dokončal Shahr-e ziba (The Beautiful City), zgodbo o mladeniču, ki je pri rosnih šestnajstih zakrivil umor in za ta zločin bil obsojen na smrtno kazen, ki bo izvršena ob njegovi polnoletnosti. V svojem tretjem filmu, Chaharshanbe-soori (Fireworks Wednesday, 2006), se Farhadi znova ubada z odnosi med zakoncema, ko v središče postavi (ne)zvestobo. Potem je na vrsto prišel že omenjeni Darbareye Elly, ki spremlja skupino prijateljev na počitnicah, ki jih zaznamuje tragični dogodek. Jodaeiye Nader az Simin (A Separation, 2010), je njegov peti film, ki ga najdemo tudi med kandidati za tujejezičnega oskarja in skoraj sem prepričan, da bo film dobil zasluženo mesto med nominiranci.
Če ste se odločili ponuditi priložnost Farhadijevem filmu, potem je verjetno najbolje, da o filmu veste čim manj. Zaupajte moji presoji in se nepripravljeni prepustite zgodbi o razvezi zakonske zveze na iranski način. To je vse, kar potrebujete. Če ste film že videli, potem je vseeno. Potem veste, da je pred tistimi, ki filma še niso videli, izjemno filmsko doživetje, ki ga ne bodo zlahka pozabili. In zato jim lahko celo nekoliko zavidam, kajti jaz sem svojo vstopnico že izrabil. Ker me je Farhadi že osvojil z Darbareye Elly, sem čakal pravo priložnost za ogled. Nekaj ur, v katerih me zagotovo ne bo nič zmotilo med gledanjem. Že v uvodnih kadrih nas režiser spretno in ekspresno vključi v zgodbo, nas postavi v vlogo delivca pravice, sodnika, ocenjevalca. Če filme gledate v družbi boljše polovice, bo doživetje še toliko bolj pristno, saj lahko spotoma izmenjata nekaj moško-ženskih pogledov na predstavljeno situacijo. Kakorkoli, že od uvodnih minut režiser od gledalca zahteva presojo. Ob tem je treba upoštevati, da Farhadi zgodbo pripoveduje v slojih. Polaganje novega sloja vedno znova definira sliko in spreminja stališče, v katerega smo pred tem trdno verjeli. Sorazmerno s pretečenim časom je odločanje težje, vsak postopek glavnih protagonistov racionalen in iracionalen obenem. V nekem trenutku se zavemo, da smo se že tako močno pogreznili v pripoved, da se ne zavedamo okolice. Čustveni angažma je iz minute v minuto močnejši in potem ko s težavo prestanemo prvi čustveni vrhunec, ki zaključi nesporazum med družinama, nam Farhadi nameni še eno brco v želodec, tokrat še močnejšo, z dalekosežnejšimi posledicami. Nas postavi pred nemogočo izbiro. Nas pripravi do spoznanja, da včasih ni pravilnega odgovora. A Separation je film, ki ne pušča niti malo prostora za ravnodušnost. In takšni filmi so sila redki, zato jih je greh spregledati. Za konec še povzetek zgodbe za vse, ki vseeno želijo vedeti, v kaj se podajajo.
Farhadi zgodbo začne na sodišču, kjer Nader in Simin zabijata zadnji žebelj v krsto, v kateri počiva njun propadli zakon. Simin je vso energijo usmerila v urejanje potrebne dokumentacije za imigracijo na zahod. Nader je že od začetka nasprotoval. Simin je uredila vizume za celo družino, Nader ni želel zapustiti domovine in ostarelega očeta, ki boleha s hudo obliko alzheimerjeve bolezni. Ker nista našla skupnega jezika sta se počasi oddaljila in na koncu končala na sodišču, z vlogo za ločitev. Zdaj Simin želi od sodišča doseči razsodbo, ki ji dodeljuje skrbništvo nad njuno najstniško hčerko Termeh. S takšno odločbo v žepu, bi skupaj s hčerko lahko zapustila Iran. Termeh bi lahko odšla z materjo tudi z očetovo privolitvijo, toda zdi se, da Termeh v resnici ne želi oditi in svojo majhno manipulacijo poskuša ohraniti propadajoči zakon. Kakorkoli, sodišče dovoli ločitev, toda punca ostane pri očetu in dedku, Simin pa se vrne k svoji staršem. Zdaj, ko se je Simin odselila, Nader potrebuje skrbnico za nemočnega, hudo dementnega očeta, ki bo skrbela zanj, ko je on v službi. Na priporočilo znancev službo prevzame Razieh, ki novem delodajalcu zamolči, da je že štiri mesece noseča. Ženska nujno potrebuje denar, saj je mož že nekaj časa brez službe. Prisiljeni so bili v sposojanje denarja in zdaj upniki pritiskajo nanj, naj vrne sposojeni denar. Po spletu nesrečnih naključij Nader in njegova nova hišna pomočnica zabredeta v spor, v katerega so kmalu vpleteni tudi člani obeh družin.
Ocena:
Film na dan, to je moj moto. Vsak teden vidim vsaj pet filmov, včasih tudi več, odvisno od obveznosti. Naslovnega ti močno priporočam.
OdgovoriIzbrišiJa, pa saj to večerno gledanje filmov je tudi naša služba2. Misliš da uživamo?:)
OdgovoriIzbrišiKo me kdo vpraša, kakšen odnos imam do filma, ga vprašam za definicijo "profesionalizma". Ali je to le služenje denarja z nečim, ali pa le 8-urno delo? Če drugo, potem sem filmski profi z zelo slabo (nično) plačo:) In če si priznamo, smo itak vsi isti.
Sicer pa lajkam (da še malo pohecam filmoljuba) tvoje navdušenje nad filmom, Goodfella.
Vse je odvisno od situacije in določanja prioritet. S službo začnem relativno pozno (9), zato si lahko privoščim malo daljši spanec in tam nekje okoli 11 ure zvečer je idealen čas za film. Tudi dveurni se konča ob enih in še vedno mi ostane 6-7 ur spanca. Resda zvečer gledam bolj lahkotno gradivo, tiste, pri kateri pričakujem določen "vpliv," pa prihranim za vikend, ali zgodnejšo uro, ko ni drugih planov.
OdgovoriIzbrišiA daleč od tega, da so filmi edini vir sprostitve (2x tedensko nogomet+pivo potem, že več kot 15 let), takrat film odpade +1x tedensko hribi. Televizije ne gledam, izjema so nogometne tekme,občasno pokukam na nacionalko.
@Filmoljub
Imam pa srečo, da so mladiči že dovolj stari, da večino stvari postorijo sami ;)
@Cosmo
Koreni moje filmske odvisnosti so vezani na začetke komercialne prodaje videorekorderjev.
Kaj pa tvoji?
Mogoče še prej. Kot sem enkrat že povedal, odvisnost od filma je nastala z drugim delom Mad Maxa, ki je bil takrat moj prvi (kar se pač spomnim) kino film. Takrat so v našem kinu (ki danes sploh več ne deluje!) vrteli vsak dan filme, gledal pa sem jih kar nekaj na teden. Seveda, vrhunec gledanja je bil dosežen z VHS-om. Se spomnim, da si šel v videoteko, si film naročil (po navadi piratska kopija), in tega so ti potem posneli na domačo kaseto. Kakšnega Stallona (Cobra) ali Švarcija (Commando) pa sem potem do 12x pogledal.:)
OdgovoriIzbrišiTakrat smo fantom in puncam zaposlenim v videotekah vedno znova zastavljali enako vprašanje.
OdgovoriIzbriši-Daj, povej, kakšna je slika? Ker sem bil stalna stranka, sem dobil iskren odgovor, lahko smo tudi preverili kar tam, na njihovem VCR... Heh, nostalgija, danes je vse preveč na izi :D
Moj prvi obisk kino dvorane: V zmajevem gnezdu
Zanimiva tema, bi bila vredna svojega zapisa, a? Še jaz malo zaspemam, sorry. No. Jst sem včasih, študentska leta, pogledal do 10 filmov na teden. Ali več. Ko je prišla služba, že malo manj, 5+. Sedaj, ko imam mladiča, 3 ajd mogoče 4. Enostavno ne znese, pa tvja drugače, razen športa, praktično ne gledam, je pa res, da vsaj zadnjih 45+ dni veselo berem Martina, spet kolikor lahko. Da še kaj spišem na blog... se je treba že res resno potruditi.
OdgovoriIzbrišiehm, prvi film v kinu pa, vsaj kolikor mi pravi spomin, Jurassic Park! Noro! :-) (ja, malo sem mlajši :)
Aja, sicer pa super priporočilo, zagotovo ga pogledam.