En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron [A Pigeon Sat on a Branch Reflecting on Existence] (2014)

Slovenski naslov: Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju
Država: Švedska, Nemčija, Norveška
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama  
Dolžina: 101' , Imdb
Režija: Roy Andersson
Scenarij: Roy Andersson
Igrajo: Holger Andersson, Nils Westblom, Charlotta Larsson, Viktor Gyllenberg, Lotti Törnros, Jonas Gerholm

Golob… je letošnji dobitnik zlatega leva, ene izmed najžlahtnejši nagrad v svetu filma in peti igrani celovečerec priznanega švedskega režiserja Royja Anderssona, ki se je kljub razmeroma kratkem ustvarjalnem opusu uveljavil kot eden izmed najvidnejši švedskih avtorjev. Anderssonovi filmi so nagrajevani že 70-ih letih prejšnjega stoletja (A Swedish Love Story), toda njegova uveljavitev je prišla s trilogijo o tem, kako je živeti in biti človek, ki je začeta pred štirinajstimi leti s filmom Pesmi iz drugega nadstropja, nadaljeval pa sedem let kasneje s Ti, ki živiš, ki je zame predstavljal prvo srečanje z deli tega nekonvencionalnega režiserja. Posebnost izkušnje me je prisilila, da nedolgo zatem posežem po prvem delu trilogije in ob uvrstitvi Goloba… v program Liffa je prišla priložnost za ogled sklepnega dela trilogije na velikem platnu, ki sem jo enostavno moral izkoristiti.

Prepričan sem, da bi večina tistih, ki so videli vsaj eno dejanje trilogije, brez težav povezala podobe iz Goloba… s podobami iz Andersonovih prejšnjih filmov. Tudi če bi se filma lotili na slepo, brez vsakega predznanja o tem kaj gledajo. Anderssonov slog je tako poseben, da že po prvem kadru (in ti so pri Švedu po navadi dolgi) vemo, da smo vstopili v njegov imaginarni svet.  Ta svet je sestavljen iz serije absurdno komičnih skečev, skozi katere nas kot nekakšna povezovalca popeljeta trgovska potnika, ki poskušata najti stranke za svoje banalne izdelke. Vampirski zobje (z ekstra dolgimi očnjaki!) in glasbeni mošnjiček sta del železne ponudbe, partnerja pa  sta pred kratkim v ponudbo dodala še strašljivo gumijasto masko. Zgodbo sicer odprejo tri kratke vinjete, vsaka pa se konča s smrtjo enega izmed protagonistov, kar služi kot svojevrstni opomnik na človekovo minljivost. Vinjete, ki sledijo (teh je skupaj 39) prinašajo utrinke iz vsakdanjega življenja posameznikov, ki pogosto delujejo osamljeno, se počutijo odrinjene, so žalostni, ob gledanju njihovih usod pa se gledalec pogosto znajde v precepu med smehom in iskrenim sočustvovanjem z liki.

Živimo in umremo. Skozi življenje potujemo od rojstva do smrti in vedno nekam hitimo, imamo prioritete in dolžnosti, v vsej tej zmešnjavi pa nekako zmanjka časa za pristen človeški kontakt in vzpostavitev trdnejših vezi z ljudmi, ki nas obkrožajo. Tudi to je, med ostalim, opažanje premišljujočega goloba iz naslova, ki  mu režiser posodi svoje oči, da lahko svet doživi v njegovih odtenkih.  Golob torej ni nič drugega kakor avtorjev nadomestek, ki nam v svoji perfekcionistično režirani nadrealistični sestavljanki ponudi veliko zakodiranega subteksta. Ne bom si delal utvar, da sem (pravilno) razumel vsega, kar Andersson želi povedati, a v prisotnih motivih sem zaznal skrb za stanje duha sodobnega človeka in v eni izmed vinjet tudi nostalgičen poklon starim časom. Skok v preteklost nam razloži, da so gostilne nekoč bile bolj polne tudi zato, ker si pijačo lahko plačal s poljubom, kar je v času hiperkapitalizma deluje kot povsem utopična ideja. A tudi ko povsem ne razumemo golobovih pogledov na življenje imamo rezervno rešitev: lahko se prepustimo občudovanju absolutno perfektne mizanscene, se potopimo v podrobnosti in brezhibno usklajeno barvno plato, ki ob dolgih, statičnih kadrih zasije v polnem sijaju. Nekatere stvari lahko procesiramo tudi kasneje, po ogledu. Jaz sem si denimo zapomnil napis iz sekvence v končnici filma, ki vključuje temnopolte sužnje in njihove bele gospodarje. Manjša raziskava je razkrila, da se za napisom skriva ime švedske družbe, ki je v 80-ih letih v Čile izvozila na tisoče ton nevarnih odpadkov.  Ko je kasneje taisti odpad v Čilu povzročil hudo zastrupitev več sto ljudi (med zastrupljenci so bili tudi otroci), predstavniki družbe svojih potez niso doživljali kot napačne, temveč zgolj kot dobro poslovno potezo. O filmu kot je Golob… bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, a ker me preganja čas bo ta zapis sklenil s pojasnilom, zakaj filma nisem ovrednotil z več zvezdicami. Odgovor je preprost: kljub vizualni odličnosti in spoštovanju, ki ga čutim do tako unikatnega avtorja, film iz mene ni izvabil kakšnega močnejšega čustvenega odziva, to pa je komponenta, ki je zame enostavno preveč pomembna. (+3)     

Ocena: