Na putu (2010)

Slovenski naslov: Na poti
Drugi naslovi: On the Path
Država: BiH, Avstrija, Nemčija, Hrvaška
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb 
Režija: Jasmila Žbanić
Scenarij: Jasmila Žbanić
Igrajo: Zrinka Cvitešič, Leon Lučev, Ermin Bravo, Mirjana Karanović, Sebastian Cavazza, Nina Violić

Mlada bosanska režiserka Jasmila Žbanić je nekaj let nazaj pritegnila pozornost filmske javnosti s svojim prvencem Grbavica, za katerega je prejela zlatega medveda v Berlinu.  Drama o posledicah zadnje balkanske vojne je v središče postavila tamkajšnje ženske, ki so jih pretekli dogodki zaznamovali tako močno, da jim tudi desetletje po koncu vojne ne pustijo miru. Jasmila je z izbiro teme za svoj prvenec napovedala, da je zanimajo posebne teme, ki so tako ali drugače kočljive ali celo nezaželene v določenih krogih. Tudi v drugo režiserka obravnava zanimivo temo skrajnjega islama v domovini, ki ga na tem prostoru zagovarjajo in širijo t.i. vehabiti. 

Amar (Leon Lučev) in Luna (Zrinka Cvitešič) sta srečen par. Že dolgo živita skupaj, otrok kot krona njune ljubezni je nekaj samoumevnega. Par ima težave z zanositvijo, po terapijah i preiskavah ugotovijo, da je težava na Amarjevi strani, a je zanositev vendarle možna. Hormonska terapija in umetna oploditev je rešitev, ki jo par soglasno potrdi. Luna je stevardesa, Amar pa dela v zračni luki, kot kontrolor letenja. Poleg težav z zanositvijo, par nima drugih težav, tudi Amrjevo občasno pijančevanje Luno ne moti tako močno. Toda Amar vedno več zre v dno kozarca, celo na delovnem mestu je potreba premočna. Na prvi pogled nedolžna zamenjava skodelic s kavo, mu povzroči dodatne težave. Alkohol v kontrolnem stolpu je huda kršitev pravil, odpoved delovnega razmerja pa epilog nepremišljenega dejanja. Zaradi brezuspešnega iskanja nove službe  in izogibanja alkoholu je Amar vedno bolj živčen, nato pa sreča starega znanca, ki je postal vehabist, ki živi po strogih pravilih skrajnjega islama. Nekoč sta bila dobra prijatelja, zato ta Amarju ponudi službo v kampu vehabistov izven Sarajeva. Amar naj bi otroke učil računalništva, največji problem je oddaljenost kraja od Sarajeva. Domov se lahko vrne le ob vikendih, Lunino ugovarjanje in nestrinjanje pa ne zaleže. Konec koncev, gre le za začasno rešitev, jo prepričuje Amar, dokler ne dobi službe v Sarajevu. A bivanje med vehabisti Amarja tako močno spremeni, da Luna ne more verjeti svojim očem. Sprememba je tako korenita, da Luna vedno bolj dvomi v skupno prihodnost. 

Bosanska režiserka je spregovorila o temi, ki je zanimiva tudi širšemu krogu gledalcev in ne samo gledalcem v domovini. Skrajni islam v Evropi je tema, ki vedno pritegne zanimanje, kajti s podobno problematiko se srečujejo skoraj vse evropske države, v katerih živi veliko priseljencev. Celo v Bosni, v kateri je islam prevladujoča religija, vehabiti izstopajo s svojo podobo in običaji, ki ne sodijo v to podnebje. Znotraj tega večjega okvirja in odnosa tamkajšnjega prebivalstva z vehabiti je umeščena ljubezenska zgodba, ki na nasprotne bregove postavi ljubezen in vero. Luna nikakor ne more sprejeti novega Amarja, ki odtava v religijsko-duhovno skrajnost. Skrajnost ki mu je sicer pomagala v boju proti alkoholizmu, a ga zato močno oddaljila od Lune in njenega srca. V nekem večjem okvirju, lahko odnos med Luno in Amarjem razumemo tudi kot trk dveh civilizacij, spopad proevropskih moralnih nazorov in načel, z miselnostjo skrajnega islama. Tako kot v Grbavici, tudi tukaj je ženska postavljena pred izbiro - otrok, ja ali ne. Če je v Grbavici rojstvo otroka postavljeno v nekoliko drugačen kontekst,  tukaj že sama odločitev o spočetju na nek način definira Lunino prihodnost.Vizualno lep film, ki je še nekoliko lepši vsakič, ko je v kadru čudovita Zrinka Cvitešič, ne doseže režiserkinega prvenca, vendar prav daleč ni. Moteči element je predvsem Amarjeva (pre)hitra preobrazba, ki je za potrebe filma takšna kot je in zavoljo tega nekoliko neprepričljiva. Igralska zasedba je sestavljena iz igralcev in igralk iz cele regije, slovenske barve zastopa Sebastian Cavazza, v vlogi Amarjevega prijatelja Deje.

Ocena: 7.5/10