Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama , Triler
Dolžina: 85' , Imdb
Režija: Zal Batmanglij
Scenarij: Brit Marling, Zal Batmanglij
Igrajo: Christopher Denham, Nicole Vicius, Brit Marling, Davenia McFadden, Richard Wharton
Pripoved razdeljena na deset krajših poglavij se začne s prihodom mladega para na vnaprej dogovorjeno lokacijo. Peter (Christopher Denham) in Lorna (Nicole Vicius) zapeljeta avto v neko predmestno garažo in čakata na nadaljnja navodila. Kmalu se pojavi moški, ki od obeh pobere vse osebne predmete: denarnico, mobitel, nakit in ostale drobnarije in ju pospremi v notranjost hiše. Nato ju odpelje do kopalnic, nakar se oba zelo temeljito okopata in se oblečeta v pripravljena čista oblačila. Moški ju pelje nazaj v garažo, obema namesti povez čez oči in zveže roke, ter ju posadi v kombi, v katerem že čakata še dva kandidata. Procedura, ki smo jo pravkar videli, je del priprav na srečanje s skrivnostno žensko, ki na skriti lokaciji vodi nenavaden kult. Peter in Lorna bosta skupaj z ostalimi spoznala Maggie (Brit Marling), plavolaso mladenko, ki trdi da prihaja iz prihodnosti. Iz leta 2054, če sem natančen. Krhka, bosonoga ženska v belih oblačilih in z jeklenko kisika na koleščkih, ne ponuja vtisa popotnika skozi čas, vendar je na njeni pojavi nekaj posebnega, da ne rečem božanskega. Kandidati ne vedo, kaj jih čaka na druženju Maggie, medtem ko ona in njeno osebje ne vedo, da je Peter v resnici novinar, ki skupaj s punco Lorno želi posneti zanimiv dokumentarec o ameriških kultih.
Brit Marling je zelo zanimiva mlada igralka, ki se zadnje čase vedno pogosteje opažam v zanimivih vlogah. Nekaj dni nazaj sem objavil prispevek o triler-drami Arbitraža, kjer Brit nastopa v pomembni stranski vlogi, vendar se mi njen nastop v indie uspešnici Another Earth (Mike Cahill,2011), ki je prepričal žirijo festivala Sundance in vloga pri naslovnem Sound of My Voice, zdita veliko zanimivejši. Če želiš nastopati v zanimivih filmskih rolah, potem je najbolje, če sam napišeš scenarij. Nekaj takega bi lahko trdili za Marlingovo, ki je podpisala scenarij pri obeh omenjenih filmih. Pri prvem ji je scenaristično pomagal prijatelj in režiserski debitant Mike Cahill, pri drugem pa še drugi debitant, prav tako prijatelj Zal Batmanglij. Torej, oba filma sta svojevrstna avtorska projekta Brit Marling, realizirana s pomočjo prijateljev in pri obeh zasledimo rabo znanstveno-fantastične premise, ki je potem izrabljena za pripovedovanje zemeljskih, oziroma človeških zgodb. ZF komponenta sicer ni ključnega pomena, vendar bi oba filma brez le-te, bila bistveno drugačna. Čeprav med obema lahko povlečemo kar nekaj vzporednic, v esenci govorimo o dveh bistveno različnih filmih.
Tako kot pri Another Earth tudi tukaj najdemo fino skonstruiran suspenz, ki ga vzdržuje enigmatična narava popotnice skozi čas. Vprašanje, ki nas preganja od začetka do konca, pa je odgovor na vprašanje, kdo je Maggie? Pri iskanju odgovora na to centralno uganko se gledalec nagonsko postavi v Petrove čevlje in se tako kot on, s pošteno dozo skepticizma, sooča s posameznimi situacijami. Odziv na neko trditev ali položaj, je kakopak odvisen od perspektive posameznika in tukaj se Sound of My Voice izkaže z zelo natančnim in analitičnim ustvarjanjem kompleksnih psiholoških profilov osrednjih protagonistov. Gledalci pred malimi zasloni se, tako kot oni, v posameznih situacijah nagibamo zdaj na eno, zdaj na drugo stran, dvomimo in verjamemo obenem, pogled s konca zgodbe oziroma distance, pa je vseeno dovolj jasen, da pravih dvomov o pravilnem odgovoru na centralno vprašanje ne more biti. Osnovna premisa me nekoliko spominja na ZF dramo The Man from Earth (Richard Schenkman, 2007), vendar se mi naslovni zdi še bolj angažirajoč in enigmatski. Tako med ogledom večkrat zasledimo določene namige, ki razvnamejo našo domišljijo in nas pripravijo do razmišljanja in analiziranje dotlej videnega. Sicer se ne morem odločiti, če me določene nedorečenosti motijo ali ne, zagotovo pa vem, da je tajni pozdrav eden izmed tistih detajlov (če ste film videli, veste o čem govorim), ki je preprosto preveč smešen, da bi ga jemali resno. Če sodite med tiste, ki imajo radi jasno zaključene pripovedne celote, potem tole verjetno ne bo vaša skodelica čaja, kajti film v resnici zastavlja veliko vprašanj, na katera ni pripravljen odgovoriti. V naših življenjih se srečujemo z mnogimi resnicami, vendar globlji rez v bistvo pogosto razkrije derivat – navidezno resnico, ki učinkuje prav zato, ker ji je tako enostavno verjeti. Tudi Sound of My Voice se poigrava s to idejo in nas poziva, naj se sami odločimo, katero izmed ponujenih resnic bomo posvojili. (-4)
Ocena:
Tudi to sem si ogledal, čeprav me je imelo, da bi nehal gledat po pol ure. Takoj ko postane jasno za kaj se gre, dobiš občutek, da bo to eden izmed tistih filmov, kjer na koncu ne bo nič jasno oz. bo pustilo dvome. Medtem ko je pri podobnih filmih vsaj nekaj dogajanja, gre tukaj za psihološke seanse. In glavni junak se od popolnega neverneža, spremeni v zagovornika in pristaša zgodbe. In seveda postane "in love", ker ga je spravila do tega, da si končno prizna kdo je. Edina zanimiva stvar je, da tista "obiskovalka iz prihodnosti", ponudi odgovor na vsako vprašanje. Kljub temu, da je zelo težko verjeti v njene zgodbice.
OdgovoriIzbriši