The Sessions (2012)

Slovenski naslov: Seanse
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 95',  Imdb
Režija: Ben Lewin
Scenarij: Ben Lewin
Igrajo: John Hawkes, Helen Hunt, William H. Macy, Moon Bloodgood, Annika Marks 

Tekmovalna sekcija festivala Sundance je tradicionalno rezervirana za mlade, neafirmirane avtorje in mnoga priznana imena režiserskega posla so svojo pot začela prav tam. Steven Soderbergh, Quentin Tarantino, Darren Aronofsky ali Paul Thomas Anderson, so le nekatera izmed imen, ki so svoj preboj na veliko sceno začela v Park Cityju. Bena Lewina, avstralskega režiserja poljskih korenin, bi težko uvrstili v to kategorijo. Danes 66-letni Lewin je televizijski veteran in dokumentarist, ki je večji del kariere posvetil delu na televiziji, zato ga iz vidika celovečernega filma vseeno lahko uvrstimo med neuveljavljene režiserje. Lewin sprva sploh ni načrtoval snemanja celovečernega filma, ko je med spletnim brskanjem naletel na zgodbo Marka O’Briena. Režiser je v resnici iskal potencialno zanimiv material o seksualnosti invalidnih oseb, ki ga je potreboval za pilot epizodo humoristične serije v nastajanju. Njegovo pozornost je pritegnil O’Brienov članek On Seeing a Sex Surrogate, v katerem ta opisal, kako mu je kljub hudi invalidnosti uspelo izgubiti nedolžnost pri 38-ih.

Marka O'Briena (John Hawkes) je v otroštvu prizadela huda oblika otroške paralize in ga obsodila na življenje v velikem kovinskem respiratorju. Namreč, njegova pljuča brez pomoči aparata lahko zdržijo le nekaj ur na dan. Čeprav povsem odvisen od drugih, Mark živi zelo ustvarjalno življenje: piše pesmi, je stalni novinarski sodelavec ugledne časopisne hiše, ki s svojimi članki podira tabuje povezane s seksom in invalidnostjo, redno obiskuje cerkev in uživa v dolgih pogovorih z lokalnim duhovnikom. Med pisanjem članka, ki sem ga omenil v uvodu je Mark k sodelovanju privabil prostovoljce z invalidnostjo, ki so mu razkrili svoje seksualne izkušnje in navade. Takrat se je v njegovi glavi naselila misel, da ne želi umreti kot devičnik, zato se je odločil poiskati strokovno pomoč. Invalidna prijateljica mu predlaga, naj pokliče Cheryl (Helen Hunt), profesionalno seksualno terapevtko, surogatko pravzaprav, ki je specializirana za delo z invalidi. Cheryl bo Marka v nekaj seansah popeljala v svet telesne intimnosti in ga postopoma pripravila na prvi spolni odnos.

Ben Lewin  ni prvi filmar, ki je v zgodbi Marka O'Briena videl velik potencial. Kratki dokumentarni film Breathing Lessons: The Life and Work of Mark O'Brien, ameriške režiserke Jessice Yu je celo prejel oskarja za najboljši kratki dokumentarec. Lewina je O'Brienova zgodba pritegnila tudi zato, ker se tudi sam celo življenje nosi s posledicami otroške paralize; čeprav njegova telesna okvara ni tako huda (v primerjavi z O'Brienovo, seveda), velja omeniti da je tudi režiser  v otroštvu nekaj časa dihal s pomočjo respiratorja in od takrat hodi z berglami. S takšno zdravstveno zgodovino bi težko našli filmarja, ki je bolj primeren za  filmsko adaptacijo O'Brienove zgodbe. Ko pomislimo, da bomo gledali film o življenju tetraplegika, navadno ne pričakujemo komedije, vendar naslovni v tem pogledu prinaša izrazit odklon od ustaljene prakse. Lewin je posnel optimističen in humoren film, ki se spretno izogiba patosu in vztrajno zavrača kakršnokoli poentiranje na račun telesne disfunkcije glavnega protagonista. Optimistično - humoristični tonalitet filma ni njegov edini dosežek, saj mu poleg učinkovite fuzije invalidnosti in humorja uspe zelo naravno, recimo temu odraslo, spregovoriti o še eni tabu temi - seksu. Iz Hollywooda redkokdaj dobimo film, ki se s takšno zrelostjo in neponarejenostjo loteva seksualnosti.

Te dni se je film znašel v dodatnem medijskem fokusu zaradi oskarjevske nominacije Helen Hunt, ki jo od nekdaj doživljam kot zelo spodobno igralko. Po Seansah še toliko bolj, ker je za vlogo, ki jo je odigrala potrebno veliko igralske predanosti in poguma. Filma se od začetka festivalskega življenja drži sloves ljubimca občinstva, na dveh pomembnih festivalih (Sundance, San Sebastian), pa je nagrado občinstva tudi prejel. Torej, lahko rečemo, da so Seanse pravi crowd – pleaser, ki svojo všečnost, poleg že omenjene Helen Hunt,  dolguje navdihnjeni kreaciji Johna Hawkesa v glavni vlogi, seveda, pa nikoli pa ne škodi, če v kakšno simpatično stransko vlogo vtakneš Williama H. Macyja. V tej crowd – pleaser  formuli se skrivajo tudi tiste večje pomanjkljivosti, ki jih enostavno moraš spregledati, če želiš, da ti se film dopade. V mislih imam predvsem pretirano enodimenzionalen oris glavne osebe – o njem in njegovem zasebnem življenju ne izvemo nič – Mark deluje tako, kot bi se vzel od nikoder, nobenih sorodnikov ali prijateljev, le negovalke in ljudi, ki jih je spoznal poklicno. V definicijo prijatelja se še najbolje vklopi lokalni duhovnik (Macy), ki to vlogo v začetku prevzame po poklicni dolžnosti. Pretirano romantiziran se mi zdi tudi odnos med Markom in njegovo seks – terapevtko, a to so vse drobne manipulacije za dosego dobrorazpoloženjskega efekta. Seanse so film, ki ga je kljub pomanjkljivostim potrebno izpostaviti zaradi njegove majhnosti, dobrih  igralskih prispevkov in nenazadnje zelo zanimive zgodbe, s kakšno se ne srečamo ravno pogosto. Če so vam filmi s podobno tematiko blizu, vam za konec lahko toplo priporočim še biografsko dramo My Left Foot (Jim Sheridan, 1989), z odličnim Daniel Day-Lewisom.   (-4)

Ocena: