Slovenski naslov: Mea maxima culpa: molk v božji hiši
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 106' , Imdb
Režija: Alex Gibney
Scenarij: Alex Gibney
Igrajo: Jamey Sheridan, Chris Cooper, Ethan Hawke, John Slattery (naratorji)
Pred nekaj dnevi sem v domačih medijih zasledil prispevek o odmevnem časopisnem članku, ki ga je objavil ugledni italijanski dnevnik La Repubblica. Podobne prispevke so potem objavile številne medijske hiše, ki so kot pravi razlog za odstop še vedno aktualnega papeža Benedikta XVI. navedle razkritje dejanskih razsežnosti spolnih zlorab, ki so jih dolga leta izvajali vidni predstavniki katoliške cerkve. Ta informacija se bila časovno sinhronizirana z mojim ogledom naslovnega dokumentarca, ki je tej informaciji dal prav posebno dimenzijo, upoštevajoč dokumentirano moč številnih obtožb, ki jih na račun Vatikana iznese Mea Maxima Culpa… Film podpisuje eden najvidnejših, če ne najvidnejši ameriški dokumentarist današnjice, oskarjevec Alex Gibney, ki sem ga prvič spoznal prav ob njegovem oskarjevskem zmagoslavju, ki mu ga je prinesel Taxi to the Dark Side (2006). Poleg Taksija je Gibney režiral še veliko dobrih dokumentarcev, med katerimi še posebej velja izpostaviti: Enron: The Smartest Guys in the Room (2005), Gonzo: The Life and Work of Dr. Hunter S. Thompson (2008), Casino Jack and the United States of Money (2010) in Freakonomics (2010). Pred ogledom je njuno potrebno apostrofirati, da film nikakor ni kritika katoliške vere, ampak ostra obsodba institucije, ki si je predolgo zatiskala oči pred zlorabami.
Gibney je za izhodišče uporabil časopisni članek, ki ga je marca 2010 objavil The New York Times. Članek je pod drobnogled vzel obtožbe proti vatikanskim uradnikom, ki so povsem ignorirali obtožbe izrečene na račun ameriškega duhovnika Lawrencea Murphyja, ki je deloval v neki milwaukeejski šoli za gluhe in naglušne otroke. Ta monstrum je v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja zlorabil okoli 200 gluhih otrok, ki so obiskovali omenjeno šolo. Zgodba je zgrajena okoli pričevanja gluhonemih moških, ki so v 60-ih letih bili žrtve omenjenega duhovnika. Obtožbe zoper Murphyja, ki so bile izrečene pred skoraj štirimi desetletji, so sprožile prvi odmevnejši primer, ki je na nek način načel problematiko duhovniške pedofilije v ZDA. Več ameriških škofov je Vatikan opozorilo na Murphyjeva nečloveška dejanja, o čem obstajajo tudi pisni dokazi, vendar cerkev ni nikoli naredila nič, da bi kaznovala pošast v svojih vrstah. Še več, vso zadevo so želeli čim prej pomesti pod preprogo in edini pozitivni premik v vsej zadevi je bila premestitev pedofilskega duhovnika v drugo župnijo. Danes nam je na žalost jasno, da Murphyjev primer ni zgolj izoliran incident, podobnih primerov je po vsem svetu bilo še veliko in Gibney se v maniri pravega detektiva loti preiskave nekaj najodmevnejši primerov, ko se brezkompromisno premika po hierarhični lestvici navzgor. Ustavijo ga šele zaprta vrata vatikanskih uradov.
Moram priznati, da sem o Mea Maxima Culpa… pred ogledom razmišljal rahlo podcenjevalno in se spraševal, kaj novega mi sploh lahko ponudi dokumentarec, ki obravnava stvari, o kateri čivkajo že ptiči na vejah. Kakšna nova dejstva lahko razkrije film, ki govori o stvareh, o katerih so prelite reke črnila in posnete ure in ure reportaž in različnih dokumentarnih oddaj? In vseeno ostal presenečen nad vso razsežnostjo problema, ki je tako močno stresel vatikanske temelje. Alex Gibney ni zgolj odličen dokumentarist, ampak tudi odličen preiskovalni novinar, ki se dobro zaveda, da je poleg naštevanja golih podatkov, za kredibilnost zgodbe potrebno storiti več in svoje trditve podkrepiti z nespornimi dejstvi in dokazi. In to tudi stori, ko pred kamere pripelje žrtve spolnega nasilja; resnične žrtve, ki z nami podelijo svoje travmatične izkušnje. Pred kamero stopijo tudi predstavniki cerkve, ki se ne bojijo priznati napak institucije, ki jo predstavljajo in na vso zadevo gledajo z zdravo dozo (samo)kritičnosti, besede sogovornikov pa so podkrepljene z ustreznimi dokumenti, pismi in ostalimi papirnatimi dokazi. Dober vhodni material je najbrž dovolj za dober dokumentarec, za dodatno vrednost pa je potrebno pokazati nekaj več, kar Gibney doseže s preciznim pripovedovanjem, odličnim občutkom za ritem in rafiniranim vizualnim izražanjem. Mislim, da je največji dosežek filma dejstvo, da gledalca brez trohice dvoma prepriča v obstoj mehanizmov znotraj vatikanske hierarhije, ki so skrbeli za načrtno prikrivanje zločinov in to je tista najbolj žalostna resnica. Za razumevanje vseh razsežnosti problema močno priporočam ogled filma, za vse tiste, ki jih problematika zelo zanima, pa lahko priporočim še nekoliko starejši Deliver Us from Evil (Amy Berg, 2006).
Besede avtorja: (Vir: http://www.kinodvor.org)
Zgodba me je pritegnila zaradi dveh razlogov. Najprej zato, ker je bilo jasno, da nas bodo dokumenti o dogodkih iz Milwaukeeja pripeljali do zločinske zarote, ki bo segala do samega vrha, do Vatikana. In ne le do Vatikana, ampak do sedanjega papeža. Ta zgodba še ni bila povedana in zdelo se mi je, da bi bilo o tem vredno spregovoriti. Druga stvar, ki se mi je zdela pomembna, pa je bila, da je šlo za skupino gluhih, ki so bili odločeni, da spregovorijo. Bili so junaki – ne taki, kakršna sta Gandi ali Martin Luther King, ampak junaki vsakdanjega življenja. Ljudje, ki so kljub svoji anonimnosti in oviram uspeli nekaj doseči in spremeniti. Temu sem se želel pokloniti. /…/ Vzgojen sem bil kot katolik in nisem želel, da bi film deloval kot napad na vero. Hotel sem posneti film o zločinu; povedati tako katoličanom kot nekatoličanom, da je to zločin in da je treba nekaj ukreniti. /…/ Zgodba se mi je zdela dobra priložnost, da ustvarim nekakšno detektivko. Osredotočenje na konkretno zgodbo o zločinu mi je omogočilo, da sem lahko osvetlil zločin večje vrste. /…/ V tem smislu film nekoliko spominja na Kitajsko četrt. Začne se z očali v ribniku na vrtu in preden se zaveš, si sredi zarote, da bi ukradli vodo iz doline Owens. /…/ Ko sem začel delati na filmu, sem bil nekoliko skeptičen, da je šlo res za tako obsežno zločinsko zaroto. Ko smo končali snemanje, sem bil popolnoma prepričan. /…/ Eden izmed razlogov za naslov 'Molk v božji hiši' je bilo dejstvo, da se ni bil z nami pripravljen pogovarjati nihče od sedanjih vatikanskih uradnikov in višjih uslužbencev ameriške Cerkve.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar