Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: House of Tolerance
Država: Francija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 122 ', Imdb
Režija: Bertrand Bonello
Scenarij: Bertrand Bonello
Igrajo: Adèle Haenel, Hafsia Herzi, Louis-Do de Lencquesaing, Noémie Lvovsky, Celine Sallette, Jasmine Trinca
Že bežen pogled na filmografijo francoskega režiserja Bertranda Bonella razkriva pogosto rabo motivov, ki so tako ali drugače povezani s seksualnostjo. Izjema ni niti njegov peti celovečerec L'Apollonide, s katerim Bonello v precep vzame najstarejšo obrt, na prelomu med 19. in 20. stoletjem. Zgodbo inštalira v bordel L'Apollonide, v ugledni pariški četrti, kjer premožni umetniki, poslovneži in ostali uglajeni gospodje, prihajajo zadovoljevati svoj libido. Nekateri pridejo občasno, drugi so spet redne stranke, ki se vedno znova vračajo k istem dekletu. Hišo vodi madam Marie-France, bivša prostitutka in mati samohranilka z dvema otrokoma. Madam v maniri izkušene poslovodkinje, ki tudi sama izhaja iz »posla,« vodi hišo z mešanico prijateljskega razumevanja in poslovne discipline. Njena dekleta so vedno urejena, v najboljših oblekah, odišavljena z najboljšimi parfumi. Vse potrebno za brezhiben videz priskrbi hiša, operativni in ostali stroški se dekletom odtegujejo od njihovega mesečnega izkupička. Madam je tista ki vse povezuje, vendar so v osrčju zgodbe prav dekleta, ki dan začnejo s skupnim zajtrkom, zbrane za veliko kuhinjsko mizo, za katero potekajo sproščeni razgovori in diskusije, tako kot vsaki »normalni« družini. Dan se nadaljuje s popoldanskimi pripravami na bližajočo se noč. Dekleta si medsebojno pomagajo, ena drugo urejajo, se zapletajo v pogovore o običajnih stvareh, strankah, življenjskih perspektivah … Nato pride noč in ko se na vhodu v hišo prižge rdeča lanterna, se dekleta v pričakovanju strank zberejo v glavnem salonu. Kmalu se pri vratih sliši prvi zvonec in dekleta v bleščečih oblekah so že pripravljena na celonočno igranje najrazličnejših vlog, ki jih pred njih postavijo klienti z najrazličnejšimi fetišističnimi nagnjenji. Tako kot vsakem poslu, dekleta imajo opravka z dobrimi in prijetnimi strankami, pa tudi s takimi, ki jih ženejo sadistična nagnjenja. Dekle jo kličejo Židinja že nekaj časa obiskuje stranka, ki bi lahko predstavljala potencialno grožnjo.
Filmske kamere v bordelih niso nič novega. Največkrat obisk javne hiše predstavlja krajšo epizodo, praviloma predstavljeno iz moške perspektive, ki je navadno podana v komičnem kontekstu. Potem imamo filme, v katerih moški prevzame vlogo viteza na belem konju, ki rešuje žensko iz krempljev prostitucije, ali jo z brezpogojno ljubeznijo prepriča, da ob njem zaživi normalno (moralno) življenje. Robert De Niro je reševal Jodie Foster, Richard Gere Julio Roberts. Baz Luhrmann se je zadeve lotil iz pretežno romantične perspektive. Bonello je izbral isto zgodovinsko obdobje, a pri realizaciji ubral povsem drugačen pristop. Sprva je želi posneti film o prostituciji, ki bi se odvijal v modernem času, a se je kasneje premislil in z več kot stoletnim skokom v preteklost, pripovedi dodal pomemben zgodovinski pečat. Že uvodni kadri, ko se kamera počasi premika po dolgih hodnikih s pridušeno svetlobo, napovedujejo klavstrofobično vzdušje in občutke ujetosti, ki jih čutijo stalni rezidenti hiše. S sprehodom po hodnikih in sobah se začne neverjetno avtentično potovanje v zakulisje prostitucije na začetku 20. stoletja. Za zidovi javne hiše Bonello ustvari skorajda hermetično zaprt svet, nekakšen mikrokozmos, ki ga pred zunanjostjo varujejo debeli zidovi eksistencialne negotovosti. Razen prizorov ob jezeru, ko dekleta (enkrat samkrat) dobijo prost dan, so vsi prizori posneti v notranjosti hiše. Prav v teh prizorih je najopaznejši kričeči kontrast med ujetostjo med zidovi bordela in lepoto brezmejne svobode, ki jo dekleta začutijo v zunanjem svetu. Režiser si vzame čas in potrpežljivo slika vse aspekte življenja prostitutke. Od zelo podrobnega opisovanja vsakodnevne rutine povezane z osebno higieno, do prijateljskih, lahko bi rekel celo družinskih odnosov, ki vladajo med dekleti. Bonello sicer vzpostavi nekaj pomembnejših likov, a vseeno nobenemu izmed likov ne namenja tako izrazite vloge in se raje posveča psihologiji skupine kot celote. L'Apollonide mogoče ne bo všeč tistim, ki želijo gledati pripoved z jasno opredeljenimi glavnimi protagonisti, ki skozi kontekst usode posameznika podaja nekakšen splošni komentar. Bonello stori obratno, njegovi liki so le elementi slike, koščki, ki samostojno nimajo pretiranega pomena. Ustvarjalci so zbrali odlično igralsko zasedbo, ki v kombinaciji z odlično kostumografijo in kakovostno časovno rekonstrukcijo, tvori enega najzanimivejših filmskih izletov v zakulisje prostitucije. Pozdrav iz dežele šampanjca in sperme, v kateri, tako kot danes, največje poraženke ostajajo prijateljice noči. Mogoče je vsa resnica tega nehvaležnega poklica sežeta v izjavi eni izmed deklet, ki v šali pove: »Fucking is a fuck-awful job.« (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar