Alamar (2009)

Slovenski naslov: Na morje!
Drugi naslovi: To the Sea
Država: Mehika
Leto: 2009
Žanri: Drama, Družinski
Dolžina: 73',  Imdb 
Režija: Pedro González-Rubio
Scenarij: Pedro González-Rubio
Igrajo: Natan Machado Palombini , Jorge Machado , Nestor Marin, Roberta Palombini

Jorge in Roberta sta se spoznala in zaljubila. Nekaj časa sta se imela lepo, Natanovo rojstvo je bilo krona njune ljubezni. Roberta je Italijanka, Jorge pa Mehičan majevskih korenin. Roberta  je vajena življenja v urbanem okolju in se ne želi odpovedati svojemu življenjskemu slogu, ne more si predstavljati  življenja v Mehiških Karibih, kraju ki je pravo nasprotje vsega, kar predstavlja moderna civilizacija. Po drugi strani je Jorge sredi urbane džungle nesrečen in hrepeni po domačem kraju, njegova čustva so pravo nasprotje vsega, kar si želi Roberta. Edino možna rešitev je ločitev, Roberta bo z Natanom odšla v Italijo, Jorge pa bo ostal. Preden petletni Natan zapusti Mehiko, bo preživel poletne počitnice v očetovem rojstnem kraju. Nekaj časa bo živel v odmaknjenem domovanju sredi neokrnjene narave. V majhni ribiški vasici živita oče in dedek Nestor, ki si vsakdanji kruh služita z ribarjenjem in nabiranjem drugih plodov.

Pedro Gonzalez-Rubio je režiser rojen v Belgiji (1976), sin mehiških staršev, ki je v svojih najstniških letih živel v Indiji, nato je študiral v Mehiki, svoje filmsko izobraževanje pa je končal v Londonu. V svojem drugem dolgometražnem filmu (debitiral je s klasičnim dokumentarcem Toro negro), ustvari celovečerec, ki svojo celostno podobo meji na dokumentarni film, čeprav je Alamar v osnovi igrani film.Čudovite snemalne lokacije na območju drugega največjega koralnega grebena na svetu Banco Chinchorro in amaterji pred kamero, ustvarijo neverjetno prepričljiv film o človeku, kot delu narave in njegovem sožitju z naravo, ki je danes skorajda pozabljen način življenja. Alamar je film ki  poleg nekajminutnega uvoda, ki razloži osnovna dejstva, nima zgodbe. Film se vrti okoli druženja očeta in njegovega potomca in prikazuje njihovo vsakdanje življenje. Oče sina uči potapljanja, kako uloviti ribo, poučuje ga o živalskih in rastlinskih vrstah in mu približuje tradicionalni  način življenja. Snemalna ekipa je baje štela le dve osebi (režiser je želel, da so njegovi liki karseda svobodni), zato je dogajanje zajeto s kamero, pristna interakcija  na relaciji sin-oče. Film se nas dotakne prav s tem odnosom, ki se tako naravno in spontano razvija pred našimi očmi. Vlogo dedka Nestorja je odigral kar lokalni ribič, če nebi poznal ozadja bi celo verjel, da je človek dejansko družinski član. Čarobnost tega filma izhaja iz detajlov, ki filmu dajejo poseben pečat pristnosti. Krokodil v plitvini zraven hiše, ki čaka na ribje ostanke, lesena hiška, ribja juha na štedilniku, skupno kosilo ... Lahko bi iskal tudi nekaj simbolike in razumel vlogo divje ptice Blanquite na katero se fant zelo naveže, kot napoved ločitve očeta in sina, ki se nezadržno približuje. Blanquita je selivka, ki je nekega dne enostavno morala odleteti drugam. Čudovito posnet film, bo všeč vsem, ki cenijo najbolj osnovne človeške nagone in dajejo prednost oddajam na National Geographicu pred političnimi. Po zapisih na koncu filma je jasno, da je Alamar v dobri meri tudi del ekoloških aktivističnih prizadevanj za uvrstitev Banco Chinchorra na seznam območij, ki sodijo v svetovno dediščino. Alamar bo moč videti tudi na letošnjem LIFFu, v sekciji perspektive ga bodo zavrteli v Ljubljani in Mariboru.

Ocena: 8.0/10