Shuffle (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 82' ,  Imdb
Režija: Kurt Kuenne
Scenarij: Kurt Kuenne
Igrajo:  T.J. Thyne, Paula Rhodes, Chris Stone, Meeghan Holaway, Dylan Sprayberry, Elle Labadie

Imam 28 let. Včeraj sem bil star 15, predvčerajšnjim pa 30. Nekaj tednov nazaj sem jih imel več kot 90 in naslednji dan sem bil osemletni otrok. S temi besedami se predstavi Lovell Milo (T.J. Thyne), naš glavni junak, ki nikoli ne ve, kaj mu bo prineslo naslednje jutro. Ne ve, s kom se bo zbudil v postelji, kakšne obveznosti ga čakajo in kaj sploh mora storiti. In ko mu na koncu dneva nekako uspe povezati ključne detajle svojega fragmentiranega življenja, pride noč in čas za počitek, ki izniči ves trud. Naslednji dan mora nesrečnik spet začne znova in nadaljevati z življenjem na točki, ki nima prav nič skupnega s tistim, kar je počel dan prej. Zato se odloči, da obišče psihiatrinjo in ji poskuša razložiti  svojo bizarno situacijo. Pove ji, da se ne more spomniti, kdaj so se časovni skoki začeli, prav tako se mu ne svita, kaj bi jih lahko sprožilo. Edino, kar z gotovostjo ve, je da ne sme zaspati, če želi ostati v istem časovnem obdobju svojega življenja. Po nekaj dnevih brez spanja je Lovell živčna razvalina, ki obupno išče kakršenkoli namig, ki bi mu pomagal razumeti, kaj se z njim dogaja. In ravno ko pomisli, da zanj ni rešitve sreča deklico, ki njegovo raziskavo premakne iz mrtve točke. Pove mu, da  nekdo potrebuje njegovo pomoč in mu namigne, da je ključ do uspeha skrit v vsakdanjih podrobnostih in na videz nepomembnih detajlih. 

V Mementu (Christopher Nolan, 2000) smo videli, kaj mora prestati človek brez kratkoročnega spomina, ki poskuša ujeti ženinega morilca, Nenavaden primer Benjamina Buttona (David Fincher, 2008) nam je ponudil junaka, ki z leti postaja mlajši, med tem ko Christian Bale v Izginjanju (Brad Anderson, 2004) več kot eno leto dni ni želel zaspati. Režiser in scenarist Kurt Kuenne nam ponuja protagonista, ki se zbuja na različnih točkah svojega življenja, skoki po časovni premici pa nimajo vpliva na njegov spomin. Njegov junak se tako pri petnajstih letih odlično spominja dneva, ki ga je preživel v pozni starosti, dneva, ko je  kot uspešen fotograf sredi tridesetih, fotografiral neko poroko, ali tistega dne, ko je pri 21-ih prvič poljubil ljubezen svojega življenja. Ena izmed pomembnih prednosti filmov, ki brez kronološkega reda skačejo po časovni premici, je možnost poigravanja s strukturo pripovedi. Nenavadna struktura omogoča zlaganje sekvenc brez določenega reda in montažo, ki bi v drugačnih okoliščinah delovala povsem nelogično. Kuenne lepo izkoristi potencial nelinearne pripovedne tehnike in sicer na takšen način, da se med ogledom ne sprašujemo kako se bodo stvari iztekle, ampak nas bolj zanima, kakšno je dejansko sosledje dogodkov, ki so definirali tiste ključne momente v življenju glavnega protagonista. Zadeva mogoče zveni nekoliko komplicirano, toda ravno v tem navideznem kronološkem kaosu režiser najde prostor za poglobljeno karakterizacijo —  vsak nov izsek iz življenja je izkoriščen za polaganje novih karakternih plasti glavnih oseb. Film funkcionira zelo dobro vse tja do zadnje tretjine, ko nam ustvarjalci razkrijejo ključ za razumevanje zgodbe, ki vse dotlej videno nekako postavi na svoje mesto. Bil bi zelo zadovoljen, če bi Kuenne zgodbo zaključil na tej točki, vendar se je ta odločil drugače in nam serviral feelgood finale, v katerem   se je brez potrebe pretiravalo s sentimentalnostjo. Tako močno, da v pretirani sladkobi lahko uživajo le kronični odvisniki od sladkorja. Kljub temu je Shuffle simpatičen mali film, ki prinaša zanimiv koncept in nekaj prepotrebne svežine, kar je po mojem mnenju več kot dovolj za priporočilo.   

Ocena: