The Imposter (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni, Biografija
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Bart Layton
Scenarij: Bart Layton
Igrajo:  Adam O'Brian, Frédéric Bourdin, Carey Gibson, Anna Ruben, Beverly Dollarhide

Pisalo se je leto 1994. Kraj dogajanja - San Antonio, Texas. 13-letni deček Nicholas Barclay se odpravi na bližnje košarkarsko igrišče. Fantič se ne vrne pravočasno domov, po 48-ih urah je Nicholas uradno uvrščen na seznam pogrešanih oseb. Tri leta in štiri mesece po izginotju so na policijski postaji v španskem mestu Linares prejeli klic zaskrbljenega para, ki je naletel na prestrašenega petnajstletnika. Ta pri sebi ni imel nobenih dokumentov, bil je zmeden in dezorientiran, zato sta naključna mimoidoča poklicala policijo. Malce kasneje je patrulja španske policije našla redkobesednega, od strahu tresočega se fanta in ga odpeljala na bližnjo postajo. Mladenič se je izkazal za zelo nekomunikativnega, ves čas je ohranjal obrambno držo in le občasno zamomljal kakšen komajda razumljiv stavek. Naslednji dan so ga odpeljali v dom za nepreskrbljene otroke in mladostnike. Za predstavnike španske socialne službe, je naslednji korak v razpletu te nenavadne situacije bil poskus ugotovitve identitete mladostnika, ki je očitno prestal veliko gorja. Po prihodu v dom je fant postal bolj komunikativen in naposled povedal, da je Nicholas Barclay. Povedal je tudi, da ga je pred tremi leti ugrabila nekakšna vojaška organizacija in ga iz Teksasa pripeljala v Španijo, v skrivno poslopje, nekje v španskih gorah, kjer je bil skupaj z drugimi ugrabljenimi otroki in mladostniki ves čas spolno zlorabljan. Nekaj dni nazaj je izkoristil nepazljivost svojih čuvajev in pobegnil. Španske oblasti so obvestile ameriško ambasado, ti pa so kontaktirali ameriški urad  za pogrešane osebe in dobili potrditev, da se Nicholas Barclay nahaja na seznamu pogrešanih. Neverjetna novica je kmalu dosegla tudi člane Nicholasove družine in njegova starejša sestra Carey je čez nekaj dni odletela v Španijo, da bi bratca pripeljala domov.  

Anglež Bart Layton je najprej delal kot televizijski producent in režiser, The Imposter pa je njegov prvi dolgometražni film, namenjen prikazovanju na velikem platnu. Film je premierno predvajan na lanskem Sundanceu in čeprav mu v mednarodni dokumentarni sekciji ni uspelo zmagati, gre za en izmed tistih naslovov, o katerem se je po zaključku festivala največ govorilo. Čeprav so nam ustvarjalci že s samim naslovom razkrili, v kateri smeri se bo razvijala zgodba, je pri podobnih filmih najbolje, če pred ogledom poznamo čim manj podrobnosti. Iz enakega razloga je težko pisati o tovrstnih filmih, brez razkrivanja bistvenih informacij. V zadnjih letih vedno več filmskih ustvarjalcev v sferi igranega filma posega po dokumentarističnih prvinah in na ta način svojim stvaritvam dodaja bolj realistično, pristnejše vzdušje. Tovrstna »izmenjava« poteka v obeh smereh in Laytonov film je lep primer zelo učinkovitega mešanja igranih in dokumentarnih elementov. Režiser  se pri rekonstrukciji dogodka iz preteklosti odloči za kombinacijo intervjujev z resničnimi protagonisti, med njihovo pripovedovanje pa spretno vplete igrane prizore, ki tudi vizualno pojasnijo, o čem ti govorijo. Ob tej zelo zanimivi strukturi, s pomočjo katere Layton ves čas ohranja odličen ritem in suspenz, gledalec nima problemov s koncentracijo. The Imposter učinkuje kot prvovrstni triler, ki nas od uvodnih minut priklene na sedež, intenzivnost tistega kar smo videli pa na koncu ne zbledi, temveč ostane z nami še dolgo po odjavni špici. V zadnji tretjini so odlično izrabljena nekatera dotlej zamolčana dejstva, ki na celo zgodbo vržejo drugačno luč in jo zasučejo v novo, nepričakovano smer. Ta novi moment je odlično izrabljen v zaključnih minutah filma, v katerih Layton z všečnimi montažnimi prejemi zgodbo mojstersko pripelje do vrhunca. Tako. Poskušal sem povedati karseda manj in vam obenem ponuditi dovolj razlogov, da Imposterju ponudite priložnost in se sami prepričate v njegovo kakovost. Trdno verjamem, da po ogledu ne boste razočarani.

Ocena: