ponedeljek, 6. december 2010
The Good Guy (2009)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Romantični, Drama
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Julio DePietro
Scenarij: Julio DePietro
Igrajo: Scott Porter, Alexis Bledel, Bryan Greenberg, Andrew McCarthy
Tommy je uspešen mladenič, ki je s svojimi sposobnostmi prilezel visoko, v očeh svojih šefov velja za zelo perspektivnega borznega posrednika. Zato so ga tudi postavili na čelo ekipe, ki služi resne denarce. Lahko bi rekli, da živi idealno življenje. Zabava se s prijatelji, živi v razkošnem stanovanju, že nekaj mesecev je v resni zvezi s prikupno Beth, s katero ima resne plane. Tudi Beth je zadovoljna, tudi ona misli resno in se po tihem vpraša, ali je mogoče prav on tisti pravi. Ko Tommyjevo ekipo zapusti pomemben član, ta šefom predlaga, naj izpraznjeno mesto zaupajo mirnem in dobrodušnem Danielu, ki je doslej bil nekakšna deklica za vse (saj veste: kava, sendviči, časopis, pošta...). Tako je Daniel dobil priložnost v povsem novem svetu, v katerem najprej mora premagati nekaj osnovnih pravil. Zdaj je tudi on del skupine izbranih, z ekipo hodi v nočne klube, lahko rečemo, da ga je Tommy vzel pod svoje okrilje. Tako je tudi spoznal Beth, s katero sta se takoj ujela in kmalu ugotovila, kako zelo podobna sta drug drugemu. Če bi okoliščine bile nekoliko drugačne.. . No ja, ugibajte kaj se zgodi.
Vsa scena okoli izbranih, zaprtih družb in neumnih nepisanih pravil, ki veljajo znotraj teh skupin so mi vedno šla na živce. Pogost pojav v ameriških filmih, ali v filmih, kjer glavni liki predstavljajo mlajšo populacijo. Vedno je tukaj nekakšen alfa samec, ki je okoli sebe zbral nekaj somišljenikov, ki njegove metode in prejeme slepo spoštujejo. Gre za nespornega vodjo, drugi so zraven le zato, da zapolnijo število in sledijo njegova pravila. V našem primeru je to Tommy, ki je pravkar rekrutiral še enega člana, ki mora iti skozi trenažni proces. Toda Daniel je drugačen in prav zaradi tega bo Daniel dobil dekle. Verjetno je igralska zasedba, ki jo poznamo iz različni televizijskih serij kriva za to, da The Good Guy deluje tako televizijsko. Iz filma bi se dalo narediti serijo, ki bi vsebovala kakih 20+ epizod, mogoče bi ustvarjalcem potem uspelo razviti nekaj bolj užitnega, kot jim je to uspelo s tem filmom. Tako smo gledali že večkrat videno, predvidljivo zgodbo, film iz katerega ne odnesemo popolnoma nič. Danes videno, že čez nekaj dni pa skoraj popolnoma pozabljeno
Ocena: 4.5/10
petek, 3. december 2010
L'arnacoeur (2010)
Slovenski naslov: Ni naslova
DRugi naslovi: Heartbreaker
Država: Francija
Leto: 2010
Žanri: Komedija; Romantični
Dolžina: 105' , Imdb
Režija: Pascal Chaumeil
Scenarij: Laurent Zeitoun, Jeremy Doner
Igrajo: Romain Duris, Vanessa Paradis, Julie Ferrier, Francois Damiens
Alex Lippi (Romain Duris), njegova sestra Melanie (Julie Ferrier) in njen mož Marc (Francois Damiens) sestavljajo ekipo, (ali družinsko podjetje če hočete), ki ponuja nekoliko nenavadne storitve. Ko ne zaležejo prepričevanja družine in prijateljev, da izbranec njenega srca ni ravno najboljša izbira, v igro vstopi Alex in njegova ekipa. Dolgoletna praksa, uigrana ekipa in Alexove čari so navadno dovolj, da ženska začne gledati svet z drugimi očmi, spozna, da je njen izbranec v resnici ničvrednež, ki si jo ne zasluži. Po nekaj dneh je naloga zaključena, vsi sodelujoči so zadovoljni, razen moškega, ki je izgubil nevesto. Nato Alex sprejme novo zahtevno nalogo. Ločiti mora bogato francosko nevesto (Vanessa Paradis) in angleškega milijonarja (Andrew Lincoln), ki je vseh pogledih moški, ki se ga nobena nevesta nebi branila. A to ni Alexova edina skrb, še večji problem predstavlja dejstvo, da je do poročne slovesnosti ostalo samo še sedem dni.
Niti sam ne vem, kako sem prišel na idejo, da bi L'arnacoeur lahko bil dober film. Malo me je zavedel IMDB, malo Tomatometer, nekaj so tudi prispevali dokazano kakovostni igralci iz francoskega govornega področja v glavnih vlogah. Čeprav ime človeka na režiserskem stolčku ni bilo ne vem kako obetavno. Kaj me je sploh tako zmotilo pri tej romantični komediji? Klišeji, klišeji ... In zdi se, da jih je Pascal Chaumeil uporabil prav vse. Skrivnosti ne gre pričakovati, saj že po desetih minutah lahko uganemo, kako se bo končalo. Nezanimivo, dolgočasno zgodbo bi še nekako spregledal, če bi vsaj komični elementi bili kolikor-toliko na nivoju. Žal je komični vrhunec filma Durisovo hlinjenje joka, ki nobeno žensko ne pusti hladno. Najlažje bo če zapišem, sem videl povprečno hollywoodsko romantično komedijo, v kateri govorijo francosko. Škoda časa.
Ocena: 4.5/10
četrtek, 2. december 2010
Der Räuber (2010)
Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Robber
Država: Nemčija, Avstrija
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Krimi, Drama
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Benjamin Heisenberg
Scenarij: Benjamin Heisenberg, Martin Prinz
Igrajo: Andreas Lust, Franziska Weisz, Florian Wotruba
Benjamin Heisenberg je navdih za svoj drugi celovečerec našel v resničnih dogodkih, ki jih je v debitantskem romanu Der Rauber opisal avstrijski pisatelj Martin Prinz. Knjiga je prejela nekaj pomembnih literarnih nagrad v domovini, kar je bila dobra popotnica za snemanje filma, ki je premierno predvajan na letošnjem berlinskem filmskem festivalu. Prinz in Heisenberg sta s skupnimi močmi spisala scenarij o dogodkih iz 80-ih let prejšnjega stoletja, ko je pozornost avstrijske javnosti pritegnil zmagovalec velikega dunajskega maratona, ki se je v prostem času ukvarjal z nekoliko nenavadnim hobijem.
U uvodu v film srečamo Johanna Rettenbergerja v avstrijskem zaporu. Tja so ga poslali na prestajanje šestletne zaporne kazni, ki si jo je prislužil zaradi oboroženega ropa. Johann je asocialen moški, ki ves čas na zaporskem dvorišču porablja za tek, saj iz dneva v dan neutrudljivo niza kroge po dvorišču. S dobrim vedenjem in vztrajnostjo si je priboril simpatije upravnika in oficirja za pogojne izpuste. Zato so mu tudi dovolili namestiti tekaški trak v celico, kjer Johann z neverjetno vnemo vsakodnevno niza kilometre. Po predčasni izpustitvi zaradi vzornega vedenja, Johann najame majhno sobico in se prijavi na veliki Dunajski maraton, na katerem nato tudi zmaga in za nameček še postavi novi državni rekord. Vsi se sprašujejo, kdo je ta bivši kaznjenec, ki je tako zanesljivo odnesel zmago. Športni uspehi niso spremenili njegovih navad, Johann je kmalu po izhodu oropal banko, nato je oropal še eno in še eno … Pritisk oficirja za pogojne izpuste pripelje Johanna na zavod za zaposlovanje, kjer po dolgih letih sreča Eriko, nekdanje dekle, ki ga še vedno ni pozabila. Erika mu ponudi sobo v svojem prostranem stanovanju, Johann ponudbo sprejme. Nenadna romanca in zmagovanje na različnih maratonih še vedno ne zatre njegove potrebe po ropanju, ropi naključnih bank se nadaljujejo, Johann pa naropani denar kopiči pod svojo posteljo, ob tem pa ne kaže nobene želje po zapravljanju. Za ovratnik mu diha oficir za pogojno, ki od njega zahteva, naj si vendarle poišče službo, trenutek Johannove nerazsodnosti in izbruh jeze pa povzroči nepopravljivo škodo.
Ko sem prebiral prispevke o tem res nenavadnem primeru atletskega roparja, ki je v nekem časovnem obdobju polnil časopisne stolpce v rubrikah šport in črna kronika, sem izvedel, da je režiser nekoliko odstopil od resničnih dejstev in Rettenbergerja prikazal, kot nekoliko bolj umirjenega in tako nekoliko omilil njegovo nasilno stran. Johann je bil kar nasilen možakar, vendar to niti ni tako pomembno. Gledalec ne dobi odgovorov ali pojasnitev o razlogih ki ženejo antijunaka, da počne, to kar počne. Gre za človeka, ki se požvižga na zakone in različne družbeno–moralne normative, vse kar si želi je samota, tek in kakšen oboroženi rop vmes. Erika je edina oseba, s katero Johannu uspe ustvariti človeški odnos. Njuna zveza v marsičem odstopa od ustaljenih ljubezenskih zgodb, a je kljub temu Johannov odnos do Erike edini približek normalnega odnosa in življenja, kakršnega živi večina ljudi. Der Rauber je dialoško skop film, ki ne potrebuje veliko govorjenja, da pri gledalcu zbudi zanimanje. Nekaj nalezljivega je v nastopu Andreasa Lusta, njegova upodobitev maratonskega roparja je zelo prepričljiva. Figura pred kamero ne pušča prostora za dvome, podoba vrhunsko natreniranega športnika je popolnoma brezhibna. Režiser nikoli ne pokaže zanimanje za pojasnjevanje Johannovih postopkov, niti poskuša publiko pripraviti do tega, da bi jim Johann biil všeč. Namesto tega Heisenberg zajema njegova dejanja s kamero in nam v nekaterih prizorih pokaže vso svojo nadarjenost. Zelo dobro posneta in montirana je sekvenca pregona v parkirni hiši, odlični so tudi prizori Johannovih tekaških podvigov, ki so posneti tako, da jim lahko zavida marsikakšen visokoproračunski akcijski spektakel. Der Rauber je zelo zanimivo filmsko gradivo, ki mu nekateri očitajo pomanjkanje karakterizacije in neprepričljiv konec. Nekaj je na tem, vendar je končni vtis več kot dober, zato ogled lahko brez zadrškov priporočam.
Ocena: 7.5/10
sreda, 1. december 2010
Naključni trojček 2
La Haine (1995)
SLO: Sovraštvo
ENG: The Hate
IMDB
Država: Francija
Režija: Mathieu Kassovitz
Sovraštvo govori o treh prijateljih različnih etničnih korenin
in njihovih življenjih sredi pariškega getovskega predmestja.
Režiser Mathieu Kassovitz je v Cannesu prejel nagrado za
najboljšo režijo, film pa je afirmiral mlade igralce Vincenta
Cassela, Saïda Taghmaouia in Huberta Koundéa.
The Ice Storm (1997)
SLO: Ledena nevihta
IMDB
Država: ZDA
Režija: Ang Lee
Leejev vpogled v ameriško predmestje na začetku 70-ih let
prejšnjega stoletja. Predstavniki t.i. srednjega sloja, prijateljske
družine in njihove skrivnosti. Alkoholne pijače, nezvestoba,
ljubezen in prihajajoča ledena nevihta. Najhujša doslej …
Intermission (2003)
Država: Irska, VB
Režija: John Crowley
Deirdre in John sta par, ki se razide zaradi Johnove
nepremišljenosti. Prekinitev ljubezenskega razmerja
sproži serijo naključnih dogodkov (manjših katastrof),
ki zelo močno vplivajo na vse ljudi v njuni bližini.
Režija: John Crowley
Deirdre in John sta par, ki se razide zaradi Johnove
nepremišljenosti. Prekinitev ljubezenskega razmerja
sproži serijo naključnih dogodkov (manjših katastrof),
ki zelo močno vplivajo na vse ljudi v njuni bližini.
Napovedi - Source Code
Jake Gyllenhaal je vojak, izbran za sodelovanje pri projektu Source Code. Gre za računalniški program, ki uporabniku omogoča podoživljanje preteklosti, oz. zadnjih 8 minut življenja izbrane osebe. Zato vojska spravi Gyllenhaala na vlak, v telo naključnega potnika, ki je skupaj z drugimi umrl v eksploziji podtaknjene bombe. Ta bo skozi 8-minutna podoživljanja tragičnega dogodka poskušal razkriti identiteto napadalcev.
Režiral bo Duncan Jones, ki nam je ostal v spominu po odličnem prvencu Moon.
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Michelle Monaghan, Vera Farmiga, Jeffrey Wright.
Premiera: 15.04.2011
Premiera: 15.04.2011
torek, 30. november 2010
The Kids Are All Right (2010)
Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 106' , Imdb
Režija: Lisa Cholodenko
Scenarij: Lisa Cholodenko, Stuart Blumberg
Igrajo: Annette Bening, Julianne Moore, Mark Ruffalo, Mia Wasikowska, Josh Hutcherson, Yaya DaCosta
Nic (Annette Bening) in Jules (Julianne Moore) sta dolgoletni lezbični par, ki živi povsem običajno predmestno življenje. Če bi delal vzporednice s klasičnim zakonom bi rekel, da Nic pripada vloga glave družine, moškega, ki v hišo prinaša denar in svojo zdravniško plačo skrbi za finančno stabilnost. Jules je mati in gospodinja, ženska ki je svojo kariero pred mnogo leti potisnila na stranski tir, zavoljo dobre vzgoje za njuna otroka. Skozi vsa ta leta je Jules opravljala odlično delo in zdaj sta18 letna Joni (Mia Wasikowska) in 15 letni Laser (Josh Hutcherson)zrasla v lepo vzgojena človeka. Oba otroka sta bila spočeta z umetno oploditvijo. Najprej je rodila Nic, ko je na svet prijokala Joni, tri leta pozneje je Jules rodila Laserja, v obeh primerih je bila uporabljena sperma istega donatorja. Odraščajoč fant kot je Laser potrebuje moškega vzornika, zato ne čudi, da večino prostega časa preživi z debilnim prijateljem, od katerega no bo dobil nič drugega, kot pobudo za sodelovanje v kakšni neumnosti. Če bi imel očeta, bi stvari bile drugačne. Tako je tudi začel razmišljati o tem, da bi spoznal biološkega očeta. Tudi Joni je radovedna, zato se brez vednosti mater obrneta na socialno službo. Joni je s polnoletnostjo dobila pravico do vpogleda v podatke in ker tudi biološki oče nima nič proti srečanju z otrokoma, je srečanje kmalu dogovorjeno. Tako je v njuna življenja vstopil Paul (Mark Ruffalo), lastnik uspešne restavracije, kjer obiskovalci lahko uživajo v ekološko pridelani hrani.
Kako pripraviti gledalca do tega, da bo sprejel like na malih zaslonih, razumel njihova čustva in težave in predvsem, kako pri gledalcu obuditi občutke pristnosti in verodostojnosti same pripovedi? Po ogledu filma se mi zdi, da Lisa Cholodenko odlično pozna odgovore, na vsa zgoraj našteta vprašanja. Režiserka in scenaristka je sicer deklarirana lezbijka, zato njeno poznavanje odnosov znotraj lezbične družine ni nobeno presenečenje. Vendar to še zdaleč ni dovolj za gledalčevo angažiranost. Ta nastopi, ko gledalec sprejme like in se v nekaterih situacijah tudi poistoveti z njimi. Čeprav je tukaj govora o lezbični družini, se njihovi odnosi in čustva zlahka preslikajo na kakšno drugo, bolj konvencionalno družino. Odnosi znotraj družine so neusahljiv vir zanimivih pripovedi, le prave stvari je treba znati izpostaviti in jih nato predstaviti na zanimiv način. Prav v tam so skrita najmočnejša orožja filma v katerem najdemo širok spekter čustev, zanimivih življenjskih situacij in človeških odzivov nanje. Fant sredi pubertete potrebuje očetovsko figuro, deklica se spreminja v žensko in zapušča najvarnejši kraj na svetu – dom. Dolgoletna zakonca preživljata krizo srednjih let, v kateri vsaka stran ima svoj prav. Nenazadnje je tukaj tudi biološki oče otrok, ki ga nenadoma doleti starševska vloga, ki mu nepričakovano ugaja in v njem zbuja čustva, ki ji doslej še ni poznal. Če k temu dodamo še zelo prepričljive igralske kreacije glavnih protagonistov, dobimo film, ki ga nikakor ne gre zamuditi.Ocena: 8.0/10
ponedeljek, 29. november 2010
The Social Network (2010)
Slovenski naslov: Socialno omrežje
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Biografija
Dolžina: 120' , Imdb
Režija: David Fincher
Scenarij: Aaron Sorkin, Ben Mezrich (knjiga)
Igrajo: Jesse Eisenberg, Andrew Garfield, Justin Timberlake, Rooney Mara, Joseph Mazzello, Bryan Barter, Armie Hammer
Že danes je jasno, da se bo Fincherjev The Social Network znašel na skoraj vseh relevantnih pregledih filmskega leta 2010. Film, ki se ga je pričakovalo in o katerem se je govorilo. Ko je v kina prišel Nolanov Inception, sem si film ogledal še v prvem vikendu domačega predvajanja. Pri Socialnem omrežju, ki velja za nekakšen drugi blockbusterski vrhunec leta sem ubral nekoliko drugačno pot in počakal, da se ves pomp okoli filma nekoliko poleže. Same vsebine ne bom niti opisoval, saj verjetno vsi veste, da film govori o nastanku priljubljenega omrežja Facebook, največ prostora pa namenja Marku Zuckerbergu in ostalim ustanoviteljem tega spletišča. Zanimivo bi bilo narediti nekakšno raziskavo, ki bi ugotavljala, ali so se posamezniki odločili za ogled filma predvsem zaradi tematike ali človeka na režiserskem stolčku. Upal bi staviti, da je veliko gledalce film videlo zaradi Facebooka in šele na to zaradi Fincherja in nastopajočih igralcev. Sicer to filmu ni niti malo škodilo, prej nasprotno. Že sama omemba besede facebook je danes dovolj, da pri mladini zbudiš zanimanje, pri nekoliko starejši publiki pa stvari funkcionirajo nekoliko drugače. Sam ne uporabljam facebooka, tudi kakšnega drugega družabnega omrežja ne, nekaj podobnega velja za večino znancev in prijateljev, izjeme pa vsekakor obstajajo. Ali je potem takem Socialno omrežje namenjeno izključno mlajši generaciji? Nikakor ne. Moram priznati, da sem pričakoval nekoliko manj, kot sem na koncu dobil, saj je film od samega začetka gledljiv, brez veliko naprezanja pridobi gledalčevo pozornost in zanimanje. Dialogi so eden izmed razlogov, zakaj je temu tako, potem je tukaj kinematografija z značilno fincherjevsko temačnostjo in natančnostjo in še tretji pomemben element, dobra igra večine sodelujočih. Seveda je najpomembnejši prispevek Jesseja Eisenberga, ki sem ga prvič opazil v zanimivem Rodger Dodger in odličnem The Squid and the Whale, dokončno pa se mi je prikupil s svojo vlogo v Mottolinem Adventurelandu. Še danes ne vem, kako sploh izgleda resnični Zuckerberg, mogoče mi je prav zaradi tega Eisenbergova igralska kreacija bila tako všeč. Fant me je enostavno prepričal, verjel sem, da je prav on ta računalniški freak, sposoben narediti omrežje, ki bo v nekaj letih zasvojilo še sam ne vem koliko milijonov uporabnikov. Pri tem mu v pomoč ni bilo le njegovo izjemno računalniško znanje. Odločilen faktor je bila njegova odprtost, pripravljenost poslušanja in sodelovanja z ljudmi, ki tako očitno ne dosežejo njegovega inteligenčnega nivoja. Pri njemu še kako pride v poštev tista, da več glav zna več, kot ena sama. Zuckerberg je vzel vsako zanimivo idejo, ne glede na to, kje in od koga jo je slišal in jo nato spretno vstavil v svojo vizijo, ki je pozneje postala Facebook. Prav ti elementi so ga pripeljali na zatožno klop, kjer je moral dokazovati svoj prav in na koncu tudi plačati velike zneske vsem, ki so pri nastanku priljubljenega omrežja imeli vsaj delček zaslug. Na pogajanjih, ki so pripeljala do izvensodne poravnave je Zuckerberg pokazal aroganco, prefinjen sarkazem in v nekem trenutku tudi iskreno dozo obžalovanja svojih postopkov.
"Imate del moje pozornosti - imate minimalno količino. Preostanek moje pozornosti je v pisarnah Facebooka, kjer moji kolegi in jaz delamo stvari, ki jih nihče v tej sobi, pri tem še posebej imam v mislih vaše stranke, niso intelektualno ali ustvarjalno sposobni narediti,"Tako je Zuckerberg razložil stvari odvetnikom na drugi strani mize, vendar ni zanikal uporabe nekaterih grobih idej, kar je na koncu tudi izdatno plačal. Jesse je očitno bil idealna izbira za glavno vlogo, zelo dober je tudi Justin Timberlake, ki se iz filma v film dokazuje, da ni zraven zgolj po naključju. Film o Facebooku bi brez težav lahko preslikali na kakšno drugo zgodbo o uspehu, kjer se ustvarjalci uspešne tehnologije ali produkta bojujejo za čim večji kos pogače. Seveda, vsa zadeva potem nebi bila tako komercialno zanimiva, a film zaradi tega nebi bil nič slabši.
Ocena: 8.0/10
nedelja, 28. november 2010
$5 a Day (2008)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 90' , Imdb
Režija: Nigel Cole
Scenarij: Neal H. Dobrofsky, Tippi Dobrofsky
Igrajo: Alessandro Nivola, Christopher Walken, Sharon Stone, Dean Cain, Peter Coyote, Amanda Peet
Ritchie je pravkar izgubil službo sanitarnega inšpektorja, ker je v prijavnici za službo lagal o svoji preteklosti. Nekaj časa je preživel v zaporu, kar je nesprejemljivo, če želiš delati v javni upravi. Nič ne pomaga, če si dober pri opravljanju svojega dela. A s tem se slabih novic ni konec. Še isti dan ga zapusti dolgoletno dekle Maggie, ki ima dovolj njegove zaprtosti in skrivnostne preteklosti. »Počutim se, kot bi živela ob popolnem tujcu,« mu pove in odide. Ritchie čuti, da je prišel čas za obračun s preteklostjo, zato se odpravi v Atlantic City, kjer bo srečal Nata. Nat je njegov oče, mojster ukan in prevar, s katerim je Ritchie dolgo nazaj pretrgal vse stike. Zdaj ga oče vabi k sebi z izgovorom, da je hudo bolan. Nat nima veliko časa pred sabo, zato želi preživeti nekaj dni s sinom in popraviti napake storjene v preteklosti. Toda Ritchie očetovi zgodbi ne verjame in je trdno prepričan, da gre za še eno ukano starega prevaranta, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev.
Moram priznati, da me je k ogledu privabila dobra igralska zasedba in osnovni zaplet, ki je deloval kar obetavno. Christopher Walken v vlogi prevarantskega očeta, poskuša popraviti odnose s sinom edincem (Alessandro Nivola), razrešiti nekaj neporavnanih računov z bodočim županom in obiskati leseno počitniško hiško, v kateri je nekoč s pokojno ženo in sinom preživel čudovite počitnice. Spotoma se bosta ustavila pri ženski, nekoč Ritchijevi varuški (Sharon Stone), ki je med puberteto in odraščanjem pogosto igrala glavno vlogo v njegovih seksualnih fantazijah. Komična drama in road movie sta oznaki, ki se najbolj priležejo filmu Nigela Cola (Calendar Girls, Saving Grace), v katerem oče in sin poskušata razrešiti medsebojna nesoglasja. Vsako potovanje ima svoj začetek in cilj, ki je v našem primeru tudi konec filma, po katerem sem bil komajda zadovoljen z videnim. Igra je dobra, Walken ne more razočarati, a tudi Nivola ni od muh, gledal sem ga v lepem številu t.i. malih filmov, kjer se ta zanimivi igralec pokaže v najboljši luči. Film na žalost nima prave globine, čustvena razmerja med protagonisti me niso ravno prepričala, komični elementi so nekoliko boljši, a skupek vsega je le solidno povprečje.
Ocena: 6.0/10
petek, 26. november 2010
That Evening Sun (2009)
Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 110' , Imdb
Režija: Scott Teems
Scenarij: Scott Teems, William Gay (kratka zgodba)
Igrajo: Hal Holbrook, Ray McKinnon, Walton Goggins, Mia Wasikowska, Carrie Preston, Barry Corbin, Dixie Carter
Abner Meecham je po ženini smrti ostal sam, na veliki kmetiji na jugu ZDA. Odmaknjena kmetija je postala preveliko breme zanj in njegovega sina, uspešnega odvetnika, ki je poiskal najenostavnejšo rešitev. Očeta je poslal v dom za ostarele. Abner je nekaj časa živel v domu, potem pa ni več zdržal. Zapustil je dom za ostarele in se odpravil domov. Pri 84-ih je začutil, da se njegov čas bliža, zato je želel preostali čas preživeti na kraju polnem spominov in stvari, ki mu nekaj pomenijo. Ob prihodu na dvorišče ga čaka neprijetno presenečenje. V njegovo hišo se je že vselila nova družina, njegov odvetniški sin je izkoristil svoja zakonska pooblastila in oddal hišo, družina ki je hišo najela, je z najemom pridobila tudi predkupno pravico. Meecham se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da je v hiši, ki na nek način predstavlja njegovo življenje, živi kdo drug. Razočaran je nad sinovo odločitvijo, razočaranje je še večje, ker je hišo najel Lonzo Choat, pijanec in lenuh, človek ki v Abnerjevih očeh nima nobene veljave. Starček bo poskušal na vse možne načine razveljaviti pogodbo o najemu in preprečiti uveljavitev predkupne pravice. S tem namenom se vseli v staro leseno hišo za sužnje nedaleč stran od glavne hiše, njegova prisotnost pa iz dneva v dan stopnjuje napetost.
Nekakšen skupni imenovalec vseh prebranih recenzij o režiserskem debiju Scotta Teemsa, ki je mimogrede sam spisal tudi scenarij (po kratki zgodbi pisatelja Williama Gaya), je nedvomno naslovna vloga Hala Holbrooka. Ta je v vlogi sarkastičnega starčka ostrega jezika naravnost fantastičen in prav na tem je poudarek skoraj vseh, ki so o tem filmu spisali kakšno vrstico. Nekje sem prebral, da je režiser v pripravah na snemanje filma dolgo iskal človeka, ki bi upodobil Abnerja Meechama, nato je videl Holbrooka v Into the Wild in takoj vedel, da je Hal najboljša možna izbira. Toda Holbrook ni edina svetla točka, pri tem filmu je treba pohvaliti skupinsko delo in prispevek vseh igralcev v pomembnejših vlogah. Teemsov film v fokus vzame družinske odnose in jih prikaže (večinoma) iz Meechamovega zornega kota. Režiser s svojo pripovedjo nagovarja zelo širok krog gledalcev, saj smo konec koncev vsi sinovi ali hčere, največkrat tudi očetje in matere. Odnos do staršev, ko ti postanejo breme, (moralno in finančno) je pomembna zadeva, saj takrat v ospredje pridejo družinske vrednote, čas za uveljavitev starševskega prispevka iz preteklosti. V takšni situaciji je tudi Abner, ki na koncu tudi sam spozna in prizna svoje napake, v monologu z mrtvim psom v nekaj odličnih vrsticah opiše samega sebe in dogodek, ki je najmočneje zaznamoval njegovo življenje. Filmu nebi škodila nekoliko boljša karakterizacija Abnerjevega nasprotnika, prav okrog njegove družine je ostalo veliko prostora za razvoj vzporedne zgodbe, ki bi za film pomenila nekakšno dodatno vrednost. A tudi tako je te vrednosti dovolj, film je v svoji celostni podobi prepričljiv, mislim, da je zelo malo tistih, ki jim film ne bo všeč. V filmu se v vlogi Abnerjeve pokojne soproge Ellen (falshbacki, sanje) pojavi Dixie Carter, ki je soproga Hala Holbrooka tudi v resničnem življenju. Žal je to vloga bila tudi njena zadnja, saj je Dixie umrla aprila letos. Tako je Hoolbrook po končanem filmu podoživljal tisto, kar je še pred kratkim bilo le fikcija.
Ocena: 8.0/10
četrtek, 25. november 2010
Strella (2009)
Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Woman's Way
Država: Grčija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 111' , Imdb
Režija: Panos H. Koutras
Scenarij: Panajotis Evangelidis, Panos H. Koutras
Igrajo: Yannis Kokiasmenos, Mina Orfanou, Minos Theoharis, Akis Ioannou
Grških filmov res nisem videl veliko. Nazadnje sem pogledal Kynodontas (Podočnik), dobitnika najpomembnejše nagrade na pravkar končanem LIFFu. Že večkrat se pokazalo, da uspeh enega filma iz neke države, za sabo potegne tudi druge in tako veliko pomaga celotni kinematografiji v matični državi. Svetovno premiero je film doživel na zadnjem berlinskem filmskem festivalu, nemalo prahu je dvignil v domovini, zaradi nekoliko »sporne« tematike.
Po 14 letih je Yiorgos dočakal dan, ko bo spet občutil, kako je biti svoboden človek. Zaporno kazen je odslužil zaradi umora, v zaporu je imel svojega »posebnega« prijatelja, s katerim tudi po izpustu ni pretrgal stikov. Svojo prvo noč na prostosti Yiorgos preživi v hotelski sobi neuglednega atenskega hotela. Zjutraj se odpravi v rojstno vas zunaj Aten, pred odhodom na hodniku hotela spozna transseksualno prostitutko. Yiorgos želi prodati hišo na podeželju in začeti znova v Atenah, kjer nihče ne pozna njegove preteklosti. Po vrnitvi v hotel znova sreča prostitutko Strello, pri kateri preživi noč. Yiorgos in Strella se odlično ujameta, kmalu se Yiorgos preseli v Strellino stanovanje. Yiorgos poskuša izslediti sina, ki naj bi živel v Atenah, saj od svojega odhoda v zapor, sina ni ne videl, ne slišal. Iskanje sina zahteva brskanje po preteklosti, ki ga pripelje do šokantnega odkritja.
Nenavadne zgodbe so vedno bolj zanimive od ustaljenih klišejev, tako je tudi Strella zaradi kočljive tematike in seznama nastopajočih že od izida burila duhove v domovini. Zakaj? Kar nekaj razlogov je, da je temu tako, eden med njimi je zagotovo ta, da v filmu igrajo sami moški, ali so vsaj nekoč to bili. Razen majhne deklice, ki se pojavi v zadnji tretjini filma, na seznamu nastopajočih v glavnih ali stranskih vlogah prevladujejo transvestiti. Yiorgos, ki je pravkar prišel iz zapora, v katerem je izkusil in se navadil na »moško ljubezen« išče novi začetek. Etiketa bivšega kaznjenca je hudo breme v normalni družbi, med transvestiti, ki zaradi svoje drugačnosti živijo na družbenem robu, ta podatek nima neko posebno veljavo. Yiorgosovo iskanje sina je na nek način iskanje samega sebe, saj bo Yiorgos šele v svojih petdesetih dojel, kje tičijo korenine vsega, kar se je zgodilo v preteklosti. Sicer sem se nekoliko ustrašil, ko se je zgodba začela na nek način razpletati in pojasnjevati ozadje dogodkov. Pomislil sem, da je skoraj nemogoče, da si tako zastavljen film lahko privošči tako neprepričljivo naključno srečanje. Dvomi so kmalu razblinjeni, ko spoznamo, da v slučajnem srečanju ni bilo prav nič slučajnega. Dobra igra Yannisa Kokiasmenosa (Yiorgos) in Mine Orfanou (Strella), ki je v domovini ena izmed najbolj prepoznavnih transvestitov, ob dobri naraciji in prepričljivih situacijah pustijo dober vtis. Zaplet in nekateri liki me nekoliko spominjajo na Almodovarjeve like in zgodbe, vendar bi težko govoril o kopiranju, saj sta sama zgodba in liki dovolj samosvoji. Tako kot v nekaterih znamenitih filmih s podobno tematiko (The Crying Game), grški režiser gre »do konca.« V kočljivih prizorih ne obrne kamero stran in prav to je največ razjezilo njegove puristične rojake.
Ocena: 7.0/10
Naročite se na:
Objave (Atom)

















