sreda, 02. april 2014

Snowpiercer (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja, ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, ZF
Dolžina: 126' ,  Imdb
Režija: Bong Joon-Ho
Scenarij: Bong Joon-Ho, Kelly Masterson, Jacques Lob (strip)
Igrajo: Chris Evans, Song Kang-Ho, Tilda Swinton, Jamie Bell, Octavia Spencer, John Hurt, Ewen Bremner, Ed Harris, Ko Ah-Sung, Vlad Ivanov, Luke Pasqualino

Snowpiercer je že pred premiero avgusta lani sodil v tisto izbrano skupinico filmov, ki sem jih najbolj nestrpno pričakoval. Nekaj časa sem celo upal, da film ima dovolj mainstream adutov, s pomočjo katerih bo mogoče celo našel pot v slovenske kinematografe, toda moj  optimizem je očitno počival na majavih nogah. Glavni razlog za neučakanost je kakopak bil Bong Joon-Ho, eden izmed vidnejših mojstrov filmske obrti s Korejskega polotoka, ki je s svojimi filmi odigral pomembno vlogo pri razvoju moje ljubezni do korejskega filma. O filmu je pred nekaj dnevi že poročal Filmoljub, ki je v svojem zapisu lepo strnil vtise, s katerimi se v večinoma strinjam. Tukaj so še moja opažanja, saj v arhivu Filmskega kotička želim imeti nekaj vrstic posvečenih Snowpiercerju. 
Sedanjost. Globalno segrevanje je postalo največji sovražnik človeštva, visoke temperature Zemljo počasi spreminjajo v puščavo. Znanstveniki so dolgo poskušali najti rešitev, ki bo ustavila segrevanje ozračja in temperaturo znižala na znosno, življenju prijazno raven. CW7 je plod sedemletnega raziskovalnega dela, neke vrste hladilno sredstvo, ki ga široka mednarodna koalicija 79-ih držav z letali razprši v zgornje sloje atmosfere. Toda izračuni so očitno bili napačni, saj se je planet potem začel hitro ohlajati, zaradi ekstremno nizkih temperatur je življenje na Zemlji začelo ugašati. Leta 2031 je Zemlja z ledom in snegom okovan planet, na katerem skoraj ni življenja. 
Skoraj, kajti okoli tisoč ljudi se je zateklo na nekakšno moderno različico Noetove barke — v resnici supervlak, ki ga poganja tehnološko čudo — supermotor, ki za delovanje ne potrebuje nobenega zunanjega vira energije. Vlak, ki ga je zgradil industrijski magnat Wilford, svoje potnike že vrsto let vozi na neprekinjeni krožni poti okoli sveta, saj je konstantno gibanje nujno za ustvarjanje zadostnih količin energije za življenjsko pomembne sisteme (elektrika, vodovod, ogrevanje). V nekaj zadnjih vagonih živi najštevilčnejši deprivilegirani sloj sestavljen iz tistih, ki so se na vlak prišli brez vozovnice, prehod med vagoni in posameznimi socialnimi razredi pa varujejo dobro oborožene varnostne sile pod direktno komando gospodarja Wilforda, samorazglašenega pol-božanstva in človeka, ki je vse to omogočil. Občasno rep vlaka obišče njegova zunanja ministrica (Tilda Swinton), ki proti sprednjem koncu odpelje nekaj majhnih otrok, ki jih starši potem nikoli več ne vidijo, včasih v enaki smeri odpeljejo tudi kakšnega nadarjenega umetnika ali kakega mojstra svojega poklica. Potlačeni prebivalci zadnjih vagonih so se v preteklosti že večkrat brezuspešno poskušali prebiti iz zadnjega dela vlaka prosti boljšim vagonom, a je njihova vstaja vsakič bila krvavo zatrta. Uporniški prebivalci iz repa kompozicije, zbrani okoli neustrašnega Curtisa (Chris Evans), že nekaj časa načrtujejo novo vstajo, s katero želijo prevzeti kontrolo nad kompozicijo in se izboriti za boljše življenjske pogoje. 
Ko so pričakovanja zastavljena zelo visoko, pristanek na realnih tleh zna biti kar trden, kot stranski učinek pa nastopi nekakšna zaslepljenost, zaradi katere včasih ne vidimo niti tistih očitnih kvalitet, ki bi jih morali videti. Pri Snowpiercerju je znakov, ki nas opozarjajo, da film vendarle ne bo v istem rangu z režiserjevimi prejšnjimi stvaritvami bilo kar nekaj. To je prvi film Bong Joon-Hoja v (pretežno) angleškem jeziku,  posnet z mednarodno igralsko zasedbo, z izrazito komercialnim izhodiščem, ki prinaša določene pritiske investitorjev in distributerjev, kot je na denimo kretenska zahteva ameriškega distributerja Harveyja (S)Weinsteina, ki je želel film prikrojiti (beri poneumiti) za ameriško publiko (kar se na koncu ni zgodilo), itd. Takoj po ogledu sem imel tisti nevtralni občutek, ki je posledica izravnalnega učinka pozitivnih in negativnih stvari, ki sem jih absorbiral med ogledom, a po prespani noči se je tehtnica začela bolj odločno nagibati na pozitivno stran. Bong nam tokrat res ni ponudil presežka, vendar nam film med vrsticami v razmislek ponudi nekaj zanimivih idej, zaradi katerih ga vseeno ne doživljam kot še en primerek hitro pozabljive znanstvenofantastične distopije. 
A preden  izpostavim stvari, zaradi katerih mi je film v končnem seštevku vendarle všeč, se bom malce pozabaval s stvarmi, ki se mi zdijo sporne, oziroma neprepričljive. Še najmanj moteč (a vseeno slabše utemeljen in nedodelan) se mi zdi sam koncept supervlaka. Bil sem pripravljen brezpogojno sprejeti idejo o neskončnem, samoobnovljivem, samovzdrževalnem pogonu, vendar je ta koncept na koncu pošteno načet z odgovorom na nekatera vprašanja, ki so očitno bila zastavljena zgolj zato, da se z njimi ustvari dramska napetost (usoda otrok).  Pripravljen sem bil pozabiti na obrabo materiala, ki jo prinaša neprekinjena pot brez postanka in odsotnost vzdrževalnih del na progi. Skratka, pripravljen sem bil sprejeti nelogične zakonitosti Snowpiercerjevega mikrokozmosa, če se to kompenzira drugje: z zanimivo dinamiko odnosov med liki, dobro karakterizacijo ključnih oseb, zanimivimi stranskimi liki, dobrimi akcijskimi sekvencami, ipd. Med pomembnejšimi liki je skoraj neprepoznavni Tildi Swinton uspelo ustvariti edini zares zanimiv lik, ki v zgodbo vnese lepo dozo humorja, med stranskimi liki pa mi je najbolj ugajal akrobatski mojster z rezili, ki ga je upodobil Luke Pasqualino, a tudi on je preveč plitev lik, ki je prezgodaj in preveč banalno odstranjen iz enačbe.  Moje srce je zaigralo, ko upornike v enem izmed vagonov pričaka srhljiva četa s hladnim orožjem oboroženih mož. Zaradi blago premikajoče se kamere, ki simulira premikanje vagonov v kompoziciji, je prizor izgledal še bolj cool. In potem, akcija! Toda moje navdušenje je kmalu izpuhtelo; akcijska sekvenca se sprevrže v medlo, zadržano posneto epizodo, z minimalno količino krvi in nekaj povprečnih slow motion kadrov. In kje so sploh plusi, če sem naštel že toliko minusov? Vse te pomanjkljivosti več ne bodejo toliko v oči, ko na film začnemo gledati iz nekoliko drugačne, alegorične perspektive. Če vlak razumemo kot futuristično prispodobo sodobne kapitalistične družbe, potem razvoj dogodkov v filmu ni mogoče razumeti drugače, kakor poziv na revolucijo in upor proti (vsakem) represivnemu režimu. Živimo v času, ko je polarizacija med tistim enim procentom, ki v svojih rokah drži večino materialnih/finančnih sredstev in naraščajočo armado revežev vedno večja. Zaradi klasnih barier (vrata med vagoni), ki najnižjem sloju onemogočajo borbo za boljše življenjske pogoje, je upor edina možna opcija. Ena od možnosti, s katero sistem lahko ustavi revolucijo je ta, da vodjam revolucije ponudi članstvo v ekskluzivnem klubu (Wilford Curtisu ponudi vlogo svojega naslednika) in ta detajl je fino vkomponiran v zgodbo. Vse skupaj je odlično zaokroženo z idejo, ki nam jo predstavi neizkoriščeni Song Kang-Ho — če želiš zares premagati sistem moraš razmišljati izvensistemsko, razstreliti vrata in stopiti ven. Šele takrat spoznaš, da si ves čas bil le nepomemben in enostavno nadomestljiv kolešček v sistemskem ohišju. Tako smo na koncu dobili film, ki večino svojih pomanjkljivosti pometa pod alegorični tepih, a prav ta alegorični moment film na koncu reši pred polomom. (+3)

Ocena:


5 komentarjev:

  1. V bistvu se res kar strinjava (seveda ne prvič), meni je bila všeč tista stripovska estetika in celokupno grafična izkušnja, ki sama od sebe že predvideva določen zamik nejevere (v nasprotnem primeru bi lahko našel toliko fizikalnih, logičnih in tehnoloških nedoslednosti, da bi bilo vse skupaj že smešno), oz. očitno dejstvo, da gre seveda za prispodobo in ne za realno družbeno-politično situacijo (kakršno prinaša npr. Children of Men, če odštejemo element neplodnosti žensk, ki pa mogoče spet ni tako zelo za lase privlečen, kot se na prvi pogled zdi). Tilda je v svoji vlogi odlična, John Hurt tako kot vedno brez pripomb, medtem ko mi Ed Harris (ki ga sicer štejem za briljantnega igralca) tokrat izjemoma ni zelo pasal v tako vlogo (kakšen Frank Langella bi sedel kot keks, ali pa kakšna podobna, rahlo zlobna karizma).

    OdgovoriIzbriši
  2. Recimo John Lithgow - odličen v takšnih vlogah in enako dober v komedijah.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ni me navdušil, je pa me prepričal ta kultni potencial - alegorija + B pridih. Po eni strani na trenutke hecno bebast in poceni, po drugi strani pa se ti vseeno ustavi v glavi in potrka po možganih.

    OdgovoriIzbriši
  4. Phe filmoljub doma ga hvalis ko da pa garty 90% ga pa takoj kritiziras. Haha jaka muda

    OdgovoriIzbriši
  5. Anonimni: naprej preberi kakšno knjigo, potem pa se potrudi kolikor toliko artikulirati stavke v maternem jeziku, da te bom sploh lahko razumel. Garty je temu filmu dal 90% oz. 9/10, kar je običajni idiotizem, ki ga od Gartnerja tudi pričakujem(o). Jaz sem napisal razloge za in proti oz. pozitivne in negativne plati, kakor sem jih videl, in zadevo argumentiral, kolikor pač znam. Kaj bi ti sploh rad, mi pri najboljši volji ni jasno, ti pa za branje filmskih "kritik" priporočam Iztokov blog, ker je verjetno primernejši tvojemu stanju duha.

    OdgovoriIzbriši