Superclasico (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Danska
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Ole Christian Madsen
Scenarij: Ole Christian Madsen, Anders Frithiof August
Igrajo:  Anders W. Berthelsen, Paprika Steen, Jamie Morton, Sebastián Estevanez, Adriana Mascialino

Tudi če ne spremljate nogometa obstaja velika verjetnost, da ste že slišali za El Clasico, termin, ki označuje največji derbi španskega nogometnega prvenstva med Barcelono in Realom iz Madrida. Tudi Superclasico označuje veliki nogometni derbi, le da se ta igra v deželi gavčov in da moči merita mestna tekmeca iz Buenos Airesa, Boca Juniors in River Plate. In če se sprašujete, kaj skupnega imajo danski film in argentinski nogomet, vam zadevo pojasnim v naslednjih vrsticah. Pred natanko sedemnajstimi meseci je Anna (Paprika Steen) zapustila svojega moža Christiana (Anders W. Berthelsen) in odšla v Argentino. Ob depresivnem Christianu, sicer lastniku nedobičkonosne vinske kleti, je Anna zapustila tudi njunega 16-letnega sina Oscarja, vase zaprtega fanta, ki se najraje posveča branju filozofske misli in fotografiranju. Depresivni mož se je po ženinem odhodu osredotočil na iskanje resnice v kozarcih vina in zmanjševanju zalog svoje vinske kleti, vse dokler nekega dne ni v podpis ni prejel zahtevek za ločitev. Na tej točki se je odločil, da bo skupaj z Oskarjem odšel v Argentino in soprogo poskušal pridobiti nazaj. In kako je Anna sploh končala v Argentini? Tam jo je odpeljal posel, kajti Anna je uspešna agentka, ki se ukvarja z zastopanjem nogometašev in nogometnimi prestopi. Nekoč je tudi sama uspešno brcala žogo in igrala za dansko nogometno reprezentanco. Tako je tudi spoznala svojega najpomembnejšega klienta Juana Diaza, največjo zvezdo argentinskega nogometa in v njem našla novo ljubezen. Christian se zaveda, da so šanse za uspeh skoraj nične, približno takšne, kot jih ima povprečni petoligaš v dvoboju z Barcelono.     

Superclasico se je znašel na radarju po zaslugi Oleja Christiana Madsena, režiserja, ki je name naredil dober vtis že z vojno dramo Plamen in Citrona (Flammen & Citronen, 2008) in nekoliko starejšo krimi dramo Nordkraft (2005). Otvoritveni prizor opitega, depresivnega možakarja v samoti njegovega doma je deloval obetavno in upal sem, da se pod značko komedija skriva tudi nekaj vedno zanimivega skandinavskega črnega humorja. A že po uvodnem spoznavanju z glavnimi osebami sem bil malce manj optimističen. Čeprav od nogometnega segmenta zgodbe nisem pričakoval veliko, sem pri posnetkih nazdravljanja s šampanjcem ob sklenitvi velikega posla, kar tam, na nogometni zelenici, le zvijal z očmi. Že takrat mi je bilo jasno, da nogometnega dela zgodbe ne bodo rešili niti prizori posneti na polnem štadionu in obenem upal, da so ustvarjalci kreativnost prihranili za tisti pomembnejši, nenogometni del pripovedi. Žal so v naslednjih minutah bili razblinjeni še zadnji dvomi o tem, za kakšno vrsto humorja so se odločili ustvarjalci. Ponavljajoče se kazanje nage riti postavnega nogometnega zvezdnika, silikonsko oprsje 60-letne služkinje, ki iz neznanega razloga uprizori divji seks z obubožanim Christianom, ali Annino bahanje s posteljnim preformansom novega ljubimca so stvari in situacije, ki se mi enostavno ne zdijo smešne. Ko so avtorji v zgodbo napletli še smešno banalno zgodbo o ljubezni na prvi pogled, ki združi Oskarja in simpatično lokalno turistično vodičko, sem počasi spoznal, da se filma več ne da rešiti. Do konca sem prilezel na avtopilotu in se po odjavni špici spraševal, zakaj je O.C. Madsen menil, da bo njegov film manj hollywoodski, če se odreče klasičnem happyendu.    (+2)

Ocena: