Slovenski naslov: Koža, v kateri živim
Drugi naslovi: The Skin I Live In
Država: Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 117', Imdb
Režija: Pedro Almodóvar
Scenarij: Pedro Almodóvar, Thierry Jonquet (knjiga)
Igrajo: Antonio Banderas, Elena Anaya, Blanca Suárez, Jan Cornet, Marisa Paredes, Bárbara Lennie, Fernando Cayo, Roberto Alamo
Pri 22-ih je mladi Almodóvar zaslužil prvo plačo pri španski Telefonici, kupil svojo prvo Super-8 kamero in začel snemati kratke filme. Ti filmi so se večinoma ukvarjali s seksualnostjo, posneti so bili brez zvočnega zapisa. Leto1978 je prineslo njegov prvi dolgometražni film posnet s Super osmico, Folle... folle... fólleme Tim! (Fuck Me, Fuck Me, Fuck Me, Tim). V filmu naslovno vlogo odigra ena najbolj prepoznavnih španskih igralk, Carmen Maura, ki je nato zaznamovala Almodóvarjeve filme posnete v 80-ih. Njegov prvi film namenjen prikazovanju v kinodvoranah, je prišel dve leti kasneje. Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón (Pepi, Luci, Bom and Other Girls on the Heap), v središče postavlja tri ženske, njihova življenja, prijateljstvo in žensko solidarnost, ki v nadaljevanju kariere postanejo ponavljajoči se motivi njegovih filmov. Omemba vseh Almodóvarjevih filmov bi vzela preveč časa, zato v nadaljevanju izpostavljam le tiste najuspešnejše. Prvi film, ki je Špancu odprl vrata na mednarodno filmsko sceno, je bila komična drama, S čim sem si to zaslužila? (?Qué he hecho yo para merecer esto!!), ki mu je obenem prinesel prvo pomembnejšo festivalsko nagrado na festivalu mediteranskega filma v Valencii. Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988), so Almodóvarju prinesle oskarjevsko nominacijo za tujejezični film in ga dokončno izpostavile, kot eno najbolj bleščečih zvezd mednarodnega filmskega univerzuma. Zveži me (Átame!, 1990) je bil peti film, v katerem je Almodóvar eno glavnih vlog zaupal vzhajajoči igralski zvezdi Antoniu Banderasu. Njegov peti nastop v Almodóvarjevem filmu je bil prelomnica, po tem filmu so vrata hollywoodskih pisarn zanj bila na stežaj odprta in Bandreas je postal najbolj vroč latino igralec devetdesetih. Dve desetletji kasneje je nastal naslovni umotvor, pri katerem sta Banderas in Almodóvar znova združila moči. Začetek novega tisočletja je Almodóvarju prinesel prvega oskarja za dramo Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999), drugi zlati kipec je prejel za svoje scenaristično delo pri komični drami Govori z njo (Hable con ella, 2002). V istem desetletju je posnel še tri filme: Slaba vzgoja (La mala educación, 2004), Vrni se (Volver, 2006) in Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos, 2009).
Dr. Robert Ledegard je izjemno uspešen plastični kirurg, ki je pred leti ustanovil dobičkonosno zasebno kliniko. Ta poteza mu je prinesla finančno stabilnost in mu odprla nove možnosti pri njegovem znanstvenem udejstvovanju. Nato je njegovo zasebno, pa tudi profesionalno življenje, močno zaznamovala osebna tragedija. Zgodila se je huda prometna nesreča, v kateri je Robert v zadnjem trenutku iz goreče avtomobila potegnil hudo opečeno soprogo in ji rešil življenje. Toda žensko so ognjeni zublji poškodovali do neprepoznavnosti, ob tako hudih opeklinah je tudi vrhunska plastična kirurgija bila nemočna. Po ženini nesreči se je Robert povsem posvetil ustvarjanju umetne kože, takšne, ki bi lahko pomagala njegovi ženi. Odnehal ni niti ko je Gal (soproga) zagledala svojo srhljivo podobo v ogledalu in se odločila, da ne želi več živeti. Po dvanajstih letih vztrajnega preizkušanja mu je uspelo ustvariti povsem funkcionalen nadomestek za največji človeški organ. Njegova pogruntavščina se poleg vseh značilnosti naravne kože ponaša z odpornostjo na poškodbe in je celo ognjevarna. Njegovim najbližjim sodelavcem je kmalu jasno, da je Robert svoj revolucionarni izdelek najbrž preizkušal na človeku. Preizkuse je izvajal v skrivnem laboratoriju na svoji posesti, kjer mu ni bilo težko skriti svojega poskusnega zajčka. Pri tem mu je izdatno pomagala Marilia, hišna pomočnica, ki je zanj skrbela od rojstva. Robert ji je prepustil skrb za njegovo dragoceno ujetnico, ki je že leta zaprta, v za ta namen urejenem kletnem stanovanju.
V številnih najavah novega Almodóvarjevega filma sem med drugim slišal oznake srhljivo in celo grozljivo. Toda brez skrbi, tudi tokrat je pred nami tipičen Almodóvar, zgoraj omenjene značke lahko razumete, kot del propagandne strategije. Ne morem zanikati motiva norega znanstvenika, toda Dr. Robert Ledegard in Dr. Frankenstein nikakor ne sodita v isto kategorijo. Nori znanstvenik je tudi v Koži, v funkciji značilnega Almodóvarjevega motiva, ki se vrti okoli vprašanj o spolne identitete, družinskih odnosov in skrivnosti, ali če hočete zamolčanih dogodkov, ki zgodbi dajejo mističen pridih. Zgodba je podana nelinearno, s časovnim skoki in preskoki, s katerimi Almodóvar ustvarja zelo kompleksno in zanimivo naracijo, ki gledalca drži zainteresiranega in koncentriranega. Egoističnega, v srži pokvarjenega znanstvenika izjemno prepričljivo odigra Antonio Banderas, očem prijazna je tudi prelestna Elena Anaya, kot Robertova poskusna zajčica Vera. Odlične igralske nastope zaokrožuje še ena »Almodóvarjeva« igralka. V mislih imam odlično Mariso Paredes, ki nam v nekaterih delih zgodbe razkrije skrivnosti, ki jih ne pozna niti osrednji protagonist. Motiv dvojnega maščevanje je zasnovan zelo zanimivo in izvirno, všeč mi je dejstvo, da je zdravnikov maščevalni pohod ženejo napol resnične domneve, pri katerih režiser gledalca postavi v privilegiran, vseveden položaj. Verina identiteta je ena izmed prelomnih točk v zgodbi, ki jo, roko na srce, ni bilo pretežko uganiti. Osebno mi je veliko bolj všeč prestavljanje težišča zgodbe, na dejanske motive norega znanstvenika, ki iz dneva v dan, postaja bolj odvisen od svoje kreacije. Almodóvar je kot jasen zgled pri snovanju svojega filma izpostavil Oči brez obraza (Les yeux sans visage, Georges Franju, 1960), nekaj vzporednic je mogoče najti tudi v mitskih zgodbah. Koža, v kateri živim, ima svoje napake, ki sicer niso pretirano moteče, a vseeno odvzamejo nekaj točk pri strnjevanju končnega vtisa. Manjši flop z zdravnikovim avtomobilom, ki je enak v sedanjosti in v skokih v preteklost (ko tak model še ni obstajal) je nepomembna malenkost. Najbolj me je zmotil prihod Marilianinega zločinskega sina, ki ga režiser uporabi kot svojevrstni sprožilec in gonilo za končni razplet. Nelogično je že to, da ga je Marilia spustila v hišo in mu nato dovolila pokukati na nadzorne zaslone, še bolj nestvarno mi deluje njegova vloga v preteklosti. Ne glede na vse, nam je Almodóvar spet ponudil zelo dober film, ki sicer ne doseže njegovih najboljših stvaritev, a vseeno sodi med tiste, ki so najbolj zaznamovali tekoče filmsko leto.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar