sreda, 30. januar 2019

The Wife (2017)

Glenn Close in The Wife (2017), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Država: ZDA, Švedska, VB
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Žanri: drama
Dolžina: 99',  Imdb 
Režija: Björn Runge
Scenarij: Jane Anderson, Meg Wolitzer (knjiga)
Igrajo: Glenn Close, Jonathan Pryce, Max Irons, Christian Slater, Harry Lloyd, Annie Starke


Joe in Joan Castleman sta skupaj že štirideset let. On je ena največjih literarnih zvezd današnjice, ona zvesta žena, ki mu od samih začetkov njegove impresivne pisateljske kariere stoji ob strani. Sonce še ni obsijalo njune posesti v Connecticutu, ko je v spalnici zabrenčal telefon. Gospod na drugi strani je povedal, da kliče iz Stockholma in Joeju sporočil, da je prav on letošnji dobitnik Nobelove nagrade za književnost. V teh trenutkih se zdi, da sta zakonca Castleman najbolj srečen par na svetu. 

Njun že odrasli sin David hodi po očetovih stopinjah, njuna že poročena hčerka bo zelo kmalu povila prvega otroka. Nagrajenca bosta zato na slavnostni podelitvi spremljala le Joan in nekoliko nejevoljni David, ki od očeta že dolgo neuspešno išče spodbudo in podporo njegovim pisateljskim ambicijam. A že po prihodu v Evropo se pojavijo prvi namigi, da ozračje med člani družine Castleman vendarle ni idealno. Vse skupaj poslabša rahlo vsiljivi pisatelj v prepričljivi interpretaciji Christiana Slaterja, ki poskuša dobiti dovoljenje za pisanje Joejeve biografije. 

Ob prvih nesoglasjih švedski režiser Björn Runge v zgodbo vpelje skoke v preteklost, ki potem v kronološkem zaporedju pospremijo dogajanje v sedanjosti. Razkritje preteklosti sedanjost postavi v drugačen kontekst in naposled odkrije skrbno varovano skrivnost. Rezultat je izjemna karakterna študija ženske, ki je svoje življenje podredila uspehu moškega, ki ga je navkljub njegovi ponavljajoči se nezvestobi in egocentričnosti, vedno ljubila. Film istočasno vzpostavi tehten komentar podrejenega položaja ženske v literarnem okolju in ga lepo poveže z usodo glavne protagonistke. The Wife prepričljivost gradi na precizni observaciji družinskih relacij, pametnem scenariju in dobrem skupinskem naporu igralskega ansambla, v katerem vloga prve violine pripada odlični Glenn Close. Ta je po zmagoslavju na zlatih globusih povsem upravičeno prejela že sedmo oskarjevsko nominacijo in morda je napočil čas, da v omaro pospravi še najžlahtnejšo filmsko nagrado.             

Ocena


3 komentarji:

  1. Ampak sodeč po oceni (ki vendarle ni najvišja) so te nekatere stvari tudi zmotile? Ali pa se motim? :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma, nič takega v resnici. Le da zgodba nima tiste zares prevzemajoče čustvene silovitosti, ki jo takšna drama potrebuje. Morda je point v tem, da so čustva potisnjena, obvladljiva in to Glenn Close tudi odlično demonstrira, kaj vem.
    Težko bi rekel, da kaj manjka, vse je tukaj, a vseeno to ni film, o katerem potem še dolgo premišljuješ in ga presojaš.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pa saj se mi zdi, da so razen redkih izjem (Roma, Favourite) letošnji favoriti vsi bolj medli in ne ravno mojstrovine na nivoju tistih izpred nekaj let (Birdman, The Artist, Revenant itd.), meni je bil nekaj takega tudi Can You Ever Forgive Me -- v resnici nič ne manjka, igralski nastopi izjemni, ampak spet nimaš občutka neprekosljive mojstrovine.

    OdgovoriIzbriši