Amour (2012)

Slovenski naslov: Ljubezen
Država: Avstrija, Francija, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 127' ,  Imdb
Režija: Michael Haneke
Scenarij: Michael Haneke
Igrajo:  Jean-Louis Trintignant, Emmanuelle Riva, Isabelle Huppert, Alexandre Tharaud

Michael Haneke je po zlati palmi za Beli trak (Das weiße Band, 2009) letos prejel še drugo najvišje cansko odličje, ter tako postal prvi režiser, ki mu je uspelo zmagati z dvema zaporednima filmoma. Z zlato palmo za Ljubezen se je avstrijski režiser znašel v izbrani družbi dvakratnih dobitnikov te prestižne nagrade, kar je še dodatno utrdilo njegov sloves enega najpomembnejši sodobnih avtorjev. Pri 70-ih je Haneke na vrhuncu ustvarjalne moči in zdi se, da tudi v prihodnje od njega ne gre pričakovati nič drugega, kakor same presežke. Za vse poznavalce njegovega ustvarjalnega opusa je Ljubezen verjetno manjše presenečenje, saj je kompleksno seciranje temačnih in tesnobnih tem doslej bila nekakšna stalnica v njegovih filmih. Iz tega vidika je Ljubezen zelo drugačen film, pripoved, ki na preprost in izrazito avtentičen način spregovori o staranju, umiranju in ljubezni.

Anne (Emmanuelle Riva) in Georges (Jean-Louis Trintignant) sta ostarela zakonca, upokojena učitelja glasbe, ki v zavetju svojega udobnega pariškega stanovanja živita mirno in harmonično življenje. Zakonca sta ogledni primer srečnega, z ljubeznijo obarvanega zakona, v katerem enako uživata oba. Oba v svojih 80-ih, se odlično zavedata človeške minljivosti, zato se trudita drug drugemu polepšati dneve z drobnimi pozornostmi, prizanesljivostjo,  dobrodušnimi zbadanji …  Nato Anne med zajtrkom doživi kap in konča v bolnišnici. Posledice so hude, desna stran njenega telesa je skoraj povsem ohromljena. Zdravniki ji poskušajo pomagati z operacijo, vendar ta prizadevanja ne obrodijo sadov in Annino stanje se po operaciji celo poslabša. Po vrnitvi domov Anne od Georgesa zahteva, naj ji obljubi, da jo nikoli več ne bo poslal v bolnišnico. Mož se zaveda, da se ženino stanje bo le še poslabševalo, jasno mu je tudi, da ga čaka izjemno zahtevna naloga.  Kljub temu je odločen izpolniti ženino voljo, jo negovati in ji stati ob strani, do njenega zadnjega diha. Od tu naprej spremljamo Annino mučno fizično in duševno izginjanje in Georegesovo stoično soočanje z vsemi težavami, ki jih s seboj prinaša umiranje najpomembnejše osebe v njegovem življenju.  

Haneke s svojimi filmi gledalcu ni nikoli prizanašal. Njegove stvaritve so od občinstva vedno zahtevale angažma in obenem prinašale neko novo dimenzijo, drugačen pogled na svet in stvari. Govorim o filmih, ki ne ponujajo enostavnih vprašanj in še enostavnejših odgovorov, ampak o zgodbah, ki se osredotočajo na zastavljanje vprašanj, na katera moramo gledalci sami poiskati odgovore. O filmih, ki z nami komunicirajo še dolgo po izteku zadnjega prizora, zahtevajo razmišljanje in zavzemanje določenih stališč. V podobnih okvirih je zastavljena tudi Ljubezen, ki ne glede na vso pesimističnost, ki jo s seboj prinaša umiranje, vseeno predstavlja konkreten odmik od mračnjaških motivov, k tistim bolj humanističnim, osebnim, preprostim. Haneke je v Belem traku seciral strogi patriarhalni ustroj in moški šovinizem, ki je v dnk odraščajočih generacij vgradil zlobne gene in tako ustvaril idealne pogoje za nastanek nacizma. Iz vidika obravnavanja medčloveškega odnosa je Ljubezen veliko toplejša in bolj optimistična pripoved, ki v fokus postavi vez med možem in ženo, ki  ju druži pristna ljubezen in globoki občutki zvestobe in pripadnosti. Ljudi se prej ali slej srečamo z izgubo tistih, ki igrajo pomembne vloge v naših življenjih. In ravno ti težki trenutki iz nas lahko iztisnejo tisto najboljše. Ob takih izkušnjah se človek na nek poseben način začne zavedati, kaj je esenca naših življenj in povsem jasno občuti, kako pomembno je ljubiti in biti ljubljen. Teh resnic se Haneke odlično zaveda, zato svojo zgodbo sklada brez velikih besed in nepotrebne sentimentalnosti, v počasnem ritmu, z dolgimi kadri, večino časa v popolni tišini, brez dialoga ali glasbe. S takšnim minimalističnim pristopom je dosežena neverjetno polna enostavnost naracije in izjemno prepričljiva celostna podoba. In ta prepričljiva celostna podoba zagotovo ne bi bila tako dobra, brez ustrezne selekcije igralskega kadra in dobrih igralskih nastopov. Zapisati, da sta Emmanuelle Riva in Jean-Louis Trintignant odlična v svojih vlogah je premalo. Opazovanje njune interakcije na velikem platnu  je nepozabna izkušnja, ob kateri dobimo občutek, da gledamo par, ki ga poznamo že celo življenje. Ljubezen je skoraj popoln film. »Skoraj« zato, ker me je ena stvar vendarle nekoliko zmotila. Ob vseh pohvalah izrečenih na račun preprostosti, ne-patetike, ne-sentimentalnosti in ne-šokiranja, je, vsaj zame, sporno dejanje, v katerega Haneke potisne obupanega moža. Tisti, ki so (na žalost) imeli priložnost preživljati podobne stvari vedo, na kakšen način se blažijo bolečine bolnikov, kakršen je bila Anne. In med temi ni onega, ki ga je izbral Georges. Doživljanje tega aspekta zgodbe je vsekakor  odvisno od osebnih izkušenj, zato to mojo pripombo vseeno ne jemljite pretirano resno, kajti Ljubezen je zares sijajna stvaritev in eden izmed vrhuncev letošnje kinematografske sezone. (-5)

Ocena: