Slovenski naslov:
Ni naslova
Država:
ZDA
Leto:
2011
Žanri:
Drama
Dolžina:
97',
Imdb
Režija:
Tony Kaye
Scenarij:
Carl Lund
Igrajo:
Adrien Brody, Marcia Gay Harden, Sami Gayle, Betty Kaye, James Caan, Christina Hendricks, Tim Blake Nelson, Lucy Liu
Vsakič, ko odprem Imdb profil angleškega režiserja Tonyja Kaya, ugotavljam, kako zelo zanimiva je njegova pozdravna fotka. Takšna, ki te kar vabi, da izveš kaj več o človeku na njej. In Tony je zares zanimiv figura, človek, ki je posnel enega najzanimivejših filmov 90-ih. Kaye se je najprej uveljavil v svetu reklamnih spotov in z leti postal eden najbolj zaželenih imen pri planiranju novih reklamnih kampanj. Vzporedno z »oglaševalsko« kariero je Anglež začel zelo plodno sodelovanje z glasbeno industrijo in med drugim režiral spote za pesmi Johnnyja Casha, Rogerja Watersa, Red Hot Chili Peppersov … Pri 45-ih je Kaye bil več kot pripravljen za celovečerni debi, ko je v njegovih rokah končal scenarij za
Generacijo X (American History X, 1998). In Generacija X je film, ki je najbolj zaznamoval njegovo kariero. Film, ki ga Kaye ne priznava za svojega. Zaradi nesoglasij s studiem se je Kaye želel podpisati s psevdonimom Humpty Dumpty ali Ralph Coates, a mu investitorji tega niso dovolili. Režiserjev različica filma je bila dolga komaj 95 minut, različica ki je kasneje distribuirana, je celih 25 minut daljša. Kaye se je spustil v odprt spopad s studijskimi šefi in glavnim igralcem in na koncu potegnil kratko. Angležu so prepovedali vstop v montažno sobo, v kateri je vajeti po nalogu studijskih šefov prevzel Norton, ki je tudi zmontiral končno različico filma. V navalu besa si je Kaye celo zlomil roko, ko je svoje frustracije stresal na betonski steni montažne sobe. A z glavo (pestjo) skozi zid se ne da in Kaye je na koncu moral priznati poraz. Tako je postal hollywoodska persona non grata, človek, ki si je s svojim uporom zaprl številna vrata. Kljub vsem težavam Anglež ni izgubil smisla za humor in je po sporu sprožil zanimivo reklamno kampanjo, ki je zelo zabavala vse tiste, ki spremljajo hollywoodske zakulisne igrice. Kampanja, katere naročnik je bil sam Kaye, je poveličevala njegove režiserske kvalitete in ga označila za najpomembnejšega angleškega režiserja po Hitchcocku. Nekaj časa se je oblačil podobno kot Osama bin Laden (za razumevanje poglej kakšno fotografijo – recimo tisto na Imdb), njegov drugi igrani celovečerec,
Black Water Transit (2010), ni nikoli končan (čeprav številni nekateri pomembni viri pravijo drugače). Tako je Detachment v resnici prvi igrani film, ki ga Kaye priznava, za svoj končni izdelek. Igrani, zato, ker je Kaye leta 2006 posnel hvaljen dokumentarec
Lake of Fire, s katerim se je lotil debate o legalizaciji pravice do splava.
Henry Barthes (Brody) sprejme začasno službo nadomestnega učitelja na neugledni srednji šoli, ki je nekakšna zadnja postaja za izobčence in neprilagojence. Henry je že navajen teh nekajtedenskih službovanj, med katerimi je osnovni cilj ohranitev bistre glave in discipline v razredu. Izobraževalno-vzgojne naloge so sekundarnega pomena, ohranjanje distance na relaciji učenec - profesor je nepisano pravilo. Torej, prideš na delo, discipliniraš in po končanem delu odideš. Enostavno in brez komplikacij. Henry je samotar, ki s seboj nosi zajetno emocionalno breme. Edina oseba, ki mu je zares blizu je njegov dementni dedek, za vse ostale je Henry nedostopen in vase zaprt možakar, ki ga ne ganejo težave ljudi v njegovi bližini. Skozi flashbacke se občasno vračamo v njegovo otroštvo in spoznavamo korenine bolečine, ki jo nosi s seboj. Na njegovo (ne)srečo je Henry končal na šoli, na kateri je dekadenca izobraževalnega sistema dosegla vrhunec, točko, na kateri se ne da storiti nič več, za ustavitev popolnega razkroja. Po prvem spoznavnem srečanju z novim razredom Henry ni računal, da lahko s svojim nastopom doseže pozitiven premik, a v naslednjih dneh presenečeno ugotavlja, da so nekateri učenci opazili njegovo prizadevnost in pokončno držo in so celo pripravljeni sodelovati v učnem procesu. Največ navdušenja nad novim profesorjem kaže Meredith, talentirana fotografinja in študentka, ki se vsakodnevno sooča s surovim nelagodjem lastnega obstoja, tako doma, kot v šoli. Henry na poti domov skoraj vsakodnevno sreča mladoletno prostitutko Erico, ki mu počasi leze pod kožo in na koncu v njem zbudi tisti človeški, zaščitniški gen. Henry punci ponudi začasno zatočišče in tako prvič pokaže razpoke v svojem visokem obrambnem zidu.
Mogoče kratek povzetek zgodbe namiguje na še eno filmsko zgodbo, v kateri učitelj prevzame vlogo rešitelja, ki s prihodom v novo okolje začne sprožati pozitivne premike. Toda, po ogledu ugotovimo, da je Detachment film z veliko kompleksnejšo in ambicioznejšo vsebino, ki naslavlja številna vprašanja. Od tistih eksistencialnih, bolj osebnih, do splošnih, ki pod drobnogled vzamejo kolektivno stanje duha. In slika, ki nam jo kaže Kaye ni prav nič rožnata, prej depresivno črnogleda, prepojena z minimalnim odmerkom optimizma. Naslov lepo zajema rdečo nit filma, ki jo lahko generaliziram v splošno tezo o odtujenosti in nezainteresiranosti vseh obravnavanih subjektov, do zunanjega sveta. Na vsakem koraku tako najdemo nezanimanje in pomanjkanje interesa, spoznavamo ljudi in inštitucije, ki jim enostavno ni mar. Ljudi, ki so slepi za karkoli drugega, kakor za lastni mikrokozmos, ljudi ki si egoistično zatiskajo oči pred resničnostjo in vzroke svojih težav vidijo izključno v drugih. Ravnateljico, ki jo strah pred izgubo položaja pahne v resno psihozo, učitelja-veterana, ki rešitev vidi v pravilnemu doziranju pomirjeval in v pravilnost svoje teorije poskuša prepričati tudi šolsko psihologinjo. Jezne starše, ki svojo vzgojno-starševsko vlogo poskušajo reševati v sodelovanju z šolskim avtomatskim odzivnikom in na koncu, kot svojevrstna projekcija vseh omenjenih »kvalitet« otroke, ki v pomanjkanju zanimanja brezciljno tavajo skozi hodnike izobraževalnega sistema in adolescence, ter poskušajo najti trohico smisla v svojih življenjih. Prav ta izgubljenost lahko pojasni nakopičeno jezo in jasno nakaže vzroke za takšno stanje duha dela populacije, na kateri sloni prihodnost. Kaj pričakovati od organizma (družbe), s težkim bolezenskim stanjem, ki se manifestira v razkroju najbolj fundamentalnih človeških vrednot? Možnost, da bo takšen organizem produciral zdrave mlade celice, ki lahko pozdravijo in obnovijo poškodovano tkivo je malo verjetna, gotovost nadaljnjega razkroja pa najverjetnejši scenarij. Po podobnem vzorcu se je obnašal tudi osrednji protagonist, ki se sprva skušal izogniti interakciji z okolico, tesno zaprt v svoj zaščitni oklep. Toda bližina mladih ljudi ga postopoma prepriča, da spusti svoj gard in dovoli svetu, da se ga dotakne. Tukaj vidim poanto filma, ki se iz perspektive osrednjega protagonista lahko prenese tudi na celotno družbo. Henry je v začetku osamljen, depresiven moški, njegovo življenje je, takorekoč, brez vsakršne kvalitete. Henry je živi mrtvec, ki ga nebi pogrešal nihče. Šele ko pokaže dovolj poguma in se spusti v interakcijo z okolico lahko rečemo, da živi. Življenje ob ljudeh je prazno, samotno in depresivno, življenje z ljudmi je osvobajajoče, polno in nepredvidljivo, včasih težavno, a nikoli brezčutno. Za konec bi izpostavil izjemen nastop Adriena Brodyja, ki je tako po dolgem času končno vknjižil vlogo, v kateri do izraza pridejo njegove nesporne igralske kvalitete. Tudi igralci v manj pomembnih stranskih vlogah (Marcia Gay Harden, James Caan) in v tistih pomembnejših (Sami Gayle in režiserjeva hčerka Betty Kaye), opravijo odlično delo. Tony Kaye je posnel film, ki spodbuja k razmišljanju in verjamem, da je malo takih, ki bodo ostali ravnodušni. Dejstvo, da film v ZDA ni našel distributerja in je zainteresiranim ponujen preko kabelskih operaterjev, v obliki videa na zahtevo, je verjetno povezano z zgodbo, ki sem jo omenil v uvodu. Kakorkoli, upam, da bo Kaye še snemal in nam v prihodnje ponudil še kakšen biserček. Po informacijah, ki so trenutno na voljo, bomo Kayev naslednji film videli leta 2014. Če se Anglež vmes ne bos spustil v kakšen spopad z mlini na veter.
Ocena:
