Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: In the House
Država: Francija
Leto: 2012
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 105 ', Imdb
Režija: Francois Ozon
Scenarij: Francois Ozon, Juan Mayorga
Igrajo: Fabrice Luchini, Ernst Umhauer, Kristin Scott Thomas, Emmanuelle Seigner, Denis Ménochet, Bastien Ughetto
Germain (Fabrice Luchini) je izmozgani srednješolski profesor francoščine in nikoli afirmirani pisatelj, ki je dolgo nazaj opustil svoje pisateljske ambicije. Njegova žena Jeanne (Kristin Scott Thomas) vodi manjšo umetniško galerijo na robu propada in obupno potrebuje uspešno razstavo, ki bi napolnila prazno blagajno in ji pomagala ohraniti službo. Pod rjuhami se že lep čas ne dogaja nič in zdi se, da nič ne more predramiti njunih dolgočasnih življenj. Nato Germain domov prinese naloge svojih učencev, ki so v kratkih spisih morali opisati, kako so preživeli vikend. Med kopico nezanimivih, slabo napisanih zgodb profesorjevo pozornost pritegne spis 16-letnega Clauda, učenca iz zadnje klopi, ki v nenavadnem eseju opiše nekaj uric, ki jih je preživel na domu svojega sošolca Raphe. Zgodba bi bila povsem običajna in nezanimiva, če ta v svojem zapisu ne bi povedal, da se je v sošolčev dom prišel pod pretvezo pomoči pri učenju in priznal, da ga je v resnici najbolj zanimal ta občutek pripadnosti srednjemu staležu (sam namreč prihaja iz revne četrti, kjer živita sama z očetom invalidom). Še več, mladenič v svojem zapisu vključi nekaj neprimernih opazk na račun Raphine družine – največ pozornosti nameni Raphini materi Esther, ki je v najstniku očitno prebudila močno seksualno slo. Ob intrigantni vsebini, ki jo profesor podeli s svojo ženo, še najbolj bodeta v oči besedi na koncu zapisa, ki pravijo: Se nadaljuje…
Vpliv pisane besede na filmsko realnost je ideja, ki iz spomina prikliče nekaj naslovov, ki so pustili zelo dober vtis. V mislih imam zgodbe, v katerih kdo izmed protagonistov s svojim pisanjem direktno vpliva na razvoj dogodkov, ali celo prevzame kontrolo nad potekom zgodbe. V bližnji preteklosti so se s podobno idejo dokaj uspešno poigrali filmi kot so: Seven Psychopaths, Ruby Sparks, ali denimo Stranger Than Fiction in nekaj sorodnega je storil tudi Francois Ozon v svojem najnovejšem filmu, posnetem po gledališki igri The Boy in the Last Row, španskega avtorja Juana Mayorgaja. Pri tovrstnih poskusih igra zelo pomembno vlogo scenaristična spretnost in Ozon je eden izmed tistih, ki gledalcu zna ponuditi na videz spontano razvijajočo se zgodbo in nas prepričati, da ne gledamo režiranih podob, temveč pripoved, ki jo oblikujejo in usmerjajo dejanja glavnih protagonistov. Režiser se poigrava z liki, prevprašuje motive le-teh in tako z eno potezo pod vprašaj postavlja tudi motive nas, pred malimi zasloni. V nekem trenutku postane očitno, da učenec manipulira s profesorjem, medtem ko je nekoliko težje registrirati, da smo tudi gledalci postali predmet manipulacije. Ozon je zelo vešč v mešanju realnosti in fikcije, meje med enim in drugim postajajo vedno bolj zabrisane in v nekem trenutku se več ne moremo odločiti, ali gledamo realnost, ali interpretacijo tistega, kar je Claude zapisal na kosu papirja. Dans la maison je film, pri katerem se za vsakim dialogom ali prizorom skriva več pomenov in razlag. Poleg pohval na račun scenarija in zanimivih strukturnih rešitev velja izpostaviti odlično igro igralskega ansambla (posebna omemba pripada mlademu Ernstu Umhauerju), navdihnjene črnohumorne vložke in sposobnost filma za ohranjanje resne drže tudi takrat, ko je več kot očitno, da se tudi sam ne jemlje preveč resno. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar