Lincoln (2012)

Slovenski naslov: Lincoln
Država: ZDA 
Leto: 2012
Žanri: Biografija, Dama, Zgodovinski 
Dolžina: 150', Imdb
Režija: Steven Spielberg
Scenarij: Tony Kushner, Doris Kearns Goodwin (knjiga)
Igrajo: Daniel Day-Lewis, Sally Field, David Strathairn, Tommy Lee Jones, Joseph Gordon-Levitt, James Spader, Hal Holbrook, John Hawkes, Jared Harris

Lincoln je film, o katerem so drugi že povedali vse, kar je bilo treba povedati. Eni ga kujejo v nebo, drugi so v pohvalah malce previdnejši, sila redki pa so tisti tretji, ki o filmu razmišljajo v negativnem kontekstu. Generalno gledano je film zadovoljil veliko večino in tudi moja malenkost se priklanja tej večini, le da samega sebe ne bi uvrstil med tiste, ki v filmu vidijo masterpis. S tem prispevkom zagotovo ne bom povedal nič novega, a ker je govora o enemu najbolj izpostavljenih filmov lanske letine, bom vseeno skupaj spravil nekaj vrstic in strnil svoje vtise. Pri tako znanemu glavnemu protagonistu se je nepotrebno zadrževati pri opisovanju vsebine, saj vsi dobro vemo, kdo je bil Lincoln. Povedal bom le, da se je Spielberg osredotočil na tisto ključno obdobje Lincolnovega predsednikovanja, v katerem je  največjemu med ameriškimi predsedniki uspelo skozi predstavniški dom kongresa spraviti 13. amandma ustave, s katerim je dokončno ukinjeno suženjstvo. Razen uvodnih prizorov bojevanja Spielberg dogajanje skoraj povsem odmakne od državljanske vojne in vojaških operacij, ki potekajo v ozadju, in se posveti Lincolnovim prizadevanjem za pridobitev potrebne dvotretjinske kongresne večine, s katero lahko uveljavi prepoved suženjelastništva. Snemanje je potekalo po scenariju Pulitzerjevega nagrajeneca Tonyja Kushnerja, ki je s Spielbergovem že sodeloval pri zgodovinski drami München (2005). Kushner je za izhodišče vzel knjižno uspešnico Team of Rivals: The Political Genius of Lincoln, priznane ameriške zgodovinarke in politične komentatorke Doris Kearns Goodwin, ki je poleg Lincolna biografsko obdelala še nekaj ameriških predsednikov (Johnson, Kennedy, Roosevelt). Za potrebe filma so uporabili zgolj tisti del knjige, ki govori o boju za sprejetje famoznega 13. amandmaja (cca dva meseca Lincolnoveg življenja). Iz tega materiala je Kusher ustvaril zanimive in prepričljive dialoge, s pomočjo katerih Spielberg zelo precizno rekonstruira eden najpomembnejših trenutkov ameriške zgodovine. 

Kakovost produkcije je na pričakovano visokem nivoju, kar še najbolj pride do izraza v zelo verni rekonstrukciji šestdesetih let devetnajstega stoletja. Janusz Kaminski , ki v vlogi direktorja fotografije s Spielbergom sodeluje že dve desetletji, odlično ujame vzdušje zaprašenih sejnih sob, pisarn in ostalih zaprtih prostorov, v katerih poteka večina dogajanja in se navdihnjeno igra s sencami, v svojem ikonografskem portretiranju glavnega protagonista. Generalno so vsi tehnični aspekti povsem v soglasju s Spielbergovo veličino, zbrana igralska elita pa odlično odgovori na vse zahteve, ki jih s seboj prinaša nastop v tako pomembnem filmu. Vsaj iz ameriškega zornega kota gledano pomembnem, saj menim, da gledalci iz ostalih delov sveta k filmu vseeno niso pristopili z enakim entuziazmom, kot so to storili Američani. Čeprav bom zdaj povedal tisto, kar že ves čas ponavljajo vsi, ki so pisali in govorili o naslovni stvaritvi, se bom hvalospevom na račun izjemnega Daniela Day-Lewisa priključil še sam in zatrdil, da bi vsak scenarij, po katerem zlati kipec ne bi še tretjič končal v njegovih rokah, predstavljal zares veliko presenečenje. Tako. Zdaj, ko sem zaključil s hvalospevi je čas, da kakšno vrstico posvetim razlogom, zaradi katerih Loncolna ne doživljam kot vrhunec filmskega ustvarjanja. Najbolj pomembno mi se zdi dejstvo, da sem po ogledu imel občutek, da sem spoznal le eno dimenzijo ameriškega velikana – tisto, v kateri se je ta kazal v očeh najbližjih sodelavcev – potemtakem tistih, ki so bili njegovi privrženci. Iluzorno je verjeti, da Lincoln ni imel svoje temne plati, ki so jo najbrž najbolje občutili njegovi sovražniki, vendar je Spielberg vse umazane posle prepustil njegovim lobistom in sodelavcem. Iz te perspektive je zelo jasno opazna manipulacija, ki za cilj ima romantiziranje lika in dela Abrahama Lincolna. Slabo razvit se mi zdi tudi del zgodbe, ki se osredotoča na predsednikovo družinsko življenje – iz priloženega je skoraj nemogoče razbrati, kakšen je bil Lincolnov odnos do njegove življenjske sopotnice (Sally Field), enako površno je orisan tudi odnos z njegovim prvorojencem Robertom, ki k razumevanju tega, kdo je bil njegov oče, ne prispeva veliko. Skratka, menim, da se je Spielberg Lincolna lotil preveč ikonografsko in se na ta način odpovedal bolj globinskem, večplastnem niansiranju glavne osebe. Čeprav filmu v resnici ne morem očitati prav veliko pomanjkljivosti, imam občutek, da je preformans Daniela Day-Lewisa edina podrobnost, ki bo ostala v trajnejšem spominu.   (-4)       

Ocena: