Never Let Me Go (2010)

Slovenski naslov: Ne zapusti me nikdar
Država: VB, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, ZF, Triler
Dolžina: 103',  Imdb
Režija: Mark Romanek
Scenarij: Kazuo Ishiguro, Alex Garland
Igrajo: Carey Mulligan, Andrew Garfield, Keira Knightley, Izzy Meikle-Small, Charlie Rowe, Ella Purnell, Charlotte Rampling, Sally Hawkins

Američan Mark Romanek se največ ukvarja z režijo glasbenih dokumentarcev in videospotov, svojo filmsko pot je začel z režijo malega neodvisnega filma Static, daljnega leta 1985. Drugi celovečerec, One Hour Photo,  je posnel šele leta 2002, zanj je sam spisal tudi scenarij, v glavni vlogi je blestel Robin Williams. Osem let pozneje je prišel čas še za tretji film, tokrat je Romanek delal po scenariju Alexa Garlanda, ta pa je za osnovo vzel roman Kazua Ishigure z identičnim naslovom. Ishigura nekateri mogoče poznajo po njegovem romanu The Remains of the Day, ki je ekraniziran pod enakim naslovom, ta naslov nas spominja na še eno odlično vlogo Anthonya Hopkinsa.

Kathy H. (Carey Mulligan) spoznamo kot 28-letno žensko, ki nas nato popelje v preteklost, v čas ko je bila še odraščajoča deklica v internatu Hailsham. Tam je spoznala Tommyja (Andrew Garfield) in Ruth (Keira Knightley), sovrstnika, ki sta zelo močno zaznamovala njeno življenje. No, pojdimo lepo po vrsti. Hailsham je bil kraj, kjer so več sto fantov in deklet odraščali v strogo nadzorovanem okolju, veliko pozornosti se je posvečalo zdravju otrok, njihovi izobrazbi in ustvarjalnosti. Mislim, da ni potrebno skrivati dejstva, ki ga otroci izvedo od mlade učiteljice. Vsi učenci v Hailshamu so klonirana bitja, ki so ustvarjena zato, da v prihodnosti postanejo idealni darovalci organov. Potem ko dosežejo primerno starost je na vrsti prva donacija, število donacij je odvisno od vzdržljivosti vsakega posameznika. Nekateri svojo pot končajo že po prvi donaciji, tisti najmočnejši pa zdržijo tri ali celo štiri donacije. Kathy in Ruth sta najboljše prijateljice, Tommy je tisti osamljeni nesrečni fant, ki se nikakor ne more vklopiti med sovrstnike, kot tak je pogosto tarča podsmeha in zbadljivk. Njegovo stisko opazi Kathy, ga potolaži, kmalu se priključi tudi Ruth. Tako so postali najboljši prijatelji, Tommy je Kathy bil že od nekdaj všeč, a je njeno neodločnost izkoristila Ruth in v najstniških letih postala Tommyjevo dekle. Toda ljubezenske težave niso bile njihova največja skrb, vedno bolj se je bližal čas prve donacije, kar je lahko pomenilo samo eno - začetek konca.

Veliko odkritje v medicini se je zgodil leta 1952. Zdravniki so lahko uspešno zdravili pred tem neozdravljive bolezni. Leta 1967 je pričakovana življenjska doba dosegla 100 let. Tako se glasi uvod v film, ki določi časovni okvir, v katerem se bo odvijala zgodba. Postavitev dogajanja v takšen časovni okvir lahko razumemo tudi kot nekakšno alternativno zgodovino, nekaj kar v luči današnjih dosežkov na področju kloniranja  ne zveni preveč znanstveno fantastično. Romanek je v mnogih pogledih posnel zanimiv film, veliko kvalitetnih elementov je moč najti v njegovi stvaritvi, a so tudi stvari, ki mi nekako ne sedejo, ki pa po drugi strani niso nujno njegova krivda. Najprej k tistim stvarem, ki so mi bile všeč. Režiser je odlično pričaral Anglijo iz 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja in po mojih občutkih zelo dobro ujel duh takratnega časa. Ne glede na ozadje človeškega kloniranja, moralnih in vseh drugih vprašanjih, ki jih takšna dejanja izpostavljajo, je osrednji motiv filma vendarle nesrečna ljubezen. Razmerja med glavnimi liki so pristna, prepričljiva, vse pa je še nekoliko bolj dramatično prav zaradi kratkega življenja, ki omejuje glavne akterje. Pomanjkanje časa za popravljanje napak storjenih v preteklosti in končni preblisk sreče, začinjen z grenkim priokusom, pripravita gledalca do sočustvovanja z nesrečnimi ljudmi, ki so jim odvzete vse človeške pravice. Trojica v glavnih vlogah se je odlično odrezala, a vseeno najbolj izstopa Mulliganova, ki je ustvarila še eno odlično kreacijo in tako napovedala, da je igralka za prihodnost, od katere lahko pričakujemo še veliko dobrega. In kaj je tisto, kar me je najbolj zmotilo? Najbolj me je zmotila vdanost klonov v usodo. Če izhajamo iz tega, da so tudi kloni živa bitja in da potemtakem, vsa živa bitja imajo vcepljen nagon za preživetje, se mi pomanjkanje le-tega  pri klonih zdi nelogično. V debatah na to temo, nekateri za to krivijo pranje možganov med odraščanjem, a se sam ne morem sprijazniti  s takšno razlago. Ko sem napisal, da zato ne gre krivdo iskati izključno pri režiserju, sem imel v mislih njegovo (verjetno) omejenost s scenarijem, ki zelo dosledno sledi literarni predlogi. Če bi se ustvarjalci odločili narediti odmik od knjižne predloge in klonom vsaditi nekoliko več zavesti o veljavi lastnega življenja, bi zgodba verjetno naredila boljši vtis.

Ocena: 7.0/10