Montevideo, bog te video: Priča prva

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Montevideo, God Bless You!
Država: Srbija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Športni
Dolžina: 140',  Imdb
Režija: Dragan Bjelogrlić
Scenarij: Srdjan Dragojević 
Igrajo: Miloš Biković, Petar Strugar, Viktor Savić, Nina Janković, Danina Jeftić, Milutin Karadžić, Andrija Kuzmanović, Aleksandar Radojičić, Uroš Jovčić, Nenad Heraković

Montevideo, bog te video ima naslov, ki pritegne, govori o nogometu, kar je vedno dobrodošlo in obenem predstavlja prvi režiserski poskus Dragana Bjelogrlića. Verjamem, da Dragana ni potrebno posebej predstavljati. Številne vloge v različnih filmskih in televizijskih projektih so ga promovirale v enega najbolj prepoznavnih igralskih obrazov na področju bivše skupne države. Na scenariju je delal režiser-scenarist Srdjan Dragojević (Rane, Lepe vasi lepo gorijo, Mi nismo Andjeli), ki je v filmski material spremenil knjigo srbskega športnega novinarja Vladimira Stankovića. Film je na domačih tleh doživel velikanski uspeh, kar ob številnih znanih imenih, ki so bili zraven pri projektu Montevideo, ni nobeno presenečenje.

Nogometni SP-ji  v novejši zgodovini veljajo za največji športni spektakel , ki razveseljuje številne nogometne navdušence po celem svetu.  Montevideo, bog te video nas popelje na začetek leta 1930 in priprave nogometne reprezentance Kraljevine Jugoslavije za nastop na prvem prvenstvu, ki je bilo istega leta odigrano v urugvajskem glavnem mestu. Na zaključni turnir je bila povabljena tudi tedanja jugoslovanska reprezentanca, ki naj bi bila sestavljena iz srbskih in hrvaških igralcev, a so Hrvatje nastop bojkotirali zaradi selitve sedeža nogometne zveze iz Zagreba v Beograd. Zato so v moštvu nastopili izključno srbski igralci, reprezentanco so sestavili iz igralcev velikih beograjskih rivalov, moštev BSK-a in Jugoslavije. Skozi rivalstvo omenjenih klubov spoznamo tudi glavne akterje nogometno obarvane pripovedi. Aleksandar Tirnanić - Tirke in Blagoje Marjanović - Moše sta bila največja zvezdnika takratne reprezentance, ki ji je uspelo premostiti številne »logistične« ovire in si zagotoviti nastop na premiernem nogometnem SP-ju. Seveda, pripoved se ne ukvarja izključno z nogometom, veliko prostora je namenjeno ljubezenskim prigodam glavnih likov, ki svojo tekmovalnost z nogometnih zelenic prenesejo na privatno življenje in se spustijo v boj za naklonjenost dveh beograjskih lepotic. Težava je v tem, da oba končata z napačno punco, prav s tisto, po kateri drugi hrepeni.

Bjelogrlićev prvenec je zelo ambiciozno zastavljen projekt, ob pogledu na skoraj epsko dolžino in dodatek v naslovu, ki pravi : Priča prva, je jasno, da gre za eden večjih filmskih projektov v novejši srbski kinematografski zgodovini.  Kamorkoli se obrnem, berem pozitivne odzive in pohvale na račun filma. Sicer se največ oglašujejo srbski kritiki, kar je razumljivo, nekakšen skupni imenovalec je, da Montevideo dokazuje, da Srbi lahko naredijo uspešen film, v katerem ne prevladujejo pesimistični toni. Film, ki bo govoril o lepih stvareh in se ukvarjal z romantiko in športom, ter pozabil na neprijetno, temačno, depresivno.  In res je, Montevideo je prav to, tipičen crowd-pleaser, ki ponuja filmsko hrano za široke mase, film, po katerem bodo številni obiskovalci zadovoljni zapustili kino dvorano. In s tem ni nič narobe. Sam sem pa nekoliko bolj zadržan. Film je po mojem mnenju sicer pozitivna filmska izkušnja, a je vseeno kar nekaj stvari, ki so me zmotile, da bi lahko rekel, da sem videl odličen film. No poglejmo najprej dobre lastnosti. Bjelogrlićeva režija je povsem solidna, mislim, da je dobro ujel duh časa in lepo gradil zgodbo od uvodnih minut, vse tja do zadnje tretjine. Pravilno se je odločil, ko je naslovne vloge ponudil mladim, talentiranim igralcem, željnim dokazovanja, ki ponujeno priložnost dobro izkoristijo in svoje delo opravijo zelo korektno. Tukaj imam v mislih predvsem najboljša nogometaša in dekleti, ki na koncu skorajda ogrozijo usodo cele nogometne reprezentance. Ni dvoma, da je scenografija bila velikanski izziv, rekonstrukcija mestnih predelov in kostumografija sta povsem na nivoju, je pa tudi res, da snovalci niso pretiravali s snemalnimi lokacijami. Skozi film nas vodi glas simpatičnega fanta, kar je tudi ena taka všečna rešitev, nekateri stranski liki so kar zanimivi , drugi spet nekoliko manj. Bil sem pripravljen sprejeti osladno rešitev romantičnega dela filma, nikakor mi pa ne sede pretiravanje, ki ga Bjelogrlić uprizori v končnici. Vsak, ki se je kdajkoli srečal z nogometom, ne bo našel zadoščanja v glavometu in pimplanju nogometašev v končnici. Če k temu prištejem dejstvo, da potek tekme z Bolgarijo ni povsem zgodovinsko natančen (končni izid se sicer ujma z uradno evidenco) in dejstvo, da je potek same tekme podrejen predhodni romantični zmešnjavi , moram ugotoviti, da mi konec ni pretirano všeč.  Škoda, kajti do zadnje tretjine je filmu kar dobro šlo, a je nato v končnici, iz minute v minuto manj prepričljiv.

Ocena: