Kraftidioten [In Order Of Disappearance] (2014)

Slovenski naslov: Amaterji 
Država: Norveška, Švedska, Danska
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Komedija, Krimi 
Dolžina: 116',  Imdb
Režija: Hans Petter Moland
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo: Stellan Skarsgard, Bruno Ganz, Birgitte Hjort Sorensen, Pal Sverre Hagen, Jakob Oftebro, Peter Andersson, Tobias Santelmann, Sergej Trifunović, Anders Baasmo Christiansen, Goran Navojec 

Po nedavnem dvodelnem članku posvečenem 25. Liffu je prišel čas za prve prispevke in ocene filmov iz letošnje ponudbe. Dolgotrajno usklajevanje terminov je za mojo festivalsko premiero določilo Amaterje 59-letnega norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, ki je od svoje debitantske stvaritve, vojne drame The Last Lieutenant (1993), posnel nekaj odmevnih filmov. Stalnica njegovih najodmevnejših stvaritev je sodelovanje s švedsko, ali bolje rečeno skandinavsko igralsko legendo, Stellanom Skarsgardom, ki je igral v njegovem drugem (Zero Kelvin, 1995) in tretjem celovečercu (Aberdeen, 2000). Po desetletnem premoru sta igralec in režiser znova združila moči v krimi komediji A Somewhat Gentle Man (2010), pri kateri je Moland prvič snemal po scenariju danskega scenarista Kima Fupza Aakesona (Chinaman, Perfect Sense). Amaterji nam tako prinašajo novo sodelovanje režisersko-scenaristično-igralske naveze Moland-Aakeson-Skarsgard, ki je že pred štirimi leti funkcionirala odlično.

In ker so ključni igralci v tej zgodbi enaki kot pred štirimi leti, ni bilo nobenega razloga za kakšno konkretnejše spreminjanje preizkušenega recepta, po katerem je narejen A Somewhat Gentle Man. Nilsovo (Skarsgard) delovno področje so zasnežene ceste na obrobju večjega norveškega mesta: ta namreč v teh krajih kot voznik velikega pluga že vrsto let skrbi za prevoznost cest med trajanjem izjemno ostre in dolge zime. Njegovo predano delo so opazile tudi mestne oblasti, ki so ga pravkar razglasile za meščana leta. In medtem ko se Nils pripravlja na slovesnost, na kateri bo prevzel omenjeno priznanje, mafijci na bližnjem letališču ugrabljajo njegovega sina edinca in mu vbrizgavajo smrtonosni odmerek heroina. Namen je jasen: njegovo smrt prikazati kot klasičen primer predoziranja, saj policija v podobnih primerih niti ne odpira preiskave. Za policijo je Nils, ki zatrjuje, da njegov potomec ni bil narkoman, samo še en starš, ki ni poznal svojega otroka. Oče začne pod vprašaj postavljati svojo starševsko vlogo in počasi drseti v obup, a ravno ko se želi rešiti muk sreča sinovega prijatelja, ki mu osvetli okoliščine sinove smrti. Mladeničeva smrt je posledica nesrečnega naključja - fant se je znašel na poti ljudem, ki enostavno ne verjamejo v naključja. Nils pritisne na sinovega znanca, iz njega izvleče ime lokalnega mafijca in se odpravi na maščevalni pohod, ki sproži krvavo in zabavno sosledje dogodkov, v katerem poleg Nilsa sodelujejo še pripadniki norveške in srbske mafije.

Filmi, ki dogajanje gradijo okoli motiva maščevanja navadno delujejo resno in temačno. Amaterji so po Molandovih besedah poskus, da se v zgodbo ob bok tragediji, ki je sprožilec dogajanja, vgradijo elementi črne komedije. Primerjava s Fargom bratov Coen (in odlično istoimensko serijo) je praktično neizogibna, ko med osnovnimi gradniki pripovedi najdemo zasneženo pokrajino, trupla in kriminalce. Bolj kot sama primerjava je pomembno, da se naslovna stvaritev po moji oceni tudi kakovostno približa coenovskim standardom. Film se iz začetne tragedije sicer začne razvijati v smeri klasične drame o izgubi in se za kratek čas ustavi pri neizogibnem starševskem prevpraševanju lastne vloge v tragični usodi potomca, oziroma dvomov, ki se ob tem porajajo, vendar se pripoved kmalu preusmeri v veliko bolj zabavno maščevalno smer. Ta zasuk v zgodbo pripelje celo kopico zanimivih likov iz dveh mafijskih klanov, ki funkcionirajo v mirnem sožitju dokler v njihove odnose ne poseže razkurjeni, nič-več-ne-morem-izgubiti, maščevalec Nils. Prva osmrtnica (te se potem ob vsaki novi smrti pojavijo na črnem zaslonu) napoveduje začetek zabave, v kateri ne bo manjkalo zanimivih preobratov in zabavnih dialogov. Moram priznati, da so moja slabost mafijci, ki jim snovalci v usta znajo položiti prave besede in jih spraviti v debate, v katerih ti izražajo svoja stališča in življenjske nazore. Amaterji nekajkrat postrežejo s takšnimi bonbončki, piscu scenarija pa uspe (predvidevam, da ob majhni pomoči sodelujočih igralcev iz ex-yu prostora), v zgodbo vključiti nekaj avtentičnih zafrkancij povezanih s srbsko zgodovino in njihovim odnosom z osovraženimi Albanci. Skarsgard je še enkrat demonstriral razkošje svojega igralskega znanja, skoraj enake občutke je zbudil prispevek Bruna Ganza. Skoraj, kajti Bruno, ki igra šefa srbskega mafijskega klana, bi moral čim manj govoriti in čim več momljati (čeprav bo ta detajl zmotil le poznavalce srbohrvaščine). Od ostalih sodelujočih bi omenil še zanimiv nastop 34-letnega norveškega igralca Pala Sverre Hagena, v vlogi vodje norveških mafijcev. Čeprav so Amaterji zelo zabaven in všečen film, vseeno sem zasledil nekaj stvari, ki bi se jih mogoče dalo izpiliti in popraviti. Zmotila me nista šibka ženska lika, ampak malce premalo domiselna koreografija Nilsovega maščevalnega pohoda. Ob tako nesramežljivem doziranju splatterja bi bilo lepo gledati bolj inovativne / čudaške / nerodne usmrtitve (enak očitek leti na zelo povprečen finalni obračun), kar bi vse skupaj dvignilo na malo višji nivo. Čeprav Amaterji niso mojstrovina, še vedno govorimo o filmu z visoko razvedrilno vrednostjo, ob katerem vam ne bo žal denarja za vstopnico. (-4)

Ocena: