Kis uykusu [Winter Sleep] (2014)

Slovenski naslov: Zimsko spanje 
Država: Turčija; Francija, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 196' , Imdb
Režija: Nuri Bilge Ceylan
Scenarij: Ebru Ceylan, Nuri Bilge Ceylan
Igrajo: Haluk Bilginer, Melisa Sözen, Demet Akbag, Ayberk Pekcan, Serhat Mustafa Kiliç, Nejat Isler, Tamer Levent

Zimsko spanje je poleg Leviatana že od samega začetka bil eden izmed mojih favoritov v programski ponudbi pravkar končanega Liffa. O ruskem filmu, ki kljub zelo dobremu vtisu ni povsem izpolnil mojih pričakovanj, sem že pisal nekaj dni nazaj, zadaj pa je prišel čas za članek o drugem osebnem favoritu. O Zimskem spanju sem, tako kot pri večini naslovov, ki me močno zanimajo, želel vedeti čim manj. Zadostovalo je že ime Nurija Bilge Ceylana, nemogoče pa je bilo preslišati informacijo, da so film v Cannesu nagradili z zlato palmo, kar je še nekoliko dvignilo pričakovanja. V začetnih minutah pripovedi postavljene v čudovito Kapadokijo, regijo v osrednji Anatoliji, še ni bilo čutiti režiserjevega odmika od zanj značilnega pripovednega sloga. Sprva je kazalo, da nadaljujemo tam, kjer se je končal njegov prejšnji film, Bilo je nekoč v Anatoliji. Tu se je zanimivo spomniti enega detajla, oziroma prizora, v katerem mlad fant vrže kamen v glavo morilca. O tem prizoru sem potem še dolgo premišljeval in v mislih sestavljal različne teorije in pomene (najbolj vznemirljivo pa je zvenel scenarij, po katerem je morilec fantovega očeta njegov pravi oče).

Cilj turškega cineasta je vedno bil angažiran, premišljujoč gledalec in tudi tokrat ni nič drugače, saj pripoved v pogon spravi dejanje, podobno zgoraj opisanemu dogodku iz režiserjevega prejšnjega filma. Tudi tu imamo fanta, ki vrže kamen, le da tokrat v avtomobilsko steklo. Način, na kateri je fant malo pred tem strmel v človeka, ki sedi na sovoznikovem sedežu, je očiten namig, da steklo ni razbito po naključju. Že takrat je namreč jasno, da za otrokovim dejanjem tičijo veliko globlje konotacije in v nadaljevanju dobimo potrditev takšnih predvidevanj. Človek na sovoznikovem sedežu je Aydin, nekoč igralec, ali natančneje, gledališki igralec, ki je v teh krajih eden izmed najbolj premožnih in spoštovanih mož. Aydin je lastnik manjšega hotela v hribih malo izven mesta in več stavb v samem mestu, ki jih oddaja raji (večina najemnikov je najemnino plačevala že njegovem pokojnem očetu). Ugledni gospod je poročen z lepo in veliko mlajšo Nihal — njun odnos je korekten, vendar med njima že dolgo ni nobene strasti. Aydin večino časa preživi v svojem kabinetu, kjer piše kolumne za lokalni časopis in pripravlja knjigo o zgodovini turškega teatra, Nihal pa se posveča dobrodelnim projektom. V hotelu živi tudi Aydinova sestra Necla, ki se je po propadu zakona vrnila na očetovo posest, da bi ugotovila kako in kaj naprej. Na videz banalen dogodek iz uvoda je tista iskrica, ki zaneti ogenj, požene narativno kolesje in na plano prikliče prave obraze protagonistov.

Prvo in največje presenečenje, ki nam ga servira Ceylan, je zanj netipična graditev zgodbe na dialoških temeljih, če vemo, da so njegovi filmi z gledalcem doslej komunicirali pretežno preko podob in veliko manj preko samih dialogov. Zimsko spanje je izrazito dialoški film in v tem pogledu predstavlja konkreten odmik od dosedanje prakse, presenečenje pa je toliko večje, če vemo, da je film posnet v prelepi Kapadokiji. Ceylan je v nekem intervjuju celo poudaril, da je bil zelo pozoren pri rabi posnetkov pokrajine, ki bi v prevelikem odmerku lahko ogrozili načrtovano narativno usmeritev. Ceylan scenarije, od filma Tri opice (Three Monkeys, 2008) dalje, piše s soprogo Ebru in pri Zimskem spanju je to sodelovanje nedvomno doseglo vrhunec. Zakonca Ceylan sta imela idealno izhodišče za pisanje dobrega scenarija; dialoge sta lahko pisala iz perspektive zakoncev, v pomoč pa je nedvomno bila tudi možnost, da povsem odkrito zoperstavljata žensko in moško perspektivo in na ta način najdeta optimalne rešitve. Iz teh prizadevanj je nastala izrazito kompleksna karakterna študija glavnih likov, med katerimi izstopa izjema dodelanost glavnega moškega lika, ki je deležen največje minutaže. Diapazon obravnavanih tem je širok, od odnosa med moškim in žensko, oziroma seciranja zakonitosti, ki določajo dinamiko in kvaliteto teh relacij, politike in religije, do analize družbenih razmerij, s katero se natančno skicirajo razredne razlike in temeljni razlogi za nastanek prepada med revnimi in bogatimi. Neverjetna prepletenost vseh teh elementov in sposobnost finih prehodov med posameznimi motivi je tisti ključna sestavina, ki Zimsko spanje povzdigne v višave. Ta prepletenost najbolj pride do izraza pri odlično  napisanem in izvrstno odigranem liku Aydina, ki ga je upodobil izkušeni turški igralec Haluk Bilginer. V spominu bo ostala tudi prelestna Melisa Sözen, ki v vlogo Nihal vnese prepričljivo mešanico inteligence, odločnosti, negotovosti in melanholije, ki jo takšna vloga potrebuje. Čeprav je Zimsko spanje film, ki ne skriva svoje gledališkosti, v njem najdemo nekatere prizore, ki gledalcu nudijo čisti kinematografski užitek. Najočitnejši primer je scena z brzdanjem divjega konja, a ne manjka niti malih trikov, ki bogatijo izkušnjo gledanja (mojstrska raba ogledal in ostalih odsevnih površin, ki pomembno povečujejo količino in kvaliteto ponujenih informacij). Izkušnja bi bila verjetno še boljša, če bi med 196 minut dolgim filmom bili osvobojeni branja podnapisov, ki na določeni točki postane utrujajoče. Ceylan želi povedati in tudi pove zelo veliko, a ravno ta širina je odgovorna za zaznano pomanjkanje fokusa. Na koncu bi želel poudariti, da pozdravljam novo dimenzijo v ustvarjalnem opusu turškega mojstra, a v isti sapi ugotavljam, da mi je bolj pri srcu stari Ceylan, ki je manj govoril in puščal veliko več prostora za svobodno interpretacijo videnega. (+4)

Ocena: