Smashed (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 81' ,  Imdb
Režija: James Ponsoldt
Scenarij: Susan Burke, James Ponsoldt
Igrajo: Mary Elizabeth Winstead, Aaron Paul, Nick Offerman, Octavia Spencer, Megan Mullally, Mary Kay Place

Različne oblike odvisnosti so od nekdaj zanimivo gradivo, vendar so dobro povedane filmske  zgodbe, ki tako ali drugače tematizirajo alkoholizem, kot eno izmed najpogostejših oblik odvisnosti, razmeroma redke. Če se omejim na ameriško produkcijo v zadnjih dvajsetih letih, potem sta pesimistični Zbogom Las Vegas (Leaving Las Vegas, Mike Figgis, 1995) in  črnohumorni Pokvarjeni Božiček (Bad Santa, Terry Zwigoff, 2003) filma, ki sta se najbolj ostala v spominu in se najbolj prepričljivo ukvarjala z alkoholizmom glavnih protagonistov. Na seznam zapomljivih zdaj dodajam še Smashed, drugi celovečerec ameriškega režiserja Jamesa Ponsoldta, ki se je s podobno temo ukvarjal že v prvencu Off the Black (2006), v katerem je kozarce praznil Nick Nolte. Če se malo pošalim, bi lahko rekel, da je bil Nolte idealna izbira za to vlogo, upoštevajoč njegove težave z alkoholom v zasebnem življenju. Tudi v drugo je Ponsoldt ob sebi imel sodelavko, ki zelo dobro pozna ozadje problema. Tokrat je insajderske informacije priskrbela ko-scenaristka Susan Burke, ki je v preteklosti imela resne težave z alkoholom, zato sklepam, da je v zgodbo vpleten tudi marsikakšen avtobiografski element.   

Kate (Mary Elizabeth Winstead) je osnovnošolska učiteljica, ki ima resne težave s prekomernim pitjem. Svojo pivsko kariero je začela še v najstniških letih, ko je spoznala Charlieja (Aaron Paul), ki je kasneje postal njen življenjski sopotnik. Charlie ni le njena ljubezen, ampak tudi najboljši pivski prijatelj, s katerim iz leta v leto neutrudno praznita steklenice. Njen moški ima veliko boljše pogoje za neprekinjeno druženje s steklenico, saj je brezposeln, medtem ko Kate po prekrokani noči čaka hud maček in odhod v službo. Ko mlada učiteljica nekega jutra na tla učilnice sprazni vsebino svojega želodca, ji izhod v sili ponudijo kar njeni učenci. Vprašanje se glasi: Ali ste noseča? pritrdilen odgovor pa dostojanstvena rešitev iz nerodne situacije, ki jo Kate brez pomisleka pograbi. Na tej točki Kate spozna vse razsežnosti svoje odvisnosti in se odloči, da mora nekaj ukreniti. 

Alkohol – razdiralec družin, ki je uničil mnogo otroštev, sprovociral marsikakšno nesrečo in nemalokrat tudi tragedijo, je dolgo povezoval naša glavna protagonista. Nato je eden izmed njiju doživel preblisk, dojel samouničevalno naravo izbrane poti in se odločil za spremembo. Smashed je film, ki pod drobnogled vzame ljubezen in odvisnost, oziroma zoperstavi odvisnost in ljubezen. Pravijo, da nič ne more uničiti prave ljubezni in s preizkušanjem te reorije se poigrava tudi  Smashed – opazuje in raziskuje kaj se dogaja z ljubeznijo, ko ta trči ob zelo resno oviro – partnerjevo ujetost v odvisnost. Oviro, ki jo Kate mora odstraniti, če želi kreniti naprej in živeti dostojno življenje. Človek med branjem povzetka zgodbe pomisli, da ga čaka film v katerem prevladujejo depresivno-pesimistični toni, a stvari v praksi vendarle niso zastavljene tako deprimrajoče. Ponsoldt zgodbo uspešno balansira med komedijo in tragedijo, ter  na ta način ustvari štorijo, ki jo gledalec doživlja kot nekakšno dramedijo, v kateri so melodramatični vložki zreducirani na minimum, iskanje prozornih čustvenih vrhuncev pa izključeno. V teh okvirih zgodba funkcionira presenetljivo dobro, odlična igra Mary Elizabeth Winstead pa je ena izmed najpomembnejših komponent, za uspešno delovanje izbrane formule. Ljubitelji odlične ameriške serije Kriva pota (Breaking Bad, 2008 -) z veseljem gledamo tudi Aarona Paula, toda vloga prve violine brez dvoma pripada Winsteadovi. Tudi ostale pomembnejše vloge zasedajo kakovosti igralci in igralke (Nick Offerman, Octavia Spencer, Mary Kay Place), ki bi, roko na srce, lahko bili bolje izkoriščeni. Sploh obe omenjeni ženski vlogi, ki bi lahko igrale vidnejšo vlogo pri procesu transformacije glavne osebe. Namesto tega režiser poseže po enoletnem časovnem preskoku, po katerem je proces zdravljenja za Kate že končan. S to potezo dejansko ostanemo prikrajšani – nikoli ne dobimo možnost pokukati v esenco boja z odvisnostjo. Verjamem, da se v 81-ih minutah ni dalo povedati bistveno več, a sem obenem prepričan, da bi dodatnih 15 minut film bistveno izboljšalo. (+3)

Ocena: