Do-ga-ni

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Silenced
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 125',  Imdb
Režija: Dong Hyeuk Hwang
Scenarij: Jee-young Cong, Dong Hyeuk Hwang 
Igrajo: Yoo Gong, Yu-mi Jeong, Hyeon-soo Kim, Ji-yeong Kim, In-seo Jeong, Seung-hwan Baek

Skoraj pet milijonov gledalcev v Južni Koreji in mesto med top deset najbolj gledanih filmov preteklega leta, 30 milijonov ameriških dolarjev zaslužka v domovini in še toliko na mednarodnih trgih, so respektabilne številke za drugi film relativno neznanega korejskega režiserja Dong Hyeuk Hwanga. Film prikazuje dogodke,  opisane v knjigi Dokani, korejskega pisatelja Ji-Young Konga, ki je bila objavljena leta 2009. Knjiga in film sta navdihnjena z resničnimi dogodki, ki so se odigrali v šoli za gluhoneme in hendikepirane otroke v korejski provinci Gwangju.  

Pripoved začnemo z odhodom mladega učitelja in vdovca Kang In-hoja (Yoo Gong) v mesto Mujin, kjer bo In-ho prevzel službo učitelja na šoli za gluhoneme otroke. Na poti iz Seula do Mujina se po težavah z avtomobilom zaplete v manjšo prometno nesrečo. Za volanom drugega avtomobila je Seo Yoo-jin (Yu-mi Jeong), aktivistka v lokalnem centru za človekove pravice. In-ho avto pusti v mehanični delavnici,  Yoo-jin mu pa ponudi prevoz v mesto in ga odpelje do šole, na kateri bo poučeval. In-ho se najprej sreča z ravnateljem šole in vodjo šolske administracije. Položaja zasedata identična dvojčka, ki se poleg izobraževalnih in vodstvenih nalog ukvarjata z manjšo pridobitno dejavnostjo. Vodja administracije novemu učitelju takoj pojasni, kako funkcionirajo stvari v novem okolju, ko zahteva denarno nadomestilo, ki bo dokončno potrdilo njegovo zaposlitev. Vzemi ali pusti, se glasi ponudba in mladi učitelj se odloči, da bo plačal. Zdaj, ko so rešene vse »formalnosti« se učitelj lahko posveti delu. A že po prvih stikih učitelj pri nekaterih otrocih opazi nenavadno odbojnost in strah, ki ga otroci kažejo v kontaktu z učitelji. Ko na okenski polici v tretjem nadstropju  opazi deklico in ji pohiti na pomoč, še ne sluti, da je to šele začetek odkrivanja grozodejstev, ki se že nekaj časa odvijajo za zidovi šole v Mujinu. 

Kljub dejstvu, da sem že videl marsikaj, vključujoč  grozo, ki jo najdemo v osrčju filma, ki je tema današnjega zapisa, se vsakič, ko gledam kaj podobnega, nekako ne morem sprijazniti z dejstvom, da je kaj takega sploh mogoče. Da na tem svetu obstajajo posamezniki, ki jih enostavno ne moremo označiti za ljudi, kajti v resnici gre za monstrume, v katerih je že davno umrlo vse človeško. Bogve kdaj in zakaj. Za človeško masko skrite pošasti so se prebile do položajev, na katerih lahko izživljajo svoje ostudno-umobolne fantazije in nepovratno uničujejo življenja najšibkejših. Nekako tako sem razmišljal po ogledu filma, ki bi ga težko uvrstil med stvaritve namenjen razvedrilu. Kljub neprijetni vsebini pa gre za  kos celuloida, ki mu vsekakor velja posvetiti pozornost. Tudi zavoljo dejstva, da film poleg zgodbe o zlorabi otrok, ki poteka v ospredju, konkretno in zelo dosledno premetava umazano perilo v lokalnih uradih in ustanovah, odkriva gnilobo v okrožnih vodstvenih strukturah in obenem zelo jasno namigne, da se vonj po gnilobi duha tudi na najvišjih instancah. Ob pozorni analizi videnega ugotovimo, da je vse kar je narobe s sistemom in ljudmi, ki sistem predstavljajo, tako ali drugače povezano s korupcijo. Lokalni detektiv ne preiskuje, ker mu slabo vest blaži debela ovojnica v notranjem žepu suknjiča, odvisno sodstvo usmerjajo politični  interesi, ambicioznem tožilcu se cedijo sline, ko razmišlja o svoji novi pisarni in mizi iz mahagonija. In prav v takšnih primerih, ko v vlogi žrtve pristanejo nedolžni otroci, korupcija več ni samo kaznivo dejanje, temveč zločin. Vsi ki so sprejeli denar, so sokrivi za žalosten epilog, vsi ki so se tako ali drugače okoristili, indirektno spodbujajo nove podobne primere. Ultimativni dokaz o okuženosti vseh por družbenega življenja je dejstvo, da v korupciji sodeluje tudi pravičnik, glavni protagonist in junak, ki se je tako močno trudil, da bi pravici bilo zadoščeno. A ne pozabimo, tudi on je dal denar, da bi dobil službo. In to je še najbolj zaskrbljujoče, kajti prav ta denar je romal v žep policista, ki ni opravil svoje delo. Torej, tudi pravičnik je del verige, kri je tudi na njegovih rokah, nedolžen ni nihče. Nedolžni so le otroci in prav to je boleča resnica, ki jo tako jasno razkriva Dogani. (-4)

Ocena: