ponedeljek, 10. november 2014

Interstellar (2014)


Slovenski naslov: Medzvezdje 
Država: ZDA, VB
Leto: 2014
Žanri: Avantura, ZF  
Dolžina: 169' , Imdb 
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Jonathan Nolan, Christopher Nolan
Igrajo: Matthew McConaughey, Anne Hathaway, Jessica Chastain, Mackenzie Foy, John Lithgow, David Gyasi, Michael Caine

Medzvezdje je pričakovano najbolj vroč jesenski blockbuster. Novi film človeka, ki je samo s trilogijo Vitez teme na kinoblagajanah po celem svetu zaslužil skoraj dve in pol milijardi dolarjev, bo nedvomno še ena finančna uspešnica, mojo malenkost pa je mnogo bolj kot finančni uspeh filma zanimalo, ali Christopher Nolan lahko izboljša svojo formo, po dokaj povprečnem sklepnem dejanju trilogije o človeku-netopirju. Zdaj, par dni po ogledu, ko so vtisi že sortirani in več ali manj dokončni ocenjujem, da Medzvezdje krivuljo kakovosti Nolanove filmografije vendarle usmerja navzgor, čeprav o kakšnem konkretnejšem kakovostnem premiku ne morem govoriti.  V nadaljevanju tega prispevka bom v funkciji analize videnega razkril nekatere pomembne elemente zgodbe, kar tistim, ki filma niso videli, lahko pokvari ogled filma. 
Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, v kateri je bivanje na Zemlji za človeka iz dneva v dan bolj zahtevno in neprijazno.  Svetovna ekonomija že dolgo ne obstaja več, kmetijske površine za pridelavo hrane predstavljajo zadnjo še delujočo vejo gospodarstva, ki jo s posebnimi zakoni in predpisi regulira država.  Peščeni viharji ljudem grenijo življenja, klimatske spremembe in sneti so uničile večino kultur in koruza je edina rastlina, ki še vedno uspeva v tako neprijaznih pogojih. Toda večini je bolj ko ne jasno, da bo tudi ta kultura, ki za človeka predstavlja edini vir hrane, počasi začela izginjati z obdelovalnih površin. Zemlja počasi umira in z njo tudi življenje na njej.  Cooper (McConaughey) je bivši pilot NASE, ki se je iz sedeža sofisticiranih letal presedel za volan kombajna, s katerim pobira pridelek na družinskih koruznih poljih. Znanost je še vedno njegova velika strast, ki se jo je nalezla tudi njegova desetletna hčerka Murph, medtem ko starejšega sina Toma zanimajo bolj običajne stvari. 

Oče in hčerka nato po nenavadnem naključju odkrijeta zemljepisne koordinate, ki ju pripeljejo na skrivno lokacijo v puščavi, na kateri še vedno aktivna NASA razvija projekt, ki lahko reši človeštvo. Znanstveniki ne delajo na formuli, ki bi rešila umirajoči planet, saj jim je že dolgo jasno, da se Zemlje ne da rešiti. Svoje napore so preusmerili v iskanje novega planeta, ki bi človeku lahko ponudil dobre pogoje za obstanek.  Priprave na odhod ekspedicije, ki bo skozi novoodkrito črvino odšla v drugo galaksijo in poiskala ustrezen planet za naselitev  so v zaključni fazi. In ker odprava potrebuje izkušenega pilota raketoplana, Cooper nenadoma postane glavni in edini kandidat za to pomembno vlogo. Sodelovanje v misiji, ki lahko reši človeštvo, je zanj velika čast, toda cena, ki jo bo plačal, je zelo visoka: zaradi počasnejšega minevanja časa v vesolju je skoraj gotovo, da nikoli več ne bo videl svojih najbližjih.
Pozor: od tu naprej spojlerji:

Medzvezdje svojo zgodbo v pesimistični bližnji prihodnosti gradi okoli portreta osnovne družbene celice – družine, ki ji predseduje glavni junak Cooper. Tu je še stari oče (neizkoriščeni John Lithgow), ženo glavnega junaka in mater njegovih otrok pa je pred nekaj leti pobrala bolezen (rak). V tem uvodnem delu film največ prostora namenja prikazu čustvenega odnosa med radovedno hčerko in očetom, nas poskuša prepričati v izjemno trdnost njune vezi in nam približati tisto zanesenjaško fascinacijo otroka z očetom, ki v tem primeru ni samo zaščitnik, ampak tudi veliki učitelj. Tu je dokaj dobro implementirana ideja o otrocih, ki hodijo po stopinjah svojih staršev, ki se potem v nadaljevanju ponovi še enkrat, na primeru Amelie Brand (Anne Hathaway), ki nadaljuje življenjsko delo svojega očeta (Michael Caine).

V tem uvodnem delu sem pogrešal malce več osredotočanja na težke življenjske razmere, ki bi trdneje utemeljile nujnost načrta o selitvi ljudi na drug planet in sami ekspediciji v očeh gledalca dalo dodatno težo. Namesto tega se scenarij režiserjevega brata Jonathana (ki je bil izvirno napisan za Stevena Spielberga) ubada z idejo o duhu, ki prebiva v dekličini sobi in se posveča foreshadowingu, ki izkušenemu gledalcu veliko prezgodaj napove možni razplet. Prizor, v katerem se junak odpelje s kmetije in za seboj pusti družino, je fino zmontiran, oziroma združen s poletom raketoplana v vesolje, a to je obenem točka, na kateri me je prvič zmotila glasba proslavljenega Hansa Zimmerja, ki je v tem delu enostavno preveč sugestivna, da ne rečem bombastična. Podobno pomanjkanje subtilnosti pri doziranju glasbe pride do izraza še nekajkrat, a v tej sekvenci je, kot rečeno, najbolj moteče.
A na srečo film z vzletom raketoplana v vesolje zadiha s polnimi pljuči in gledalca dokončno posrka v zgodbo. Mogoče je malce zlobno če za ta najdaljši in najzanimivejši del filma primerjam s Cuarónovo Gravitacijo (ki je po moji oceni ponudila boljšo dramaturgijo), kar je spet neločljivo povezano z krajšo/daljšo minutažo in veliko bolj ambiciozno zastavljeno zasnovo Medzvezdja. Kakorkoli, ta osrednji del, v katerem McConaughey in ekipa raziskujejo potencialne človeške habitate in zraven laičnemu gledalcu približajo idejo potovanja skozi črne luknje, ter pojasnijo funkcioniranje nekaterih fizikalnih zakonov v izvenzemeljskem okolju je etapa, ki nudi največ užitkov.  Ta odličen osrednji del nekoliko skazi le neprepričljiv zaplet z Dr. Mannom (Matt Damon), ki je pred tem večkrat omenjen kot eden najbistrejših umov, kar jih je človeštvo kdajkoli imelo. Razumem, da se človek po dolgih letih samote spreminja, a od nekoga, ki naj ni imel tako visok inteligenčni količnik, vseeno ne pričakujemo, da v funkciji stopnjevanja suspenza počne takšne neumnosti. 

In tako smo prišli  do zadnje tretjine filma, v kateri se počasi začnemo izgubljati v črnih luknjah in teorijah relativnosti, s katerimi Nolan in druščina želijo utemeljiti neke vrste happyend, ki smo ga na koncu deležni.  Pri tem je realnost takšnega scenarija še najmanj moteča, saj večina gledalcev k filmu pristopa z zelo površnim ali ničnim poznavanjem tega znanstvenega področja. Zame torej ni sporno, kaj je in kaj ni možno, ampak predvsem to, da se Nolan & Nolan odločita usode svojih junakov povezati na takšen način. Ne zadovoljita se samo z melodramatično resolucijo odnosa na relaciji hčerka-oče, ampak celo Anne Hathaway z zaključnimi kadri postavijo pred nagrobni spomenik človeka, ki ga je ljubila in brodolomcu McConaugheyju izročijo njen novi naslov. 

Medzvezdje je tiste sorte film, ki igralcem ne ponuja veliko prostora za razvoj karakterja. Tudi v McConaugheyjevem primeru ne, ki svoje delo opravi v skladu s standardi, ki se jih drži v nekaj zadnjih letih. Hollywood je z njegovim angažmajem znova pokazal, da vloge v največjih blockbusterjih lahko dobijo samo aktualne zvezde, kar na neki točki nedvomno pripelje do zasičenosti publike z določenim obrazom. Mlada Mackenzie Foy je po moji oceni najbolje izkoristila svojo priložnost, vsi ostali pa ostanejo na nivoju korektnega, a povsem neizrazitega igralskega nastopa. Na koncu vseeno želim poudariti, da je Medzvezdje spodobna filmska izkušnja, ki kljub epski dolžini mine presenetljivo hitro. Filmu resda primanjkuje nekaj globine in čustvene prepričljivosti, a o tem, med zatopljenostjo v dogajanje na platnu, gotovo ne boste imeli časa razmišljati. (-4) 


Ocena:



5 komentarjev:

  1. Kolikor berem (tukaj, pa tudi drugod), Nolan še vedno počne enako kot pri večini svojih filmov: komplicira do nezavesti (ogromno likov, podzgodb in relacij med njimi). Kompleksnost ni nujno tudi kakovost in to me je pri njem zmotilo že nekajkrat. Ta ogled me pa še čaka.

    OdgovoriIzbriši
  2. Alex van der Volk11. 11. 14, 14:24

    No, lepo, da končno najdem neko sorodno kritiko (svojo sem sicer takoj po ogledu filjma napisal na FB in spletno stran Cineplexxa), saj več ali manj berem o najboljšem Nolanovem izdelku do sedaj, o enem najboljših filjmčkov ever ipd. Zmotile so me podobne stvari kot tebe, bom pa malo okrcal Filjmoljuba. Mene, kot vernega Nolanovega pristaša je namreč izredno izredno zmotilo, da je filjm tokrat dejansko PREMALO zakompliciran in da na koncu (PAZI SOILER!!) dobimo ježo glavnega junaka v sončni zahod, kjer ga čaka glavna junakinja, namesto da bi dobili kost za glodanje, kot smo bili do sedaj pri Nolanu več ali manj navajeni. Mala Murphy je pa res briljantna in če bo tako nadaljevala...Vseeno bom šel že to nedeljo v Cineplexx še enkrat, da bom lahko nadomestil stvari, ki so mi ušle, saj me je zaradi skopih informacij, ki sem jih o filjmu imel, zgodba vseeno nekoliko preveč poskrkala vase.

    BTW, enega CASE-a bi pa bilo za imet doma, da bi duhovičil, anede? :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vsekakor. Po objavi članka sem se uvidel, da sem pozabil omeniti največjega komedijanta v filmu, a se mi potem ni dalo popravljati.

      Fino opažanje glede skritega sporočila, ki dejansko drži vodo.
      Vprašanje pa je, ali je ta ideja namerna...

      Izbriši
  3. Alex van der Volk11. 11. 14, 14:31

    BTW, če smem (pravkar prebral kritiko Domna Saviča - bemmu vraga, da nimam več časa z branje blogov, še posebej odkar ga sam ne pišem več), zanimivo se mi zdi, da do tega trenutka še nihče ni prišel do ene vrste skritega sporočila, ki sem ga videl jaz - there is no God. Vse je znanost, na drugi strani smo zgolj in samo mi (sicer tehnološko napredni veliko bolj kot bi si danes upali sanjati). Mi, v peti dimenziji, vse je znanost, Bog pa ne obstaja.

    OdgovoriIzbriši