petek, 15. oktober 2010
Bjarnfredarson (2009)
Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Mr.Bjarnfredarson
Država: Islandija
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 105' , Imdb
Režija: Ragnar Bragason
Scenarij: Ragnar Bragason, Jón Gnarr
Igrajo: Jón Gnarr, Pétur Jóhann Sigfússon, Jörundur Ragnarsson, Örn Árnason, Anna Kristín Arngrímsdóttir
Georg prestaja desetletno zaporno kazen zaradi umora, a ga že po polovici prestane kazni izpustijo, čeprav nikoli ni zaprosil za pomilostitev. Občutek dobimo, da ga se želijo znebiti tako pazniki, kot njegovi zaporniški kolegi. Zakaj je temu tako, izvemo v nadaljevanju. Po prihodu na prostost ga pod svojo streho ne želi sprejeti niti mati, edina rešitev zanj je Daniel, prijatelj iz zapora, ki mu je pripravljen ponuditi začasno prebivališče. Daniel je poročen, oče dveh otrok, lastnik razkošnega stanovanja, ki ga je kupil njegov premožni oče, sicer ugleden zdravnik. Kljub krajšem bivanju za zapahi, je Danielu po izhodu na prostost uspelo najti pravo pot. Kmalu bo končal medicinski študij in postal zdravnik, oz. vsaj tako mislijo njegovi domači z očetom na čelu. Resnica je povsem drugačna. Daniela res čaka diploma, vendar ne na medicini. Na skrivaj je študiral umetnost, skrivnost pa mu je uspelo ohraniti do konca študija. Danielova žena močno nasprotuje Georgovemu bivanju v hiši, saj je to že drugi možev prijatelj iz zapora, ki je zatočišče našel v njihovi hiši. Z družino namreč že lep čas živi Olafur, ki se j v hiši tako udomačil, da ga otroka imata za strica.
V kino dvoranah po celem svetu je v času lanske božične sezone kraljeval Cameronov Avatar, ena redkih izjem je bila Islandija, kjer je ob istem času na vrhu lestvic bil prav Bjarnfredarson. Film je domačih tleh podrl vse rekorde gledanosti in pobral večino najpomembnejših filmskih nagrad. Celovečerec je v resnici podaljšek zelo popularne tv-serije, ki prav tako govori o življenjih istih likov. Gledalca najbolj prevzame osrednja zgodba, skozi katero spozna, da Georg nikoli ni imel normalnega življenja. Odraščal je ob čudaški materi, ki je na Islandiji veljala za najvplivnejšo osebnost tamkajšnjega feminističnega gibanja. Ta je iz Georga naredila feministično-komunističnega vegetarijanca, za katerega je kovala velike, predsedniško načrte. Smatrala je, da sama najbolje ve, kaj je dobro za Georga, zato mu nikoli ni povedala resnice o njegovem očetu. Prisrčna in zabavna pripoved spremlja trojico prijateljev na življenjski prelomnici. Georg se mora soočiti s preteklostjo, da lahko obrne novi list, Daniel se mora odločneje postaviti zase pred družino in jim povedati, da se ne bo odrekel svojim sanjam. Olafur bo po srečnem naključju zamenjal službo dostavljalca hitre hrane, za zvezdniško življenje priljubljenega radijskega voditelja.
Ocena: 7.0/10
četrtek, 14. oktober 2010
Soul Kitchen (2009)
Slovenski naslov: Kuhinja z dušo
Leto: 2009
Žanri: Komedija
Dolžina: 99' , Imdb
Režija: Fatih Akin
Scenarij: Fatih Akin, Adam Bousdoukos
Igrajo: Adam Bousdoukos, Moritz Bleibtreu, Birol Ünel, Pheline Roggan, Anna Bederke, Dorka Gryllus, Lucas Gregorowicz, Wotan Wilke Möhring
Pretirana resnost prej ali slej postane veliko breme za vsakogar. Mogoče je kaj takega imel v mislih nemški režiser turških korenin Fatih Akin, ko se je po seriji resnih projektov odločil posneti nekaj, kar bo imelo nekoliko bolj lahkoten značaj, od njegove ustaljene prakse. Akin je skupaj z Adamaom Bousdoukosom spisal tudi scenarij, nekaj izkušenj s pisanjem komičnih zapletov je imel že od prej. Sodeloval je namreč pri scenariju za veliko nemško komično uspešnico Kebab Connection. Kot sam pravi, želel je narediti nekaj drugačnega, posneti komedijo in poskušati nasmejati gledalca, ter na ta način doseči žanrsko raznovrstnost.
Soul Kitchen je neugledna hamburška restavracija, v lastništvu našega glavnega junaka, Zinosa (Adam Bousdoukos). Ko vstopite v Zinosov lokal imate občutek, da se nahajate v kakšni delavski menzi, v kateri se je čas ustavil 30 let nazaj. Zinos je pred časom kupil zapuščeno halo in jo preuredil v restavracijo, v kateri dela kot glavni in edini kuhar. Pri strežbi mu pomagata natakarja Lutz in Lucia, s katerimi Zinos ima prej prijateljski, kot šefovski odnos. Njegovo dekle Nadine je poleg restavracije vse kar mu nekaj pomeni, toda Nadine ima drugačne načrte. Pripravlja se na pot na Kitajsko, Zinosu pa nabavi prenosni računalnik s kamero, za vzdrževanje zveze na daljavo. Zinosu zadnje čase ne cvetijo rože: Nadine odhaja daleč stran, za ovratnik mu dihata sanitarna in davčna inšpekcija. Iz zapora so pogojno izpustili Zinosovega brata Illiasa (Moritz Bleibtreu), ki potrebuje »navidezno« službo, za dokončno odobritev pogojnega izpusta. Denarja ni niti za račun za elektriko, toda Zinos vseeno dovoli Lutzu in njegovem bendu vadbo v lokalu. Bolečine v hrbtu mu preprečijo delo v kuhinji, zato zaposli nekoliko čudaškega kuharja, ki takoj spremeni ponudbo jedi na meniju. Naenkrat je lokal poln novih strank, ki prihajajo poslušati natakarjev bend in so pripravljen ob glasbi Lutzovega benda, poizkusiti jedi novega kuharja. Takorekoč čez noč se stvari spremenijo na bolje, lokal zaživi, denarja je več kot kdajkoli, toda to je za Zinosa že preveč idilična situacija ...
Tudi ko snema komedije, Akin svoje like išče v njemu domačem okolju, med nemškimi priseljenci, tokrat je v središče postavil v Nemčiji rojeno generacijo z grškimi koreninami. Preprosta zgodba, ki v središče postavi male, nepomembne ljudi govori o univerzalnih temah, kot so ljubezen, prijateljstvo, družinske vezi in boju majhnega posameznika proti neusmiljenem kapitalizmu, ki ne izbira sredstev za dosego cilja. Akinovi liki so barviti, življenjski in se gledalcu hitro prikupijo. Dobro spisan scenarij kljub velikemu številu likov deluje prepričljivo, liki niso poljubno nametani v zgodbo, ampak vsak izmed njih ima svojo vlogo in mesto v pripovedi. Kuhinja z dušo propagira tovarištvo in naraven nevsiljiv humor, ki ne uporablja vulgarnosti ali splošno znane stereotipe, da nasmeji gledalca. Akinov film ni tiste vrste komedija, ob kateri boste doživeli neustavljive napade smeha, je bolj umirjena in človeška zgodba, ki na naš obraz privabi nasmeh in nas zabava od začetka do konca. Resda Akin nekoliko pretirava v uvodu, ko predstavlja Zinosa in njegove kuharske (ne)sposobnosti, ali potem, ko ta ne dojame, da njegovo dekle svoje življenje pelje v smeri, v kateri zanj ni prostora. Te pomanjkljivosti hitro pozabimo, saj je veliko drugih dobrih elementov v tej pripovedi, kot je denimo nenavadna romanca na relaciji Illias-Lucia, ali vloga čudaškega kuharja, ki jo je Akin zaupal Birolu Ünelu, starem znancu iz njegovih prejšnjih filmov. Ob zanimivi glasbeni podlagi in dobri igri cele ekipe (Moritz Bleibtreu je res odličen), Kuhinja z dušo zadovolji vse pomembne kriterije in nas resnično zabava dobrih 90 minut.
Ocena: 7.5/10
torek, 12. oktober 2010
The Square (2008)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 105' , Imdb
Režija: Nash Edgerton
Scenarij: Joel Edgerton, Matthew Dabner
Igrajo: David Roberts, Claire van der Boom, Anthony Hayes, Joel Edgerton, Peter Phelps, Bill Hunter, Hanna Mangan-Lawrence, Kieran Darcy-Smith, Brendan Donoghue
Nash Edgerton je v filmskem svetu znan večinoma po svojih kaskaderskih vložkih, sodeloval je pri lepem številu znanih naslovov, odigral nekaj manjših vlog in posnel nekaj kratkih filmov (najbolj znan in tudi nagrajevan je Spider), preden se je loti režije igranega filma. Nash Edgerton je brat nekoliko bolj znanega avstralskega igralca Joela Edgertona, ki je spisal scenarij za The Square in v njem pod bratovo režisersko taktirko odigral eno izmed glavnih vlog.
Dva avtomobila so parkirana na osamljenem parkirišču, v enem sta dva psa, pudelj in večji pas (pasje pasme so zame zona somraka), v drugem pa njihova lastnika. Opazujemo par sredi strastnega seksa na zadnjem sedežu avtomobila, kmalu izvemo da je to nekaj, kar Ray in Carla počneta že lep čas. Ray se bliža petdesetim in išče popestritev monotonega zakonskega življenja, veliko mlajša Carla pa pri možu ne dobi dovolj pozornosti, zato se je odločila poiskati ljubezen drugje. Po prihodu domov Carla opazi potovalko z denarjem v moževih rokah, ki jo ta skrije na podstrešje, ne vedoč, da ga je Carla videla. Ko ostane sama, Carla preišče vsebino potovalke in odkrije zajeten kup denarja. Ray in Carla sta pogosto fantazirala o pobegu in vedno se je izkazalo, da je denar največja ovira. In zdaj je na njenem podstrešju veliko denarja, le še Raya treba prepričati, da ga vzameta. Ta se sprva obotavlja, a na koncu vendarle pristane. Skujeta načrt, kako priti do denarja. Ray najame človeka, ki bo uprizoril požar v Carlini hiši. Plan je na videz popoln, saj bo preiskava pokazala, da je požar zakrivila električna napeljava za novoletne lučke. Toda nihče ni predvidel, da hiša ob izbruhu požara ne bo prazna. Nihče v enačbo ni vključil Carline tašče, ki je prišla na obisk za novoletne praznike. Jutro razkrije hišo pogorelo do tal in taščino zoglenelo truplo v naslanjaču.
The Square zagotovo ne sodi med najizvirnejše filme, kar sem jih kdaj videl, saj vsebinsko uporabi kar nekaj klišejev in prejemov, ki dogajanje usmerjajo v predvidljivi smeri. A kaj, ko je kljub temu film preprosto odličen. Največ zaslug verjetno ima Edgerton, ki kaže izjemen čut za graditev zgodbe in ustrezne atmosfere, ki jo brez pomisleka lahko označim za tipično noirovsko. Lahko sklepam, da je Edgerton navdih iskal pri bratih Coen in njihovem Krvavo preprosto ali recimo v Preprostem načrtu Sama Raimija in verjetno še kakšnem naslovu, ki mi zdaj ne pride na misel. Edgertonov film deluje na vseh ravneh, kljub razmeroma velikemu številu likov, ki nimajo le obrobne vloge v pripovedni strukturi, režiser zelo uspešno postavi zgodbo in predstavi svoje like. Gledalec nikoli ne tava v temi, razen takrat seveda, ko se je avtor odločil drugače. Tako kot je to v navadi pri filmu noir, prešuštvo je le uvod v nekaj, kar bo nedvomno preraslo te okvirje. Ko se v igri pojavi denar in Ray in Carla skujeta navidez popoln načrt, čutimo, da veliko stvari lahko gre narobe. In prav to se tudi zgodi, vse kar lahko gre narobe, tudi gre narobe. Božične lučke so lahko usodne, pasja ljubezen se lahko konča tragično, preobilno deževje pa je Rayev najhujši sovražnik, ki preti z razkritjem kraj zločina. Film bi mogoče potreboval malce več seksualne napetosti na relaciji Ray-Clara, s katero bi postopki prešuštnikov še nekoliko bolj dobili na veljavi, a tudi tako je ta nizkoproračunska stvaritev film, ki nam ponudi veliko dobrega. Zelo dobro odigran, odlično posnet in zmontiran, začinjen s pametnimi dialogi in zelo dobrim, usklajenim ritmom, The Square je film, ki ga nikakor ne gre spregledati.
Ocena: 7.5/10
ponedeljek, 11. oktober 2010
Napovedi - The Way Back
Po sedemletnem premoru je znova z nami Peter Weir. Njegov zadnji film The Way Back je bil premierno prikazan septembra, na filmskem festivalu Telluride. Film bo štartal v izbranih ameriških kinodvoranah konec decembra. Pripoved govori o skupini zapornikov, ki pobegnejo iz ruskih delovnih taborišč v Sibiriji in se odpravijo na več kot 6000 kilometrov dolgo pešpot v svobodo. Njihova končna destinacija je Indija, zelo zahtevna pot jih pelje skozi zelo nevarna območja. Med nastopajočimi najdemo naslednja imena: Colin Farrell, Jim Sturgess, Ed Harris, Mark Strong in Saoirse Ronan. Weir je snemal po lastnem scenariju, ki ga je spisal po knjižni osnovi Slawomirja Rawicza, resničnega ubežnika iz ruskega delovnega taborišča. Torej, čaka nas film, ki bo za svojo mizansceno uporabljal čudovito pokrajino, ki jo je s svojo kamero zajel mojster filmskega izraza.
IMDB
nedelja, 10. oktober 2010
Please Give (2010)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Nicole Holofcener
Scenarij: Nicole Holofcener
Igrajo: Catherine Keener, Rebecca Hall, Amanda Peet, Oliver Platt Elizabeth Keener, Elise Ivy, Sarah Steele, Ann Morgan Guilbert
Newyorčanka Nicole Holofcener ne snema veliko, v štirinajstih letih je posnela le štiri celovečerce. Njen najbolj prepoznaven film je verjetno Friends with Money (ne nujno tudi najboljši), prvenec Walking and Talking (1996) je bil premierno prikazan na takratnem Sundanceu. Ob pogledu na njen profil na IMDB izvemo, da je za vse filme sama spisala scenarij, njena najljubša igralka je Catherine Keener, ki igrala je v vseh njenih filmih, v katerih najraje govori o medčloveških odnosih, družini in ljubezni.
Zakonca Kate (Catherine Keener) in Alex (Oliver Platt) vodita družinski posel, majhen biznis s prodajo starega pohištva, ki na tržišču lahko doseže zelo visoke vrednosti. Smrt kakega ostarelega meščana je lepa priložnost za iskanje skritih zakladov med zapuščeno kramo, ki jo prodajajo dediči, ki v starem pohištvu ne vidijo ne denarne, ne sentimentalne vrednosti. Najstniška hčerka Abby je edini otrok, dvosobno stanovanje na Manhattnu, pa premajhno bivališče za celo družino. Zato je družina izbrala na tistem koščku ozemlja zelo popularno obliko nakupa stanovanje. Pred časom so kupili sosednje stanovanje od ostarele gospe Andre, ki po pogodbi ima doživljenjsko pravico bivanja. Pri takšnem nakupu lahko imaš »srečo,« da stanovalca hitro pobere, ali »nesrečo,« da bivši lastnik doživi visoko starost. Pri tej odločitvi Kate in Alex nista bila ravno srečne roke, saj bo starka kmalu pričakala 91-ti rojstni dan in se še vedno dobro drži. Zanjo skrbita vnukinji Rebecca in Mary, večino dela pa opravi Rebecca, ki v babici vidi drugo mater. Na drugi strani Mary babico doživlja kot zoprno starko strupenega jezika, ki je za sestri le nepotrebno breme. Rojstnodnevna zabava za Andro, ki jo organizirata Kate in Alex je prelomnica, na kateri se prikrito sovraštvo med družinami počasi spreminja v prijateljstvo, ki je med nekaterimi člani celo preveč intimno.
Želja vsakega avtorja je, da bi njegovi liki bili verjetni, prepričljivi , življenjski ... Takšni, da jih gledalec lahko začuti in se identificira z njimi. Please Give je komična drama, ki nam ponudi prav to. Like, ki jih z lahkoto sprejmemo, ki pritegnejo našo pozornost in nas držijo koncentrirane. Nicole Holofcener je v tem segmentu odlična in čeprav njeni filmi pripovedujejo običajne zgodbe, režiserka vedno najde pravo formulo, kako svojo pripoved približati gledalcu na zabaven, sladko-grenek način, ki pri gledalcu ustvarja občutke prijetnega zadovoljstva. Holofcener se spretno izogiba idealiziranju likov, v vsakemu izmed njih lahko najdemo nasprotja, lepo-grdo, neprijetno-prijetno. Zelo prepričljivi igralski prispevki celotne zasedbe, ki se odlično znajde v mozaiku ostrih stališč, duhovitih dialogov in resničnih čustev so pomembna sestavine, te zelo užitne dramedije. Film nikoli ne deluje v prostem teku odlikuje pripovedna struktura v kateri ima vsak, še tako majhen detajl svoje mesto in pomen. Najboljša stvaritev Nicole Holofcener doslej, ki utegne ugajati zelo širokemu krogu gledalcev, definitivno vredna naše pozornosti.
Ocena: 8.0/10
petek, 8. oktober 2010
Life During Wartime (2009)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 98' , Imdb
Režija: Todd Solondz
Scenarij: Todd Solondz
Igrajo: Shirley Henderson, Ciarán Hinds, Emma Hinz, Allison Janney, Michael Lerner, Michael Kenneth Williams, Paul Reubens, Charlotte Rampling
Todd Solondz je človek ki nam je več kot desetletje nazaj serviral nepozaben portret ameriškega predmestja, mikrokozmos človeških usod in značajev s filmom Sreča (Happiness). Tisti, ki nekoliko bolj spremljate njegove filmske umotvore, ste verjetno videli še kakšen film 51-letnega režiserja (Welcome to the Dollhouse, Storytelling, Palindromes), ki svoje filme najraje postavlja v New Jersey, njegovo domače okolje. Njegovi liki so najpogosteje člani židovske skupnosti, pedofilija pa tema, o kateri najraje govori. Tudi tokrat je tako, Solondz je pač posebnež, ki snema drugačne filme, ki definitivno nikoli niso bili namenjeni širokim množicam.
Trish živi z dvema otrokoma. Timmy jih šteje skoraj trinajst, njegova sestrica Chloe pa 7 let. Najstarejši sin je že odrasel in odšel v študentski dom, družinski obiski so prej izjema kot pravilo. Oče Bill je mrtev, vsaj tako mislita Timmy in Chloe. V resnici oče prestaja zaporno kazen, ki se bo kmalu iztekla, on pa bo svoboden človek. Bill je zaprt zaradi pedofilije, njegova vrnitev domov je nezaželena in je nihče tudi ne pričakuje. Trish je otroke spoznala z novim prijateljem, ki bi moral prevzeti vlogo moža in nadomestnega očeta za odraščajoče otroke.Tudi tokrat so tako kot v Sreči v ospredju tri sestre. Trishina sestra Joy se vrne v New Jersey, potem ko pobegne od moža, ki tako kot vsi karakterji v tem filmu ima določene težave. Težave, ki jih je ta poskušal zdraviti, a mu ni uspelo, zato ga Joy tudi zapustila. Tretja sestra Hellen je sicer uspešna, a tudi ona se, tako kot vsi liki, bori s svojim deležem težav. Skratka, pred nami je disfunkcionalna družina, pri kateri je veliko stvari zamolčanih, nedorečenih, nepojasnjenih ...
Solondz nadaljuje tam, kjer je končal s Srečo, ob gledanju sem imel občutek da dejansko gledam podaljšek, le da so vloge prvotnih igralcev prevzeli novi igralci. Usoda treh sester se konstantno giblje na meji med dramo in satiro in njihovim soočanjem s pedofilijo, samomorom in zvezdniškim statusom. Tudi otroci imajo svoje težave, kar najbolje vidimo na primeru 13-letnega Timmyja in njegovega soočanja s stvarmi, ki jih ne razume prav dobro. Fant na neprijeten način izve, da je njegov oče pedofil, človek ki rad poriva »stvari« v mlade fantke podobne njemu, zato se Timmy želi trdno prepričati, da bodoči izbranec njegove mame nima takšnih nagnjenj. Verjetno najmočnejši prizor v celem filmu je soočenje očeta in že odraslega sina v njegovi študentski sobi. Življenje med vojno je črna, ali če hočete zelo črna komedija, z zelo zanimivimi dialogi, ki kljub vsej resnosti situacije nasmeji gledalca. Mogoče se boste potem spraševali, kako ste se sploh lahko nasmejali tako resni in v marsikateri podrobnosti neprijetni situaciji. Todd Solondz je človek, zmožen ustvarjanja takšne atmosfere, zgodb in podob, ki so po eni strani smrtno resne, po drugi pa neustavljivo smešne.
Ocena: 7.5/10
četrtek, 7. oktober 2010
Predators (2010)
Slovenski naslov: Predatorji
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, ZF, Triler
Dolžina: 107', Imdb
Režija: Nimród Antal
Scenarij: Alex Litvak, Michael Finch
Igrajo: Adrien Brody, Topher Grace, Laurence Fishburne, Alice Braga, Danny Trejo, Derek Mears, Walton Goggins, Brian Steele
Kako ponuditi prednost izvirnosti, novim idejam in novim nadebudnim ustvarjalcem, v današnjem času nenehnih rimejkov, reciklaž in filmskih nadaljevanj? Upal bi staviti, da je tam nekje zunaj, veliko zanimivih idej, scenarističnih osnutkov, ki čakajo na svojo priložnost. Seveda, vse se vedno začne in konča pri denarju, najpomembnejšem dejavniku pri snovanju novih projektov. Najlažja pot do dobička je recikliranje starih uspešnic ali snemanje nadaljevanj filmskih hitov, saj so izvirniki že zasidrani v glavah lepega števila potencialnih gledalcev. Če k temu dodamo še malo reklame, nekaj znanih obrazov v naslovnih vlogah in film je že na dobri poti, da postane komercialna uspešnica. Nedvomno so snovalci Predatorjev imeli kaj takega v mislih.
Skupina ljudi je opremljena s padali in odvržena z letala nad neznanim območjem, v veliko težko prehodno džunglo. Nobenemu izmed vpletenih ni jasno kaj se je zgodilo, niti kje se nahajajo. V nekaj urah se v premeru nekaj sto metrov zbere skupina neznancev, vendar nihče izmed vpletenih ne najde razlage za nastali položaj. Pogled na člane skupine vendarle nekaj razkriva. Jasen je kriterij, po katerem so bili izbrani. Vsi prisotni so tako ali drugače povezani s smrtjo, ubijanjem in preganjanjem svojih nasprotnikov in sovražnikov. Plačanec, izraelski komandos, morilec, jakuza ... Le eden član skupine ne ustreza splošnem profilu, gre za zdravnika, ki tudi sam ne najde razumne razlage, zakaj je zraven. Skupina se napoti proti višjem terenu, s katerega lahko bolje ocenijo, kje se sploh nahajajo in kaj naj naredijo. Človeška okostja na njihovi poti ne obetajo nič dobrega, potem ko je skupina napadena je vsem jasno, da jih čaka boj za golo preživetje.
Že dolgo nazaj je scenarij za nadaljevanje izvirnika spisal Robert Rodriguez, vendar nikoli ni pristopil realizaciji projekta. Zakaj ne, je drugo vprašanje, to kaj nam ponudijo Predatorji, pa je verjetno najboljši dogovor. Kakorkoli, snovalci so iz naftalina potegnili Rodrigezov scenarij, angažirali scenaristično ekipo, da je scenarij prilagodila modernemu času in prepričali Rodrigeza, naj sodeluje kot producent. Režijo so zaupali Nimródu Antalu, ki je na dobri poti, da izniči vse pozitivno efekte njegovega prvenca Kontrola, nekateri bi rekli, da mu je to že uspelo. ZF akcija se žal razvija v zelo predvidljivi smeri, že po uvodu je gledalcu jasno skoraj vse. Kdo izmed članov ekipe ne bo dočakal konca (vrstni red umiranja je nepomemben), da dohtar, ki nekako ne paše zraven, vendarle ima skrivnost, ki jo hranijo za samo končnico, da bo Brody vseeno nekoliko omilil svojo »fuck off« držo in pomagal ženski v težavah. Fishburne je zraven samo zato, da poveča število znanih imen med sodelujočimi, njegova vloga je brca v prazno. Nekako sem se prebil do konca in občutek je bil prav tako kot Fishburnova vloga - prazen.
Ocena: 5.0/10
torek, 5. oktober 2010
The Killer Inside Me (2010)
Slovenski naslov: Morilec v meni
Država: ZDA, VB, Švedska, Kanada
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina:109', Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Scenarij: John Curran, Jim Thompson
Igrajo: Casey Affleck, Kate Hudson, Jessica Alba, Ned Beatty, Elias Koteas, Tom Bower, Simon Baker, Bill Pullman
Michael Winterbottom je zelo raznovrsten filmski ustvarjalec, ki nam je doslej ponudil tematsko in žanrsko zelo različne filme. Winterbottom je tiste vrste režiser, od katerega vedno pričakujem nekaj več, nekaj posebnega. Nekaj njegovih filmov me je res navdušilo. Režiserjev poklon manchestrski glasbeni sceni, 24-urni žurerji (24 Hour Party People), dokumentarna drama Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo) ali Na tem svetu (In This World), zgodba o migracijskih poteh in usodah ilegalnih prebežnikov. Svojo raznovrstnost je znova potrdil s svojim zadnjim filmom Morilec v meni, v katerim je spregovoril v noir jeziku.
V uvodu se nam predstavi Lou Ford (Casey Affleck) in nam s svojim glasom čez sliko razloži nekaj osnovnih dejstev in pravil, ki veljajo v majhnem mestu, v katerem dela kot šerifov namestnik. Lou je na dobri poti, da postane prvi mož lokalnem policije, saj je ljubljenec zdajšnjega šerifa, ki je takorekoč z eno nogo že v pokoju. Šerif Louju naloži na videz rutinsko nalogo. Odpeljati se mora na mestno obrobje in iz mesta prežeti prostitutko, v katero se je nekoliko preveč zagledal sin lokalnega župana. Ko prispe v hišo, v kateri mlada Joyce (Jessica Alba) opravlja svojo »dejavnost« in ji sporoči, da mora zapustiti mesto, se ta odzove nekoliko nenavadno. Joyce mu v navalu besa primaže nekaj klofut, kar v Louju prebudi nekaj, kar je doslej zelo spretno skrival. Prizori grobega seksa ki sledijo klofutanju, nam predstavijo namestnika v povsem drugi luči, tako zelo drugačni od podobe uglajenega in prijaznega človeka, ki smo jo gledali doslej. Vendar to ni vse, Lou ima z Joyce drugačne načrte. Nekaj neporavnanih računov z županom in razmerje med Joyce in županovim zaljubljenim sinom, njegovim nekdanjim sošolcem Elmerjem, v Loujevi glavi porodi smrtonosno zamisel. Načrt, ki bo na plano privlekel morilca, ki se je ves čas skrival v šerifovem pomočniku.
Nekaj recenzij sem prebral, nekaj na grobo preletel in skoraj vse imajo nek skupen imenovalec. Skoraj vse govorijo o brutalnosti in nasilju, o prizorih, ki jih oseba s slabim trebuhom ne bo zlahka prenesla. Pri tem filmu je polarizacija tako močna, da odzive lahko ločimo na tiste ki niso prinesli prikazanega nasilja in zato film ocenili kot slab in druge, ki so v tem filmu videli več, kot le sporne prizore nasilja nad ženskami. Sam se razvrščam v drugo kategorijo, med tiste ki jim je film bil odličen. Winterbottom je snemal po istoimenskem romanu Jima Thompsona iz leta 1952 in izjemno ujel to časovno obdobje, značilnosti ljudi in krajev v katerih se odvija zgodba. Pripoved nam podaja in perspektive morilca, s takšnim pristopom pa doseže zelo čustven odziv gledalca, ki se v nekaterih ključnih prizorih ne zaveda okolja in ljudi okrog sebe. Prizor trzajočega telesa ženske, ki jo počasi zapušča življenje na tleh morilčeve dnevne sobe, dokler ta sedi in opazuje njeno umiranje je trenutek, ko bi večina režiserjev obrnila kamero stran. Winterbottom jo ni, je pogumno nadaljeval in nam ponudil edinstven vpogled v mračno stran človeškega značaja. Celo v trenutkih, ko se stvari začnejo zapletati, ko Lou počasi ostaja brez sprejemljivih in predvsem prepričljivih izgovorov, ko se zanka okoli njegovega vratu vedno bolj zateguje, so njegovi postopki verjetni in popolnoma v skladu z njegovim značajem. Igralci opravijo odlično delo, Jessica Alba odigra zanimivo, zanjo netipično vlogo, še bolj netipična, a zelo dobra je tudi Kate Hudson, to je njena najboljša vloga v zadnjem desetletju, točno deset let nazaj je nastopila v Almost Famous, še enem filmu, na katerega je lahko ponosna. Zgodba zase je Casey Affleck, ki je izvrstno upodobil Louja Forda in me še enkrat spomnil na njegove odlične kreacije (Jesse James in strahopetni Robert Ford, kjer se je prav tako pisal Ford in Zbogom punčka) s katerimi se Casey počasi profilira v res odličnega vsestranskega igralca. Še enkrat bi s vrnil na Winterbottoma in pohvalil njegovo usmeritev v raznolikost in drugačnost, ki je danes bolj izjema, kot pravilo.
Ocena: 8.0/10
ponedeljek, 4. oktober 2010
The Disappearance of Alice Creed (2009)
Slovenski naslov: Izginotje Alice Creed
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 96' , Imdb
Režija: J Blakeson
Scenarij: J Blakeson
Igrajo: Eddie Marsan, Gemma Arterton, Martin Compston
J Blakeson je eden izmed tistih novincev v režiserskih vodah, ki ga nekateri relevantni viri (Variety) uvrščajo med zelo obetavne avtorje, od katerih v prihodnosti lahko pričakujemo veliko. Seveda, to še vedno ne pomeni nič, kar nekaj takih sem že videl, ki so se po dobrem začetku nekako izgubili v filmskem vesolju. Nekaj kratkih filmov in scenarij za drugi del The Descenta (Jama groze 2) je vse kar najdemo v njegovem opusu, Izginotje Alice Creed je njegov prvenec za katerega je Anglež spisal tudi scenarij.
Na začetku filma je ukraden nekoliko »zdelan« kombi, ki bo očitno imel določeno vlogo, v dogodkih ki sledijo. V približno desetminutnem uvodu spremljamo dva človeka, ki se brez besed, zelo natančno in koncentrirano pripravljajo za nekaj, kar ne more biti ravno nedolžno. Zapuščeno stanovanje in njegova priprava nam dajo slutiti, da možakarja bosta tam najbrž nekoga zaprla. Ko so vse priprave končane sledi bliskovita akcija. Tarča je mlada ženska, vreča čez glavo in v nekaj trenutkih je ugrabitelja že zvezana v tovornem prostoru ukradenega kombija. Vse poteka zelo hitro, že v naslednjih kadrih je dekle pripeljano v prej pripravljeno stanovanje. Nato sledi razlaga situacije za ugrabljeno in gledalca. Ženska je ugrabljena zaradi odkupnine, premožni oče bo moral plačati 2 milijona funtov, če jo želi videti živo. V ta namen je posnet tudi »pozdravni« video, z rezilom na hčerkinem vratu, ki bo »usmeril« očeta v pravo smer, brez policije in v polnjenje potovalk z neoznačenimi bankovci.
Sama ideja o filmu v katerem celotno zgodbo nosijo na svojih plečih le trije liki je zelo zanimiva in razmeroma redka. Poskušam se spomniti kakšnega podobnega filma in prav veliko jih nimam v spominu. Mogoče takole na prvo žogo, Tape (2001) Richarda Linklaterja, ki prav tako ima le tri osebe, Oleanna (1994) Davida Memeta zgodbo podaja skozi dialog dveh oseb, My Dinner with Andre (1981) Louisa Mallea je posnet z le štirimi igralci. Blakeson je potreboval dobre igralce, saj je za filme z malo likov, poleg prave ideje in režiserjeve vizije, zelo pomembna prepričljiva igralska kreacija. Eddie Marsan je igralec z zelo dolgim stažem in preverjeno kakovostjo, Martin Compston je že odigral nekaj zanimivih vlog (Sweet Sixteen, Tickets), zadnje čase vseprisotna Gemma Arterton je pred ogledom v mojih očeh veljala za najšibkejši člen, a mi je dokaza , da sem se motil. Svojo vlogo je odigrala zelo dobro in pokazala, da nima zadržkov, tudi če je treba pokazati nekaj gole kože. Pripovedna osnova ni ne nova, ne pretirano izvirna, saj smo doslej videli veliko filmov o ugrabitvah, dobrih i slabih, Izginotje Alice Creed sodi med boljše filme s podobno tematiko. Ne bom trdil da je Blakeson posnel vrhunski film, zelo dobrega pa vsekakor. Režiser se je posvetil igralcem in je znal z montažnimi prejemi, na začetku zamolčanimi podatki in zelo dobro pripovedno strukturo ustvariti celoto polno suspenza, ki gledalcu ne dovoli dolgočasja. Kot sem nekje prebral, Izginotje Alice Creed je film z le tremi karakterji in z vsaj šestimi različnimi osebnostmi. Kaj več nebi rad izdajal, najbolje je če se filma lotimo le z osnovnimi informacijami in upal bi staviti, da po dobrih devetdesetih minutah ne boste razočarani.
Ocena: 7.5/10
petek, 1. oktober 2010
Na putu (2010)
Slovenski naslov: Na poti
Drugi naslovi: On the Path
Država: BiH, Avstrija, Nemčija, Hrvaška
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Jasmila Žbanić
Scenarij: Jasmila Žbanić
Igrajo: Zrinka Cvitešič, Leon Lučev, Ermin Bravo, Mirjana Karanović, Sebastian Cavazza, Nina Violić
Mlada bosanska režiserka Jasmila Žbanić je nekaj let nazaj pritegnila pozornost filmske javnosti s svojim prvencem Grbavica, za katerega je prejela zlatega medveda v Berlinu. Drama o posledicah zadnje balkanske vojne je v središče postavila tamkajšnje ženske, ki so jih pretekli dogodki zaznamovali tako močno, da jim tudi desetletje po koncu vojne ne pustijo miru. Jasmila je z izbiro teme za svoj prvenec napovedala, da je zanimajo posebne teme, ki so tako ali drugače kočljive ali celo nezaželene v določenih krogih. Tudi v drugo režiserka obravnava zanimivo temo skrajnjega islama v domovini, ki ga na tem prostoru zagovarjajo in širijo t.i. vehabiti.
Amar (Leon Lučev) in Luna (Zrinka Cvitešič) sta srečen par. Že dolgo živita skupaj, otrok kot krona njune ljubezni je nekaj samoumevnega. Par ima težave z zanositvijo, po terapijah i preiskavah ugotovijo, da je težava na Amarjevi strani, a je zanositev vendarle možna. Hormonska terapija in umetna oploditev je rešitev, ki jo par soglasno potrdi. Luna je stevardesa, Amar pa dela v zračni luki, kot kontrolor letenja. Poleg težav z zanositvijo, par nima drugih težav, tudi Amrjevo občasno pijančevanje Luno ne moti tako močno. Toda Amar vedno več zre v dno kozarca, celo na delovnem mestu je potreba premočna. Na prvi pogled nedolžna zamenjava skodelic s kavo, mu povzroči dodatne težave. Alkohol v kontrolnem stolpu je huda kršitev pravil, odpoved delovnega razmerja pa epilog nepremišljenega dejanja. Zaradi brezuspešnega iskanja nove službe in izogibanja alkoholu je Amar vedno bolj živčen, nato pa sreča starega znanca, ki je postal vehabist, ki živi po strogih pravilih skrajnjega islama. Nekoč sta bila dobra prijatelja, zato ta Amarju ponudi službo v kampu vehabistov izven Sarajeva. Amar naj bi otroke učil računalništva, največji problem je oddaljenost kraja od Sarajeva. Domov se lahko vrne le ob vikendih, Lunino ugovarjanje in nestrinjanje pa ne zaleže. Konec koncev, gre le za začasno rešitev, jo prepričuje Amar, dokler ne dobi službe v Sarajevu. A bivanje med vehabisti Amarja tako močno spremeni, da Luna ne more verjeti svojim očem. Sprememba je tako korenita, da Luna vedno bolj dvomi v skupno prihodnost.
Bosanska režiserka je spregovorila o temi, ki je zanimiva tudi širšemu krogu gledalcev in ne samo gledalcem v domovini. Skrajni islam v Evropi je tema, ki vedno pritegne zanimanje, kajti s podobno problematiko se srečujejo skoraj vse evropske države, v katerih živi veliko priseljencev. Celo v Bosni, v kateri je islam prevladujoča religija, vehabiti izstopajo s svojo podobo in običaji, ki ne sodijo v to podnebje. Znotraj tega večjega okvirja in odnosa tamkajšnjega prebivalstva z vehabiti je umeščena ljubezenska zgodba, ki na nasprotne bregove postavi ljubezen in vero. Luna nikakor ne more sprejeti novega Amarja, ki odtava v religijsko-duhovno skrajnost. Skrajnost ki mu je sicer pomagala v boju proti alkoholizmu, a ga zato močno oddaljila od Lune in njenega srca. V nekem večjem okvirju, lahko odnos med Luno in Amarjem razumemo tudi kot trk dveh civilizacij, spopad proevropskih moralnih nazorov in načel, z miselnostjo skrajnega islama. Tako kot v Grbavici, tudi tukaj je ženska postavljena pred izbiro - otrok, ja ali ne. Če je v Grbavici rojstvo otroka postavljeno v nekoliko drugačen kontekst, tukaj že sama odločitev o spočetju na nek način definira Lunino prihodnost.Vizualno lep film, ki je še nekoliko lepši vsakič, ko je v kadru čudovita Zrinka Cvitešič, ne doseže režiserkinega prvenca, vendar prav daleč ni. Moteči element je predvsem Amarjeva (pre)hitra preobrazba, ki je za potrebe filma takšna kot je in zavoljo tega nekoliko neprepričljiva. Igralska zasedba je sestavljena iz igralcev in igralk iz cele regije, slovenske barve zastopa Sebastian Cavazza, v vlogi Amarjevega prijatelja Deje.
Ocena: 7.5/10
Naročite se na:
Objave (Atom)


















