Zero Dark Thirty (2012)

Slovenski naslov: 00:30 - Tajna operacija
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Zgodovinski, Triler
Dolžina: 157 ' ,  Imdb
Režija: Kathryn Bigelow
Scenarij: Mark Boal
Igrajo: Jessica Chastain, Chris Pratt, Taylor Kinney, Scott Adkins, Joel Edgerton, Mark Strong, Mark Duplass, Harold Perrineau, Jason Clarke

Kathryn Bigelow še nikoli ni posnela t.i. studijskega filma. Ženska se je odločila, da želi imeti popolni kreativni nadzor nad  svojim delom in takšno stališče je pri stricih z denarjem, ki na vso zadevo gledajo iz povsem druge, dobičkonosne perspektive, praviloma nesprejemljivo. Kathryn je brez dvoma dobila svoj delež ponudb za delo na projektih, ki bi ji izdatno napolnili žepe in obraze stricev z denarjem razvlekli v širok nasmeh, vendar je 61-letna režiserka ves čas ostala zvesta svojim načelom. Pritiski so po Bombni misiji (The Hurt Locker, 2008) verjetno bili še močnejši, sploh ko je postalo jasno, da se režiserka pripravlja na snemanje filma o deset let trajajočem lovu na ameriškega sovražnika številka ena Osamo bin Ladna, vendar je Bigelow zadevo znova realizirala brez finančne pomoči velikih igralcev (proračun 40 milijonov dolarjev). Čeprav je Bigelow že prej kazala zanimanje za vojaške zgodbe [K-19: Črna vdova (K-19: The Widowmaker, 2002)], je do bistvenega zasuka v njeni karieri prišlo z začetkom sodelovanja z novinarjem, scenaristom in producentom Markom Boalom. Po njegovem časopisnem članku je Paul Haggis posnel V dolini smrti (In the Valley of Elah, 2007); Boal mu je pomagal pri scenariju in leto kasneje že dokončal svoj prvi samostojni scenarij, po katerem je posneta Bombna misija. Tandem Bigelow – Boal očitno odlično funkcionira – četudi ZD30 ne bo ponovil uspeha Bombne misije (6 oskarjev, 9 nominacij), je 5 nominacij več kot dovolj, da njuno vnovično sodelovanje označimo za zelo uspešno. ZD30 je eden tistih filmov, pri katerem je vse kar moramo vedeti o sami vsebini razvidno iz promocijskega materiala. Torej kratko in enostavno: film govori o desetletnem lovu na Osamo bin Ladna, v fokus pa so postavljena prizadevanja nadarjene Ciine operativke (Jessica Chastain), ki je s svojim vztrajnim delom in pronicljivostjo odkrila skrivališče najbolj iskanega človeka na zemeljski obli. 

Zgodba se odpre s črnim zaslonom, podloženim z zvočnimi posnetki žrtev terorističnih napadov. Panika, obup, poslavljanja ... To je pravzaprav edina pred-motivacija, s katero se v družbi nadebudne agente CIE podamo v lov na Bin Ladna in njegove pomagače. V prvih kadrih smo že sredi zaslišanja enega izmed članov teroristične mreže in že v teh kadrih nam režiserka v obraz vrže mučenje zapornikov. To je že prvi kavelj, na katerega so se obesili mnogi, ki so filmu očitali soglašanje z mučenjem vojnih ujetnikov, češ, da film zagovarja učinkovitost Ciinih zasliševalnih metod in nas želi prepričati, da cilj vendarle upravičuje izbrana sredstva. Resnica je po moji oceni popolnoma drugačna - režiserka ne soglaša z ničemer, ampak tako kot vsak dober filmar odlično ve, da je to točka, na kateri se gradiš avtentičnost. Še ptiči na vejah vedo, da je mučenje ujetnikov v času Busheve administracije sodilo med legitimne zasliševalne metode, zato ne vidim niti enega razloga, zakaj bi ti prizori bili sporni. Še več, menim, da so ustvarjalci vso zadevo še nekoliko omehčali in nam celo prizanesli z nivojem brutalnosti, ki je brez dvoma bil še veliko višji. ZD30 je film, ki od gledalca zahteva udeležbo in reakcijo, presojo če hočete, zato omenjene kritične odzive razumem kot dokaz, da je Kathryn Bigelow v svojem namenu uspela. (Jaz sem se ob prizorih mučenja denimo spraševal, kakšna oseba moraš biti, da lahko v praksi izvajaš takšne preiskovalne metode). V podporo tej tezi govori niz odločitev, s katerimi avtorica doseže želeni rezultat. 

Menim, da nam je Bigelow želela ponuditi nečustven pogled z distance, trezno kronologijo lova na najbolj iskanega terorista vseh časov, ki je prečiščen vseh klišejskih prejemov, kakršne navadno gledamo v hollywoodskih filmih. V tem je avtorica zelo dosledna: tukaj ne boste zasledili velikih komandnih prostorov z desetmetrskimi zasloni v živih barvah, uporabe trendovske računalniške grafike na zaslonih, ki nam pove kje smo in kaj se dogaja, kopice hi-tech pripomočkov in podobnih reči. Še več, če bi te iste like postavili v kakšen drug film, bi jim lahko celo očital karakterno podhranjenost in pomanjkanje čustvenega razpona. Poudarjam, v drugem filmu – pomanjkanje ozadja za liki je v naslovnem primeru ima funkcijo ohranjanja fokusa na mehaniki preiskovalno-obveščevalnega dela in je po svoje nekakšna antiteza vsem tistim filmom, ki so vloge svojih junakov pretirano olepševali, njihovo delovno okolje pa močno idealizirali. Tu ne boste našli junaka, čigar glavna naloga je kraja podatkov z računalniškega diska, iskanje super-pomembnega mikrofilma, ali junaškega izklopa stikala v zadnji sekundi, ki prepreči katastrofo. Ključ do uspeha so ure in ure na videz nepomembnega pregledovanja obveščevalnih podatkov in analiziranje le-teh, zbiranje drobtinic razsutih v stotinah zabeleženih zaslišanj in njihova pravilna umestitev v to zelo zapleteno sestavljanko. V svojem pristopu me ZD30 malce spominja na Siriano (Syriana, Stephen Gaghan, 2005), še nekoliko bolj pa na nedavno špijonsko uspešnico Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor Soldier Spy,Tomas Alfredson, 2011). Najmočnejši faktor pri dekonstrukciji žanrskih pravil pa je dejstvo, da je vloga prve violine pripadla ženski (in ne moškemu), ki ne potrebuje ljubimca, naklonjenega mentorja in globokega dekolteja, za uspešno opravljanje poklica. Maya je nadpovprečno bistra, samostojna in odločna ženska, ki se ne ustavi niti takrat, ko je treba nadrejenega močno stisniti za jajca (figurativno, seveda). Vse omenjene kvalitete je v  enemu svojih najboljših nastopov v karieri odlično združila vseprisotna Jessica Chastain, ki je moja favoritinja na bližajoči se podelitvi zlatih kipcev. Zdaj, ko sem videl vse kandidatke nimam nobenih dvomov, da je prav ona pokazala največ. 

Ocena: