nedelja, 07. april 2013

90 minutter [90 Minutes] (2012)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: 90 Minutes
Država: Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Eva Sørhaug
Scenarij: Eva Sørhaug
Igrajo: Aksel Hennie, Bjørn Floberg, Pia Tjelta, Mads Ousdal, Kaia Varjord, Annmari Kastrup

Štiri leta po prvencu Lønsj (Cold Lunch, 2008) nam je norveška režiserka Eva Sørhaug ponudila še svoj drugi celovečerec, ki ga predstavljam z današnjim prispevkom. Obetavna avtorica je snemala po lastnem scenariju, ki pod drobnogled vzame koščke življenj treh norveških družin. Zgodba je razdeljena na tri med seboj nepovezane segmente, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega. O segmentih na ta način razmišljamo vse tja do zaključnih minut, ko se vse zgodbe iztečejo s sklepnimi dejanji, ki izkristalizirajo skupne točke in njihovo tematsko sorodnost. V prvemu segmentu spoznamo Johana (Bjørn Floberg), starejšega poslovneža, ki se očitno pripravlja na dogodek, ki bo igral pomembno vlogo v njegovem življenju. Tako ga opazujemo kako odpoveduje časopisno naročnino, najemodajalcu vrača ključe manjšega najemniškega stanovanja, ki ga ne potrebuje več in prepušča skrb za svojo papigo deklici, ki živi v njegovem vhodu. Glavna akterja naslednjega segmenta sta policist Fred (Mads Ousdal) in ženska, ki bi lahko bila njegova žena. Njun odnos je prikazan dvosmiselno, ovit v tančico skrivnosti, a že način, na kateri Fred opazuje žensko med vsakdanjimi opravili v kuhinji nam sugerira, da je nekaj narobe. Naša radovednost bo potešena nekoliko kasneje, saj pred tem napoči čas za druženje z osrednjim protagonistom tretjega segmenta. Trond (Aksel Hennie) že na prvi pogled ne zbuja dobrih občutkov. Nekaj temačnega je na človeku ki si povija poškodovano roko in gleda kviz, v katerem tekmovalci morajo odgovarjati na vprašanja, povezana z ustvarjalnim opusom Ridleyja Scotta. Kamera mu sledi do spalnice, kjer si ta sleče spodnjice in se pripravlja na spolni odnos. V zornem kotu kamere so zgolj noge nekoga, ki leži na postelji, kmalu pa postane jasno, da v resnici gledamo posilstvo. Na tej točki se poslovimo od Tronda in njegove žrtve in se vrnemo k  Johanu. 
S takšno pripovedno tehniko, ki počiva na izjemno precizni in pametni rabi kamere, Sørhaug vzpostavi zgodbo, ki nas preokupira od uvodnih minut. Režiserka odlično obvlada tehnike, ki pri gledalcu zbujajo radovednost in ga silijo v ohranjanje koncentracije. Gibljive slike, ki se vrstijo pred našimi očmi so zasnovane na tako zanimivo enigmatičen način, da je naš apetit po celi resnici iz minute v minuto večji. Vse to je odlično zaokroženo z izjemno estetsko vizualizacijo in brutalno odkritostjo, ob kateri smo v določenih prizorih preprosto posrkani v dogajanje - tako močno, da se v teh trenutkih sploh ne zavedamo okolice. Ko o naslovni stvaritvi začnem razmišljati primerjalno, v smislu iskanja sorodnosti z drugimi filmi in ustvarjalci, ki bi lahko navdihnili ustvarjalni gen Eve Sørhaug, pridem do sklepa, da sta Michael Haneke in Gaspar Noé imeni, ki najbolj pašeta v ta kontekst. 90 minut je film, ki verjetno ne bo zadovoljil gledalca, ki želi biti na tekočem s stvarmi in od filma pričakuje jasno utemeljitev okoliščin in dejanj glavnih protagonistov. To še posebej velja za prvi segment s starejšim poslovnežem, v katerem naša radovednost ostane nepotešena, saj režiserka z ničemer ne pojasni njegovih dejanj. Preostala segmenta sta podobno enigmatična, a vseeno veliko jasnejša v svojih resolucijah. Eva Sørhaug je v promocijskih intervjujih povedala, da so vse zgodbe plod resničnih dogodkov, ki jih je zasledila na časopisnih straneh namenjenih črni kroniki. Ta podatek mogoče še najbolje pojasni sam koncept filma, ki nas s svojimi segmenti dejansko spominja na kratke zgodbe, ki jih beremo v črni kroniki. Zgodbe, ki jih novinarsko pero običajno predstavi brez obširnejšega raziskovanja okoliščin in vzrokov, ki so sprožile tragične dogodke. Pomenljivo je tudi dejstvo, da vsi akterji prihajajo iz urejenega okoliša in so pripadniki dobro situiranega srednjega, oziroma višjega sloja. 90 minut je film, ki stvari opazuje skozi feministično prizmo in to je moment, ki utegne zmotiti marsikakšnega moškega gledalca, vendar kljub temu moramo priznati, da smo prav moški najpogostejši storilci nasilnih dejanj. Ja, tudi Anders Behring Breivik je moški in odmevi dogodkov, ki so julija 2011 pretresli Norveško in ves svet, očitno odmevajo tudi v norveških filmih.  (-4)

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar