Slovenski naslov: Alpe
Drugi naslovi: Alps
Država: Grčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 93' , Imdb
Režija: Yorgos Lanthimos
Scenarij: Yorgos Lanthimos, Efthimis Filippou
Igrajo: Aggeliki Papoulia, Ariane Labed, Aris Servetalis, Johnny Vekris
Podočnik (Kynodontas, 2009), drugi film grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, je bil tema mnogih debat, bizarno pa je v teh debatah verjetno bila najpogosteje rabljena kvalifikacija. Film je v Cannesu zmagal v sekciji Poseben pogled in se kasneje znašel med petimi nominiranci za tujejezičnega oskarja, ter postal eden nosilnih stebrov t.i. novega grškega filma. Naslednji Lanthimosov projekt je tako še pred uradno premiero na lanski Mostri, veljal za enega razburljivejših filmov sezone in Grk nam je z novo nekonvencionalno zgodbo ponudil še eno kost za glodanje.
Za nazivom Alpe se skriva manjša skupina ljudi, ki se ukvarja z zelo nenavadno dejavnostjo. Štiričlanska ekipa se je namreč specializirala za pomoč in podporo svojcem nedavno umrlih. Reševalec, medicinska sestra, gimnastičarka in njen trener so člani družbe, ki ob upoštevanju poklicne usmeritve prvih dveh, nima težav s plasiranjem svojih storitev potencialnim strankam. Potem ko oseba umre, nekdo iz ekipe ožaloščenim svojcem ponudi svojevrsten nadomestek - osebo, ki se bo nekajkrat tedensko oglasila na njihovem domu in proti plačilu prevzela vlogo pokojnika. Člani skupine so zelo studiozni v pripravah na posamezno nadomeščanje. V sodelovanju z družino se pripravijo na igranje vloge, prevzamejo pokojnikova oblačila in navade, ter ga (jo) poskušajo karseda bolje posnemati. Seznanijo se s priljubljenimi igralci in glasbeniki umrlega, s priljubljeno hrano in pijačo in se celo naučijo nekaj dialogov, ki ji nato uporabljajo med obiski. Za nenavadno metodo žalovanja se odloča presenetljivo veliko število klientov; zahteve posameznih strank so večinoma v mejah normale, čeprav nekateri naročniki vztrajajo na precej bizarnih stvareh in detajlih.
Tretji celovečerec Yorgosa Lanthimosa je eden izmed tistih filmov, pri katerem nekaj predznanja ne škodi. Gledalec brez poznavanja osnovnih elementov zgodbe bo verjetno šele v drugi polovici filma zložil vse koščke sestavljanke in približno razumel, kaj se pravzaprav dogaja. A tudi ko relacije med liki dobijo bolj logične konture, zadeve niso kristalno jasne, saj glavni akterji začnejo izgubljati orientacijo in občutek za meje med posameznimi svetovi. Namišljena realnost postaja del resničnosti in obratno, razlogi profesionalno nedopustnega mešanja zasebnega in poklicnega pa so zasidrani globoko v podzavesti igralca – nadomestka, ki naenkrat več ne loči svojega pravega jaza, od tistega namišljenega, zrežiranega. Lanthimos je Podočnik umestil v hermetično zaprt malomeščanski svet in nekakšno alternativno realnost, ki jo glavni protagonisti želijo zapustiti, potem ko njihovi čuti zaznajo signale drugih svetov in drugih resničnosti. Hrepenenje po resnici in realnosti pa postane glavna gonilna sila njihovih prizadevanj. Alpe so zastavljene popolnoma drugače, saj govorijo o begu od resničnosti in pobegu v ponarejeno realnost, v kateri posameznik najde nekakšno obliko čustvenega zadoščanja. Lanthimos pri tem ne želi pojasnjevati in psihološko profilirati svoje like, oziroma iskati vzroke za njihova dejanja. Tako kot v Podočniku, tudi tukaj imamo akterje, ki skoraj popolnoma prečiščeni vsake čustvene topografije, mehanično hladne osebke, ki lastno eksistenco gradijo na zelo vprašljivih (nejasnih) temeljih. Še bolj nelegitimni se mi zdijo gradniki te namišljene resničnosti, v katero prehajajo glavni liki. Mislim, da razumem režiserjevo idejo o hoji po tenki linji med komedijo absurda in tragedijo, vendar obenem v pomanjkanju jasneje opredeljenih motivov za dejanja glavnih likov, vidim resno pomanjkljivost. Alpe so kljub temu presenetljivo angažirajoč film, ob katerem sem ves čas ohranil koncentracijo in z zanimanjem pričakoval naslednji prizor. Če ne drugega je Lanthimosa uspelo kreirati še eno zelo izvirno filmsko zgodbo, o kateri se bo še dolgo debatiralo.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar