sobota, 03. marec 2018

I, Tonya (2017)

Foto: Official Site


Slo naslov: Jaz, Tonya
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 120',  Imdb
Žanri: biografija, drama, komedija 
Režija: Craig Gillespie
Scenarij: Steven Rogers
Igrajo:  Margot Robbie, Sebastian Stan, Mckenna Grace, Allison Janney, Bojana Novakovic, Julianne Nicholson, Paul Walter Hauser



Avstralsko-ameriški režiser Craig Gillespie je nase opozoril s komično dramo Lars ima punco (Lars and the Real Girl, 2007) in nato posnel nekaj povprečnih filmov. V letu 2016 je dokončal solidno dramo Ure preizkušenj (The Finest Hours), a šele njegov najnovejši film Jaz, Tonya, ki že ima zlati globus za najboljšo žensko stransko vlogo in tri oskarjevske nominacije, mu je prinesel pravo afirmacijo. Nekaj podobnega bi lahko zatrdil tudi za njegovo rojakinjo Margot Robbie, ki je po preboju v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta zabeležila nekaj opaženih vlog (Z for Zacariah, Craig Zobel, 2015), toda šele vloga Tonye Harding ji je prinesla oskarjevsko nominacijo za glavno vlogo in jo promovirala v  igralko za velike stvari.

Jaz, Tonya je biografska zgodba ameriške drsalke Tonye Harding, ki je v prvi polovici devetdesetih bila vpletena v enega največjih športnih škandalov v zgodovini ameriškega športa. Hardingova je bila prvo ime afere  "Skategate," ki je zgodbam o rivalstvu v športu dala novo dimenzijo. Napad na Nancy Karrigan, dolgoletno tekmico in največjo konkurentko za mesto v ameriškem olimpijskem timu, v katerem je napadalec poškodoval Karriganovo, je še danes najbolj razvpit  dogodek v svetu umetnostnega drsanja.

Foto: Official Site

Film spremlja Tonyino zgodbo od trenutka, ko kot komaj štiri leta stara deklica stopi na drsalke in začne z aktivno vadbo v domačem Portlandu. Pobudnica začetka njene drsalne kariere je nič kaj ljubeča mati, ki je hčerkino ljubezen do drsanja že v zgodnjem otroštvu usmerila v tekmovalne vode. Družina Harding  je bila revna (mati je delala kot natakarica) in ko je družino na cedilu pustil še Tonyin oče, se je materialni položaj še bolj poslabšal. Tonya je kljub oviram trdno delala in z leti postala še bolj odločna v nameri, da uspe u športu, v katerem dekleta njenega socialnega statusa nimajo veliko šans za uspeh. Tradicionalistični aristokrati v vodstvu zveze in vzvišeni sodniki na tekmovanjih so vedno znali najti način, da Tonyi sporočijo, da ji ni mesto na ledu. Slabše ocene je dobivala zaradi izbire glasbene spremljave, doma sešitih drsalnih oblačil in ne nazadnje svoje "white trash" pripadnosti. Umetnostno drsanje je športna panoga, v kateri so možnosti za uspeh močno pogojevane z razredno pripadnostjo in mislim, da Jaz, Tonya precizno artikulira kritiko elitizma v športu. Kljub vsem oviram je Tonya postal prva drsalka, ki je na ameriškem prvenstvu uspešno izvedla trojni aksel, tehnično najzahtevnejši skok v umetnostnem drsanju.

Drugi nosilni steber zgodbe je portret disfunkcionalne družine, ki v tem primeru botruje nastanku novih problematičnih razmerij in problematičnih odraslih ljudi. Film v fokus postavi Tonyin težaven odnos z materjo in nič manj zapleteno razmerje z možem, ki ga je spoznala pri rosnih 15-ih. Gillespie klasično naracijo večkrat prekine s prvoosebnimi izpovedmi treh ključnih protagonistov v kamero: v ozkem izrezu slike in v dokumentarnem stilu posnetimi izjavami zoperstavi nasprotujoče si trditve sprtih strani. Presoja je prepuščena gledalcu in mislim, da je tudi tokrat najbližje realnosti trditev, da resnico najdemo nekje vmes, v neizrečenih stavkih.

In potem imamo še tretjo, ključno sestavino filma, brez katere Tonyina zgodba najbrž ne bi zaživela na velikem platnu. Gillespie se sicer trudi ohraniti nevtralnost, vendar v odnosu do likov ni povsem dosleden – imam občutek, da film vseeno poskuša relativizirati Tonyino vlogo v napadu na Karriganovo in tako osrednjo protagonistko prikazati v lepši luči. Pomanjkljivost  večine biografskih zgodb je poudarjanje pozitivnih in ignoriranje negativnih lastnosti portretiranca, kar neizogibno vodi v spodkopavanje avtentičnosti. Jaz, Tonya je soliden dosežek, ob katerem se nisem dolgočasil – film ponudi dve odlični igralski kreaciji (Margot Robbie, Allison Janney), zanimiv in kritičen vpogledom v zakulisje umetnostnega drsanja in zadovoljivo realiziran portret disfunkcionalne družine – segment v katerem bi se je po moji oceni dalo storiti več, oziroma v njem najti dodano vrednost, ki bi celoto lahko dvignila na še višji kakovostni nivo.

Ocena


Ni komentarjev:

Objavite komentar