Whiplash (2014)

Slovenski naslov: Ritem norosti 
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Glasba
Dolžina: 107'  , Imdb
Režija: Damien Chazelle
Scenarij: Damien Chazelle
Igrajo: Miles Teller, J.K. Simmons, Melissa Benoist, Paul Reiser

Za uspešnost kateregakoli projekta je pomembno, da ga vodijo osebe, ki dobro poznajo svoje področje delovanja. V politiki na ministrskih položajih pogosto sedijo ljudje, ki niso strokovnjaki v svojih resorjih, a s pomočjo svetovalcev zadeve vseeno lahko funkcionirajo dobro. Filmski režiser, kot strokovnjak na svojem področju, s pravimi strokovnimi sodelavci in dobro zgodbo lahko posname odličen glasbeni film, čeprav ne pozna vseh zakonitosti glasbenega izraza. Včasih pa se stvari poklopijo in na režiserski stolček se usede človek, ki dobro pozna snov, o kateri želi pripovedovati. Samo poznavanje snovi brez pravega režiserskega znanja seveda ne pomeni prav dosti, a v tem primeru je vrednost obeh omenjenih parametrov obetala dober rezultat. Prva ljubezen 29-letnega režiserja Damiena Chazelleja je res bila film, a nekje vmes je mladec imel ambicije postati glasbenik, natančneje jazz bobnar. Na koncu je uvidel, da je njegov talent na tem področju preskromen za vrhunske dosežke in se modro preusmeril nazaj k filmu. Ritem norosti torej vsebuje tudi nekaj avtobiografskih elementov, a o tem nekaj več v nadaljevanju.    

Pripoved v središče postavi obetavnega 20-letnega bobnarja, ki pride na elitno newyorško glasbeno šolo, najboljšo tovrstno ustanovo v celi državi. Andrew živi za glasbo in ko ne vadi na svojem inštrumentu, najraje posluša jazz. Njegov edini prijatelj je razumevajoči oče, s katerim občasno ujame kakšen film, ali malo podebatira o vsakdanjih stvareh. Andrewa povprečje ne zanima, saj želi postati eden izmed najboljših jazz bobnarjev, za svoje cilje pa je pripravljen trdno garati. Fant kmalu po prihodu na šolo s svojim bobnanjem pritegne pozornost Terenca Fletcherja najbolj razvpitega profesorja na celi šoli.  Fletcher vodi šolski jazz band, s katerim je že večkrat zmagal na pomembnih tekmovanjih, zato mu strokovnosti ne očita nihče. Veliko bolj sporne so njegove učne metode, ki jih brez zadržkov lahko označimo za brutalne. Psihološke igrice, vpitje, žaljivke, zbadanja in v nekateri primerih celo fizično nasilje, vse to so Fletcherjevi vzgojno-izobraževalni prejemi. Malokomu se uspe prilagodi njegovim metodam, toda Andrew je visoko motiviran mladenič, ki dobro ve, da se za uresničitev svojih ciljev mora ustaliti v bendu profesorja Fletcherja. Zato začne še bolj vneto vaditi in palic iz rok ne spusti niti takrat, ko iz njegovih prstov in dlani priteče kri. Toda hitro mu se začne dozdevati, da za njegovega tiranskega mentorja tudi to mogoče ne bo dovolj.

Chazellejev film funkcionira po obrazcu, ki je na filmskem platnu doživelo že veliko interpretacij. Talentiran učenec in učitelj z nekonvencionalnimi metodami, ki po nesoglasjih in težavah na koncu vendarle skupaj uresničita svoje cilje, je recept, ki ga lahko prenesemo na katerokoli področje izobraževanja in usposabljanja mladih, nadebudnih kadrov. A pri filmih se vedno znova vračamo h konstataciji, da je sposobnost pripovedovalca tisti najpomembnejši faktor, ki v končnici določi vrednost njegove stvaritve. Damien Chazelle je že s prvencem Guy and Madeline on a Park Bench (2009), ki je v resnici njegov študijski film, pokazal, da ga kot filmarja zanimajo glasbene teme, oziroma fuzija glasbe in filma. Ideja o brutalnem glasbenem profesorju je po režiserjevih besedah delno navdihnjena z osebnimi izkušnjami z nekim glasbenim profesorjem iz njegovih srednješolskih dni. To je bil eden izmed ključnih elementov scenarija za naslovni projekt, s katerim Chazelleju ni uspelo pritegniti producentov. Zato se je odločil, da bo s sredstvi, ki jih je imel na voljo, posnel kratki film. 18-minutni film je lani na Sundancu prejel nagrado žirije in pritegnil investitorje in že na začetku tekočega leta se je mladi režiser z dokončanim celovečercem vrnil v Park City, kjer je  potem prejel Veliko nagrado žirije in nagrado občinstva.

Avtor je v svoji spremnih besedah poudaril, da je s filmom publiki želel približati pogoje, v katerih se formirajo vrhunski glasbeniki in ti pogoji, kot je prikazano v filmu, pogosto spominjajo na vojaško urjenje. Primerjanje z vojaškim urjenjem in dejstvo, da v filmu eno ključnih vlog igra brutalni glasbeni inštruktor, iz spomina nemudoma prikličejo igralsko bravuro Leeja Ermeyja v Kubrickovem masterpisu Full Metal Jacket. Na tem primeru je opazen pozitiven vpliv filmske zgodovine, ki avtorju pomaga ustvariti novi izvenserijski filmski lik. Pri tem je povsem nepomembno, ali je podobnost nastala zavestno ali nezavestno. Režiser za genialen lik potrebuje genialnega igralca, ki ga tudi najde v fenomenalnem J.K. Simmonsu. Igralec, čigar kariera je zaznamovana z manjšimi stranskimi vlogami, v katerih mu je navkljub skopo odmerjeni minutaži vedno uspevalo pustiti dober vtis, je končno dobil vlogo, v kateri pokaže vso razkošje svojega igralskega znanja. Moram priznati, da pred ogledom o mladem glavnem igralcu Milesu Tellerju nisem imel ne negativnega, ne pozitivnega  mišljenja, toda tokrat se je mladenič imenitno odrezal in odigral svojo najboljšo vlogo doslej. K prepričljivosti mu je najbrž nekoliko pomagalo dejstvo, da tudi sam nekaj let ljubiteljsko igral bobne. Filmi, ki gledalcu znajo približati glasbo, name vedno naredijo poseben vtis in Damien Chazelle je eden tistih režiserjev, ki gledalcu zna prodati glasbo, tudi če mu žanr mogoče niti ni tako blizu. Še več, ob ritmih Whiplasha se bo marsikdo spontano zazibali v sedežu,  takšen odziv pa je obenem veliko priznanje režiserju in njegovi ekipi. Odlična režija in izjemen občutek za ritem (no rushin' or draggin'), h kateremu bistveno prispeva vrhunska montaža Toma Crossa, nas enostavno posrka v svoj avdio-vizualno svet na takšen način, da v glasbenih epizodah za gledalca ne obstaja nič, razen podob na velikem platnu. Whiplash je odlično orkestrirana in uglašena zgodba z izjemno intenzivnim finalnim dejanjem, ob katerem zasijejo oči in se zviša utrip. Iz vseh naštetih razlogov je Ritem norosti eden izmed vrhuncev leta, ki ga najtopleje priporočam.  (-5) 

Ocena: