Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 102' , Imdb
Režija: Sean Durkin
Scenarij: Sean Durkin
Igrajo: Elizabeth Olsen, Sarah Paulson, John Hawkes, Hugh Dancy, Brady Corbet, Louisa Krause
Martha Marcy May Marlene je že od Sundance premiere na začetku lanskega leta bil deležen pozitivnih kritik, ki so ob zaključku festivala kronane z nagrado za najboljšo režijo. Debitant Sean Durkin si boljšega začetka svoje režisersko-scenaristične kariere ni mogel želeti. Tudi v mesecih, ki so sledili, je število pozitivnih odzivov le še naraščalo in film se je sčasoma promoviral v enega najopaznejših produktov ameriške neodvisne produkcije. Durkin zgodbo začne na odmaknjeni kmetiji, s prikazom skupnosti, ki nas spominja na komune iz 60-ih let. Med člani skupnosti najdemo tudi Martho (Elizabeth Olsen), ki že naslednje jutro na skrivaj zapusti skupnost in odide v bližnje mesto. Način, na kateri Martha zapušča druščino je podoben begu, v njenem obnašanju opažamo strah in zaskrbljenost. Ob prihodu v bližnji kraj mlada ženska še enkrat pretresa svoje dejanje in poskuša ugotoviti, kako naprej. Naposled stopi do telefona in pokliče sestro. Minili sta dve leti, odkar je Lucy zadnjič slišala svojo mlajšo sestro. Zato se nemudoma odpravi proti severu, v nekaj sto kilometrov oddaljen kraj in se sreča z Martho. Nekaj ur kasneje je Martha v sestrini počitniški hiši, na idilični lokaciji, ob jezeru. Nekaj čas bo ostala z Lucy in njenim angleškim soprogom, ki ji bosta poskušala pomagati. A to je veliko lažje povedati, kakor storiti, saj še sama ne vesta, kako naj ji pomagata. Martha je vse zaprta, redkobesedna, mučijo jo tesnoba in nenehen občutek strahu, ki se počasi začenja spreminjati v paranojo. S skoki v preteklost nam Durkin v fragmentih podaja detajle iz Marthinega življenja v komuni, ki jo zelo avtoritativno vodi samooklicani vodja Patrick (John Hawkes).
Kako se opredeliti do filma, ki vsebuje toliko dobrih stvari, toliko elementov ki se zelo lepo skladajo z mojo idejo dobrega filma, a obenem zanemarja kar nekaj bistvenih parametrov, ki bi jih takšna stvaritev morala vsebovati? Po mojem mišljenju sem najbližje resnici s konstatacijo, da se Durkinov prvenec zelo prepričljivo loteva prikaza posledic, a se pri tem ne ozre proti koreninam problema, se odloča za ignoriranje vzrokov, ki so glavno osebo sploh pripeljali v takšno situacijo. Zgodba je podana v dveh časovnih tokovih, razmejitvena črta med njima je trenutek, ko Martha zapusti komuno in se odloči, da bo življenje nadaljevala izven skupnosti, v kateri je preživela zadnje dve leti. Na tej točki v zgodbo vstopi gledalec in se počasi seznanja s psihičnim stanjem glavne junakinje, skoki v preteklost pa nam razkrivajo razloge njene psihične nestabilnosti. Od uvodnih minut nas spremlja pristno turobno vzdušje in izjemno prepričljiva kreacija Elizabeth Olsen, ki na svojih plečih povsem suvereno nosi zelo zahtevno vlogo. Z igralskimi kvalitetami Johna Hawkesa sem že bil seznanjen (Me and You and Everyone We Know, Winter's Bone) in tudi tukaj g. Hawkes s srhljivo prepričljivostjo upodobi vodjo klana, ki zaprto skupnost vodi po lastnem zamaknjenem občutku za moralnost in pravičnost. Dopadljiva struktura pripovedi in mojstersko sprehajanje med narativnimi linijami je začinjeno z všečnimi montažnimi prejemi. Včasih sem imel občutek, da je prizor iz sedanjosti smiselno nadaljevanje prizora iz preteklosti, kar odlično simbolizira Marthino stanje duha in njeno ujetost v prepad med dvema svetovoma. Mogoče je njeno dojemanje okolice še najbolj jasno prikazano na zabavi, ki jo organizirata sestra in njen mož. Prizor posnet v enem kadru Martho spremlja od njenega prihoda med ostale goste, do njenega paranoičnega izbruha, po kratki debati z natakarjem. V tem prizoru je popolnoma jasno, da Martha ta svet ima za tujega, nenaravnega, v njem se počuti ogroženo in tesnobno.
In potem pridemo do vprašanja identitete in samodefiniranja, ki je nepopolno, če ne poznamo vseh dejstev. Prav v tem segmentu pogrešam nekaj odgovorov, na zelo konkretna vprašanja, da bi lahko kakovostno dojel Marthino paranojo. Zakaj je sploh odšla od doma? Kaj se je zgodilo z njenimi in Lucyjinimi starši? Kakšen je bil njun odnos v preteklosti? Ali je Marthina v preteklosti bila na kakršen koli način zlorabljena in če je, na kakšen? Odgovori na vsaj del naštetih vprašanj bi bistveno izboljšali mojo percepcijo. Lahko da se motim, toda Martha po posilstvu prijateljici v komuni prizna, da je to bila njena prva seksualna izkušnja. S tem nas Durkin želi dodatno pretresti in izzvati intenzivnejše sočustvovanje z žrtvijo. Problem vidim v tem, da se je punca pred tem potikala po svetu, srečala marsikoga,poskusila marsikaj, od alkohola, do drog, a ji je vseeno uspelo ohraniti nedolžnost. Malo verjetno, a isti sapi priznavam, mogoče. Že sama glavna igralka je v nekem intervjuju dejala, da je svojo dobro interpretacijo dolguje zelo obsežnem scenariju, ki ji veliko pomagal, pri razumevanju vloge. Na koncu je posneta manj kot polovica materiala predvidenega s scenarijem, v končno različico filma je vključena le polovica posnetih prizorov. Sprašujem se, kaj vse je bilo odstranjeno na montažni mizi? Kakorkoli, dobre lastnosti prevladajo in Durkin se v številnih segmentih odreže več kot dobro, a vseeno moti nedorečenost, ob kateri marsikatero vprašanje ostane odprto, marsikakšen motiv nepojasnjen. (3+)
Ocena:
Ne vem no. Jaz sem ga tako doživel.
OdgovoriIzbrišiNajinemu prijatelju Cosmu je recimo bistveno bolj všeč. Pa tudi večini uveljavljenih kritikov, tako da ...
Mogoče je napaka pri meni.
Ja, Cosmotu je bil všeč...
OdgovoriIzbriši"Mogoče je napaka pri meni..." mogoče pa so bila pričakovanja prevelika?:)
Glej, jaz sem tak tipičen slovenec, ki uspehu takoj gleda v zobe. We Need To Talk About Kevin, bi mi bil veliko boljši, če bi ostal tam v pozabljeni, skriti mali luknji. Tako kot npr. pripovedno zelo podoben Red, White and Blue ali pa hej, prvi Ramseyevi film Ratcatcher in nenazadnje tako kot Martha Marcy. Čutil bi se poslanega od boga, da bi pridigal, naj si vsi pogledajo ta film. Ker pa je Kevin stopil eno ligo višje, v drugo, brezmadežno elito, pa se spet počutim kot župnik, ki išče majhne napakice. Tako se mogoče pri tebi dogaja s tem filmom. Razlika med obema filmoma pa je pri meni ta, da ta film ne stoji teh točkah, ki jih omenjaš oz. mu ni osnova, kar za Kevina ne bi mogel reči.
Verjamem, da bi mu dal še nižjo oceno, če bi se Martha začela jokati sestri (kazalo bi flešbeke), kako jo oče spolno zlorablja. Mislil bi si, če je filmu res bilo potrebno iti tako nizko s skrajno mero manipuliranja. Mrzim filmsko manipulacijo!
Zelo dober prikaz "zgodovine staršev" se spomnim iz Enter the Void, tam je flešbek scena nesreče še dodatno šokirala, tukaj pa bi spet bila zelo neprimerna, vsiljiva.
Kar se tiče "posilstva", sem ga jaz verjetno drugače razumel. Mislim na "prvič".
Sicer je tudi mene kaj zmotilo v filmu. Npr. scena s streljanjem. Tipičen primer, ko režiser dvomi v sebe. Sem prikazal vodjo dovolj psihopatskega? Bodo ljudje razumeli, da z njim ni šale? Ja, smo razumeli, že brez orožja, tako kot smo pri Kevinu (že spet sem pri njem) razumeli že po prvih dveh njegovih "vrhuncih", da je malo ftrgan. Ne rabiš 10x prikazati nekaj, kar lahko razberemo že iz samega pogleda človeka. Uf, to me tako razjezi, ko nas avtorji imajo za butle.
Vidiš, to pri tebi najbolj cenim. Vedno si pripravljen zagovarjati svoje stališče in ga tudi podkrepiti z ustreznimi argumenti, izpostaviti stvari, ki jih večina niti ne opazi. MMMM je zelo dober v slikanju nekega stanja - psihoze, a me žal ne zadovolji "mesnatost" glavne osebe. Mi ne ponudi dovolj materiala za glodanje. V resnici jo ne poznam, ne vem, kdo je ona, kaj jo definira. Pustimo ob strani travme iz preteklosti, punca bi lahko bila tudi zaletava in naivna mladenka, ki doživi enako usodo. Se pravi, travmatično mladost lahko tudi eliminiramo in spet pridemo na isto. Punca nikoli ne izrazi jasnega stališča do česarkoli. Kako naj jo potem razumemo? Vemo, da se ji upira nasilje, vemo da sovraži moderni življenjski stil in ustaljene etične norme. In to je tudi vse. Ne vemo, ali je kdaj ljubila, kaj jo veseli in kaj jo spravi v dobro voljo. Že v opisu zgoraj sem hotel omeniti premalo izrabljenega Hawkesa, želel bi videti več trikov, s katerimi on in njegovi podložniki privabljajo nove člane. Pesem ki jo skuje Hawkes, je odlično razmišljanje v tej smeri. Zdi se mi, da je vseh teh ostalih spremljajočih elementov premalo in da je vse zreducirano na samo študijo njene blaznosti. Sicer odlično študijo, a vseeno se nisem čutil prizadeto zaradi njenega stanja. Se pravi, nisem se povezal z junakinjo in njenimi težavami. Ne glede na takšne in drugačne ocene, filme vedno cenim po lastnem občutku in se več ali manj ne oziram na druge. Martha mi ni pustila tistega občutka v želodcu, ko vem, da sem videl nekaj posebnega.
OdgovoriIzbrišiZdaj ste že vsi trije kolegi, pisali o Kevinu in čeprav nihče ne potrebuje še enega spisa na isto temo, mu bom vseeno namenil nekaj vrstic, kot nekakšno smiselno nadaljevanje današnje debate.
Me res zanima, kako bi na film gledal po ogledu, če bi se vse to menili že med ogledom. To bi res rad enkrat doživel. Moja žena namreč včasih že popizdi, ko ji med filmom vsakih pet minut pritisnem na pavzo tipko in ji začnem razlagati, kaj so po moje narobe posneli, kaj je bilo v tej sceni dobro, zakaj je režiser posnel to tako, zakaj to vidimo ob tem trenutku - po navadi seveda takrat, ko se ne strinjam s prikazanim. Če bi se na vse te "napake" opozarjali že med ogledom, bi nam marsikateri film izpadel slabše ali pa boljše, če bi argumenti leteli v to smer, kot nam je zdaj. Velikokrat je končna, fina ocena odvisna od tega, koliko "pademo notri" v sam film. Včasih se je težko pobrati ven, ko te na začetku nekaj zmoti, potem pa te koncentracija vedno vrača nazaj, koncentracija ob filmu naprej pa zato posledično trpi.
OdgovoriIzbrišiSe pa že veselim še tvoje kritike Kevina.
Ja, šele to bilo zanimivo :)
OdgovoriIzbrišiSvoja mnenja podajam iz svoje amaterske perspektive. O samem procesu snemanju filmov ne vem prav veliko in tukaj je tvoja ugotovitve zagotovo bolj držijo vodo. Moja spoznanja so bazirna na nekaj prebrane "strokovne" literature in tistem kar oči vidijo. Če bi kdaj na kakršenkoli način sodeloval pri snemanju kakšnega filma, bi stvari verjetno dobile neko novo dimenzijo.
Mi (prostovoljno) govorimo o filmih iz ljubiteljske perspektive, eni pa za dober denar snemajo, kot če NE bi bili ljubitelji filma. Žalostno. (pa ne mislim tu na naše slo režiserje)
OdgovoriIzbriši