Gomorra: La serie (2014– )

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Gomorrah
Država: Italija
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 12 x 55', Imdb
Režija: Stefano Sollima, Francesca Comencini, Claudio Cupellini
Scenarij: Leonardo Fasoli, Roberto Saviano, Stefano Bises ...
Igrajo: Marco D'Amore, Salvatore Esposito, Fortunato Cerlino, Maria Pia Calzone, Walter Lippa, Fabio de Caro, Marco Palvetti, Massimiliano Rossi

Pred skoraj sedmimi leti je italijanska krimi drama Gomorra (režija:Matteo Garrone) prejela nagrado žirije v Cannesu in ob koncu leta našla mesto na mnogih relavantnih pregledih najboljših stvaritev leta 2008. Šest let kasneje je na italijanske tv zaslone prišla 12-delna istoimenska tv serija, navdihnjena s filmom in izvirnim gradivom: knjigo Roberta Saviana, ki zelo natančno opisuje ustroj in delovanje neapeljske Comorre. Italijanske tv serije v mojih očeh nikoli niso bile sinonim dobrega televizijskega programa, prej nasprotno, toda časi se spreminjajo in pri italijanskem Skyju so očitno začutili priložnost, da se tudi sami aktivno vključijo v aktualne trende in izkoristijo strmo naraščajočo popularnost televizijskih serij. K sodelovanju so povabili Saviana, ki je v kooperaciji z več pisci spisal scenarij za 12 epizod, posamezno epizoda pa je v Italiji v povprečju videlo približno 1 200 000 gledalcev. Na režiserski stolček je postavljen Stefano Sollima, človek, ki je poleg odmevnega celovečerca A.C.A.B. (2012), režiral Romanzo criminale (2008-2010), še eno žanrsko sorodno tv serijo, ki je v Italiji pritegnila veliko pozornosti. Sollima je podpisal sedem epizod, tri epizode je režiral Claudio Cupellini (Una vita tranquilla), preostali epizodi pa je podpisala Francesca Comencini (Lo spazio bianco). Angažiranje uveljavljenih režiserskih imen je nedvomen dokaz ambicioznosti projekta, ki je prepričal programske selektorje številnih televizij — pravice za predvajanje so prodane v 50 držav, avtorske pravice za ameriški rimejk pa je že odkupila produkcijska hiša bratov Weinstein.

Serija v središče dogajanja postavlja mafijsko družino, ki jo vodi brezkompromisni Don Pietro Savastano, največji igralec v Neaplju in bližnji okolici. Poročen je z gospo Immo, ki je povsem na tekočem z moževimi posli in mu čvrsto stoji ob strani. Njun edini potomec, dvajset in nekaj letni Genny bo nekoč nasledil očetov imperij, vendar mladec zaenkrat še ne kaže potrebnih »vrlin« za tako zahtevno vlogo. Don Pietrova desna roka pri vseh poslih je ambiciozni Ciro »L'immortale,«  človek, ki ga spoštujejo mlajši in starejši člani družine. Težavi, ki povzroča največ preglavic familiji Savastano je ime Salvatore Conte, kajti njegova roba je boljša od tiste, ki jo na svojih področjih razpečuje klan Savastano. Njegova moč in vpliv rastejo iz dneva v dan in Don Pietro se odloči, da je napočil čas za resno opozorilo mladem oponentu. Nalogo zaupa Ciru in njegovem partnerju, ki Conteju pošljeta ognjene (dobesedno) pozdrave, ki naj bi vzhajajoči zvezdi kriminalnega podzemlja pokazala, kdo v mestu vodi igro. A ker mladce dandanes nič ne izuči, Don Pietro pošlje svoje do zob oborožene vojake nad Contejevo uporišče. In med tem ko oče bije boj z nevarnimi oponenti, njegov razvajeni in otročji sin Genny počne neumnosti. Zaleti se z motorjem in med tem ko Don Pietro hiti v bolnišnico, ga ustavijo karabinjeri. Zaradi prehitre vožnje bi se še nekako izmazal, toda težava je polna torba krvavega denarja v njegovem prtljažniku. Stvari se zaradi njegove arogance še bolj zakomplicirajo in veliki boss konča za rešetkami. In med tem ko Don Pietro premišljuje o tem, koga postaviti na mesto »vršilca dolžnosti,« apetiti vpletenih rastejo. Ker Genny še vedno ni kos zahtevni nalogi vsi pričakujejo, da bo vajeti prevzel Ciro, toda tudi gospa Imma ima svoje načrte.

Če sodite med tiste, ki so po izteku Sopranovih (The Sopranos,  1999–2007), Skrivne naveze (The Wire, 2002-2008) in Imperija pregrehe (Boardwalk Empire, 2010-2014) iščejo serijo, ki lahko adekvatno zapolni nastalo praznino, potem je, ob predpostavki, da niste omejeni s tujejezičnimi predsodki, vašega iskanja konec. Nepričakovano italijansko uspešnico lahko opišem kot nekakšen hibrid med Sporanovimi in Skrivno navezo. Gomora nas s prikazom ustroja mafijskega klana spominja na Sopranove, po umeščenosti zgodbe v revna blokovska naselja pa se v marsikakšnem pogledu približa motivom videnim v Skrivni navezi, a z eno pomembno razliko: tu ni prostora za policijske junake in policijsko perspektivo. Tu pravzaprav ni nobenega klasičnega junaka, saj so vsi sodelujoči tipični antijunaki, slabi,  pokvarjeni ljudje, ki svojo svetlejšo plat pokažejo le v tistem res najožjem družinskem krogu. Ustvarjalci so očitno od samega začetka imeli jasno vizijo končnega izdelka: vedli so, od kod njihovi liki prihajajo, vedli so, kakšne morajo biti snemalne lokacije in vedli so, da v naslovne vloge ne smejo postaviti velikih igralskih zvezd. Stavili so na avtentičnost, in po moji oceni dosegli zelo dober rezultat. Manj znani obrazi in neprofesionalni igralci kljub skromnejšemu igralskemu znanju  likom dajejo potrebno kredibilnost. V oči pade pozornost namenjena detajlom, kot so recimo prizori mladih fantičev, ki sredi blokovskega naselja skozi igro oponašajo svoje starejše vzornike. Verižni prenos novic in povelj poskrbi za hiter prenos skozi naselje, otroci pa so tako že od zgodnjega otroštva vpeti v mafijske posle in se na nek način pripravljajo na bodočo vlogo mafijskega vojaka. Med opazovanjem življenja v getu hitro dojamemo, da smo na kraju v katerem deluje dvojna, vzporedna oblast. 

Mafija je vključena v tako rekoč vse pore družbenega življenja, pohlevno prebivalstvo pa na pripadnike mafijskih klanov gleda z mešanico strahu in spoštovanja. Na seznamu mafijskih poslov najdemo standardne dejavnosti: na prvem mestu je trgovina z mamili, od koder se denar preteka v gradbeni sektor in dalje na nepremičninske trge, z naraščanjem finančne moči pa se krepi tudi politični vpliv. Gomorra nam med drugim pokaže, kako se kupujejo volitve, kako se legalni biznis z belo tehniko in robo široke potrošnje koristi za švercanje večjih količin droge in še mnoge načine mafijske vpetosti v gospodarstvo. Karakterizacija likov je kvalitetna, dobro uravnotežena in odmerjena, temačna fotografija pa se odlično sklada s pesimističnim tonom zgodbe. Gomorra ponudi veliko dobrih rešitev, ki so vredne občudovanja, a na koncu sem vseeno ugotavljal, da bi določene stvari lahko bile zastavljene nekoliko prepričljivejše. Trudim se, da bi razkril čim manj, zato se bom omejil zgolj zaplet z Don Pietrom, ki ima tolikšno moč in vpliv, da doseže skoraj vse, zatakne  pa se pri zadrtem upravniku zapora. Tu mafijski boss ne poseže po nobenem od »argumentov,« ki jih ima na voljo (beri: podkupnina, izsiljevanje, grožnje družini in ultimativno, umor). Pri tej nedoslednosti sem vseeno pripravljen zamižati na eno oko,  saj prav to omogoči zanimiv razvoj vsaj dveh likov; najprej gospe Imme in potem še »prestolonaslednika« Gennyja, ki gre skozi največjo in najbolj zanimivo karakterno preobrazbo. Finalna epizoda prve sezone napove razburljivo dogajanje v novi sezoni, v kateri bomo verjetno izvedeli še nekaj več o (načrtno) skrivnostnem Ciru in njegovi dejanski vlogi. (-4)

Ocena: