Dupa dealuri [Beyond the Hills] (2012)

Slovenski naslov: Daleč za griči
Drug naslovi: Beyond the Hills
Država: Romunija, Francija, Belgija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 150' ,  Imdb
Režija: Cristian Mungiu
Scenarij: Cristian Mungiu, Tatiana Niculescu Bran (knjiga)
Igrajo: Cosmina Stratan, Cristina Flutur, Valeriu Andriuta, Dana Tapalaga

Mogoče je predzgodba o vsem, kar se dogajalo z Voichito (Cosmina Stratan) in Alino (Cristina Flutur) pred tistim delom njune zgodbe, ki nam ga pokaže Cristian Mungiu, še najbolje pojasni vse tisto, kar se zgodi v 150 minutah filma. Torej, Voichita in Alina sta romunski siroti, ki sta večino časa odraščale v sirotišnicah. Med bivanjem v državnih ustanovah se je med dekleti spletla izjemno močna prijateljska vez, ki je kasneje prerasla v ljubezen. A ko je ljubezen bila najmočnejša, je prišel čas za ločitev. Ob polnoletnosti, oziroma kakšno leto prej, postanejo sirote zanimive rejniškim družinam, ki otroke pod masko humanizma sprejmejo pod svojo streho in potem veselo črpajo subvencije iz državnega mošnjička, zraven pa poskušajo iz takšnih okoliščin izvleči čim večjo korist tako, da rejence bodisi izkoriščajo kot zastonj delovno silo, bodisi jih pošljejo na delo in potem te zaslužke v duhu dobrega skrbnika hranijo za poznejši čas, ko bodo ti dovolj zreli, da pametno porabijo svoj denar. A potem ko pride čas za slovo in izplačilo, je potrebno obračunati še stroške bivanja, amortizacijo prostorov in opreme, tako da bi sirote v večini primerov morale svojim rejnikom še nekaj malega doplačati, da se račun izide. 

Takrat na plano privre dobrodušnost rejnikov, ki svojim varovancem odpustijo dolgovanja in jih z lepimi besedami in žalostjo v srcih, pošljejo v širni svet. Na tej kritični točki je vez med Alino in Voichito prekinjena. Ambicioznejša Alina odide na delo v Nemčijo, veliko pohlevnejša Voichita pa nima dovolj poguma, da zapustiti domovino. In njena domovina se nahaja sredi tranzicije iz diktatorskega komunizma v gnili kapitalizem in Voichitine  možnosti za življenje dostojno človeka so skoraj nične, zato na koncu pristane v pravoslavnem samostanu, kjer se prvič v življenju počuti sprejeto,  pomembno in koristno. Prvič v življenju jo ne izkoriščajo, v veri in ljubezni do Vsevišnjega njeno življenje prvič dobiva smisel. In medtem ko se Voichita vedno bolj predano posveča duhovnemu življenju, Alina vedno bolj spoznava, kako nesmiselno je  življenje brez  Voichite. Zato se vrne v Romunijo za enim samim namenom: prepričati Voichito naj zapusti samostan in z njo odide v Nemčijo. Mungiu zgodbo odpre na železniški postaji,  kjer Voichita med množico prispelih potnikov išče Alino. 

Zgodbo o dogodkih v romunskem samostanu, kjer naj bi mlada ženska leta 2005 umrla zaradi posledic obreda izganjanja hudiča, je najprej bila objavljena v knjižni obliki in sicer kot nekakšen dokumentarni roman izpod peresa Tatiana Niculescu Bran, takratne urednice v BBC-jevi romunski redakciji. Dve leti kasneje je v enemu izmed newyorških gledališč premierno uprizorjena predstava Deadly Confessions, ki temelji na dogodkih opisanih v knjigi. Na premieri se je pojavil tudi Cristian Mungiu, ki je v zgodbi takoj prepoznal filmski potencial. Pot od izvirnega materiala, do prilagoditve zgodbe pravilom filmskega medija, je praviloma dolga in zapletena in le tisti največji mojstri lahko dojamejo in izkoristijo ves potencial takšnih zgodb. Daleč za griči je v osnovi film o nesrečni ljubezni in razklanosti posameznika, ki se znajde v čustvenem precepu, oziroma notranjem konfliktu. Voichita je na nek način v konfliktu sama s seboj. Je nezavidnem položaju, ko vsak naslednji korak deluje napačno in s seboj prinaša dalekosežne posledice. Je postavljena pred težko izbiro, zato upa, da ji vseeno ne bo potrebno izbirati. Upa, da eno izbiro lahko izloči iz enačbe, čeprav globoko v sebi čuti, da je le-ta  stalna, neodstranljiva.  Upa, da njene ljubezni lahko koeksistirajo, ena ob drugi, ena z drugo. Alina nima teh dvojb,  saj njeno srce ni razpeto, ampak bije samo za Voichito. Za njeno ljubezen je pripravljena storiti karkoli, vse. 

Mungiu se odloči za popolnoma nevtralno držo pri podajanju zgodbe — brez nepotrebnega moraliziranja mu uspe zelo natančno in precizno opredeliti vse okoliščine ki tvorijo pripoved, pri tem pa sam ne želi s prstom pokazati na krivca/krivce, ampak to oceno prepusti naši  individualni presoji. Brod, ki mu poveljuje pluje po sredini reke in nam ponuja enako dober pogled na oba rečna bregova. Od nas je odvisno, na katero stran ladje se postavimo in kateremu rečnemu bregu bomo bližje. Daleč za griči izpostavi pomembne probleme. Na eni strani imamo družbo in družbene institucije, ki ji ni mar za usodo posameznika, na drugi strani pa predstavnike duhovnega življenja (cerkev), ki poskuša izgubljenim ovčicam pomagati, a za takšno obliko pomoči nimajo ustreznih kvalifikacij. Torej, eni so povsem ravnodušni in ne želijo pomagati, drugi iskreno želijo pomagati, a za nudenje takšne pomoči niso usposobljeni. Mislim, da je romunski režiser odlično prikazal vso kompleksnost takšnega položaja. A film ne prinaša zgolj substanco, temveč tudi vizualno dovršenost. Daleč za griči je osupljivo posnet in vrhunsko odigran film — Mungiu v dolgih statičnih kadrih z neverjetno kompozicijo le-teh skrbi za vizualno razvajanje gledalca. Ko dve uri in pol dolg film, ki se odvija v počasnem tempu mine tako hitro, potem je jasno, da nas je skozi zgodbo vodil resnični mojster filmskega izraza.  (+4)

Ocena:

The Wall Live - Split

Split, 23.07.2013

Dvomim, da bom kdaj videl boljši koncert.

Le Pink Floyd reunion turneja lahko preseže tole.

Nepozabno. Avdio-vizualni masterpis.

Tako je v Londonu, z Gilmourjem na kitari, zvenel Comfrotably Numb: 

Broken (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 91' ,  Imdb
Režija: Rufus Norris
Scenarij: Mark O'Rowe, Daniel Clay (knjiga)
Igrajo: Eloise Lawrence, Tim Roth, Cillian Murphy, Rory Kinnear, Bill Milner, Robert Emms, Zana Marjanović, Dennis Lawson

Vedno sem visoko cenil britanski filmski social-realizem, ki po moji oceni sodi v sam svetovni vrh, zato ne preseneča, da se vsake toliko časa pojavi novi nadebudni avtor, ki s svojim prispevkom še dodatno utrdi takšna razmišljanja. Rufus Norris je novo ime v tem nizu britanskih avtorjev, ki jih zanimajo male zgodbe običajnih ljudi. Broken je leta 2012 bil otvoritveni film Tedna kritike v Cannesu, med več festivalskih nagrad na njegovem kontu najdemo tudi nagrado za najboljši britanski neodvisni film lanskega leta. Film je posnet po knjižni predlogi in sicer po romanu z  identičnim naslovom, ki ga podpisuje britanski pisatelj Daniel Clay. Razlog več za optimizem sem našel v podatku, da je zgodbo v scenarij pretočil Mark O'Rowe, s katerim imam zelo pozitivne izkušnje (Intermission,  Boy A).   

Zgodba je zgrajena okoli treh bolj ali manj disfunkcionalnih družin, ki se vsaka na svoj način spopadajo z vsakodnevnimi tegobami. Vse družine živijo v isti ulici, v neposredni bližini, ena zraven druge pravzaprav, vendar v njihovih odnosih ni mogoče opaziti kakšne posebne intimnosti. Skozi zgodbo nas vodi 11-letna Skunk (Eloise Laurence), ki boleha za hudo obliko sladkorne bolezni. Za njo in starejšega brata skrbi oče Archie (igra ga Tim Roth), ki je potem ko ga je zapustila soproga najel poljsko priseljenko Kasio (Zana Mrjanović), ki zdaj živi pri njih in mu pomaga pri vzgoji otrok in drugih hišnih opravilih. Čez cesto živijo Buckleyjevi — starejši par in njihov rahlo počasni sin Rick, v katerem je Skunk našla iskrenega prijatelja. Takoj zraven so še Oswaldovi, ki nekako veljajo za najbolj problematično družino v bližnji okolici. Tudi oni so okrnjena družina, saj oče Bob (Rory Kinnear) po ženini smrti sam skrbi za tri mladoletne punce. Zagrenjeni in pretirano agresivni Bob težko shaja s svojimi problematičnimi otroci in ko v sobi 14-letne  hčerke najde kondom, povsem izgubi kontrolo. Ves penast zahteva, naj mu hčerka pove, kdo je bil pri njej, zato  prestrašena punca izstreli prvo ime, ki ji pride na misel. Bil je sosed Rick, mu pove in tako sproži očetovo nasilno reakcijo, ki bo za vedno spremenila življenja treh družin. 

Ko režiserju-debitantu k sodelovanju uspe privabiti igralce kalibra Tim Roth in Cillian Murphy, potem je to največkrat znamenje dobrega vstopnega materiala, oziroma scenarija. Broken je v svoji esenci zgodba o odraščanju 11-letne Skunk, okoli katere režiser splete kompleksno mrežo zanimivih in barvitih likov, ki tako ali drugače stopajo v interakcijo z glavno protagonistko ter direktno in indirektno vplivajo na njeno življenje. Takole na prvi pogled bi pričakoval, da se v 90-ih minutah ne da doseči ne vem kako kakovostne karakterizacije likov, vendar je Norrisu ob razmeroma velikem številu likov vseeno uspelo dokaj dobro profilirati večino pomembnejših akterjev. Dobra izbira snemalnih lokacij ob razgibanem spreminjanju prizorišč skrbi za kakovostno umestitev zgodbe v prostor in tudi to je ena izmed pomembnih postavk pri konstrukciji ustreznega okolja, brez katerega bi zgodba težko funkcionirala. Tudi brez dobrih igralskih nastopov ne, in Broken je eden izmed tistih filmov, pri katerem je potrebno pohvaliti dosežke celotnega igralskega ansambla. Ob dokazanih vrednostih, kot sta Roth in  Murphy, se v spomin vtisne odlični Rory Kinnear, ki igra vzkipljivega soseda, bolj kot vsi ostali skupaj pa me je očarala izjemno simpatična Eloise Laurence, za katero je to bil prvi filmski nastop. Poleg zgodbe o odraščanju bi med pomembnejše motive pripovedi uvrstil še večnivojsko obravnavo ljubezni, ki povezuje vse protagoniste. Norrisu uspe zajeti širok spekter čustvenih stanj njegovih likov: od nedolžne prve ljubezni, ljubezni do starejšega moškega, nepremišljene najstniške ljubezni, do različnih oblik starševske ljubezni, ki v tem primeru ima uničevalne posledice. Čeprav je Broken produkt britanske neodvisne produkcije, v končnem izdelku ni opaziti kakšne produkcijske podhranjenosti. Obrtna plat filma je zelo dobra in tukaj bi še posebej želel izpostaviti zanimive montažne prejeme — zgodba teče linearno, vendar so nekateri prizori sestavljeni nelinearno, saj se posamezni odseki pogosto začnejo na koncu prizora, po katerem skočimo na začetek in izvemo, kaj se je zgodilo pred tem. Broken je film, ki večino časa funkcionira odlično, vendar finalno dejanje predstavlja kar konkretno  razočaranje — ustvarjalci se namreč odločijo za pretirano melodramatičen konec, ki v slogu telenovel klišejsko sklene to zanimivo zgodo. Škoda, saj sem prepričan, da obstajajo veliko bolj sofisticirani načini, za optimističen zaključek zgodbe. (-4)      

Ocena:

Napovedi - Oldboy (2013)

Oldboy je zame izjemno pomemben film — je eden tistih, ki je sprožil mojo zasvojenost s  korejskim filmom. Deset let po originalu bomo dobili ameriški rimejk, ki bo brez dvoma eden izmed najbolj izpostavljenih naslovov letošnje filmske jeseni. Na nek način sem vesel, ker se je vse skupaj razpletlo tako kot se je, saj si niti ne predstavljam, kakšen film bi dobili, če bi ga realizirala Will Smith pred kamero in Steven Spielberg za kamero, kot je sprva bilo načrtovano. Naveza Spike Lee - Josh Brolin mi  deluje veliko bolj zanimivo, zato na ta rimejk gledam z zmernim optimizmom.

Imdb

Režija: Spike Lee

Igrajo: Josh Brolin, Sharlto Cople, Sharlto Copley, Samuel L. Jackson, Elizabeth Olsen, Michael Imperioli

Djupið [The Deep] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Islandija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija:  Baltasar Kormákur
Scenarij: Jón Atli Jónasson, Baltasar Kormákur
Igrajo:  Ólafur Darri Ólafsson, Jóhann G. Jóhannsson, Þorbjörg Helga Þorgilsdóttir

Islandec Baltasar Kormakur je z odmevnim prvencem 101 Reykjavík (2000) pritegnil pozornost mednarodne filmske javnosti in kmalu zatem so na njegov naslov začele prihajati prve ponudbe ameriških producentov. Nekaj let kasneje je Kormakur realiziral svoj prvi ameriško-islandski projekt, triler A Little Trip to Heaven (2005). Islandec danes živi in ustvarja na relaciji Islandija-ZDA, njegova filmografija pa postaja vedno bolj zapolnjena z ameriško produkcijo. Na začetku avgusta v ameriške kinodvorane prihaja akcijska komedija 2 Guns  z Denzelom Washingtonom in Markom Wahlbergom v naslovnih vlogah, v pred-produkciji pa je tudi avanturistična drama Everest, s Christianom  Balom v naslovni vlogi. Osebno so mi ljubše stvaritve, ki jih Islandec snema v domovini in ena izmed teh je tudi naslovna stvaritev.

The Deep je bil islandski kandidat za oskarja, ki se mu je celo uspelo prebiti na skrajšani seznam devetih polfinalistov, vendar je film na koncu ostal brez nominacije. Temelj filmske pripovedi je resnični dogodek, ki se je leta 1984 pripetil v bližini Westmanovega arhipelaga. Splet nesrečnih naključij je botroval tragični nesreči, v kateri je morje pogoltnilo islandsko ribiško ladjo in skoraj vse člane posadke. Vse, razen enega, pravzaprav. Čeprav Gulli (Olafur Darri Olafsson) ne deluje kot človek z nadpovprečnimi psihofizičnimi sposobnostmi, kvečjemu nasprotno, je temu pogumnemu možakarju uspel neverjeten podvig. Gulli je v mrzlih in razburkanih vodah severnega Atlantika preživel celih 6 ur. Nesreča se je pripetila okoli polnoči, morje je imelo 5 stopinj, temperatura zraka pa je znašala -2 stopinje Celzija. V takih okoliščinah je Gulliju uspelo priplavati do več milj oddaljene obale. To je zgodba o njegovem izjemnem podvigu.

Filme s sorodno tematiko, ki imajo veliko vodnih prizorov,  navadno snemajo v večjih vodnih bazenih. Kormakur je izbral težji način in snemal kar v morju, da je lahko dosegel želeno avtentičnost. Prav v tej izbiri se jasno vidi, koliko je naslovna stvaritev različna od vsega, kar Islandec, v funkciji najete delovne sile, dela v Hollywoodu. The Deep v očeh slehernega gledalca bo težko doživljen kot mojstrovina, a mu zato nihče ne more oporekati konkretnosti in prepričljivosti v rekonstrukciji izjemnega podviga. To je film, pri katerem je že narava osrednjega dogodka zadostna za ohranjanje koncentracija gledalca skozi večji del filma. Skrb za usodo človeka v morju je pač tista nagonska, prevzeta nastavitev vsakega izmed nas,  ki postane še toliko bolj izražena, ko je zgodba povedana na tako pristen način. Kormakur in sodelavci so z izbiro Olafurja Darri Olafssona opravili vrhunsko igralsko selekcijo, saj glavni igralec poleg ustreznih telesnih predispozicij ponudi tudi več kot soliden igralski preformans. Po ogledu sem razmišljal, zakaj film, ki se na vseh pomembnejših ocenjevalnih točkah odreže odlično, ni pustil močnejšega vtisa. Na koncu sem prišel do zaključka, da je takšen občutek najbrž rezultat čustveno hladne obravnave likov. Nekaj malega je storjeno na tem planu v tistem odseku, v katerem se Gulli sredi oceana bori za življenje, a vseeno menim, da bi čustveno globlja obravnava vsega kar se je zgodilo glavnemu protagonistu, lahko bistveno izboljšala končni vtis. (+3)        

Ocena:

Top of the Lake (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nova Zelandija, Avstralija, VB
Leto: 2013
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 350 ' (7 epizod x 50'),  Imdb
Režija: Jane Campion, Garth Davis
Scenarij: Jane Campion
Igrajo: Elisabeth Moss, David Wenham, Peter Mullan, Holly Hunter, Jacqueline Joe, Thomas M. Wright, Robyn Malcolm, Sarah Valentine, Jay Ryan, Luke Buchanan

Že zelo dolgo nisem omenil nobene televizijske serije, čeprav še vedno kar ažurno spremljam televizijsko ponudbo. Že dolgo nazaj sem pisal o prvi sezoni Imperija pregrehe (Boardwalk Empire, 2010-),  jeseni pa na spored prihaja že četrta sezona te odlične HBO-jeve produkcije, ki po moji oceni sodi v sam  vrh televizijske ponudbe. O ameriški seriji Kriva pota (Breaking Bad, 2008,-) na tem blogu še nisem pisal, a ob koncu finalne pete sezone bom zagotovo spisal vsaj kratko hvalnico Walterju Whitu in Jesseju Pinkmanu, ki sta me tako kvalitetno zabavljata že štiri sezone in finalna peta sezona, ki se izteče konec septembra, trenutno ima najvišjo prioriteto med celotno tv-ponudbo. Omembe vredna je tudi britanska Črno ogledalo (Black mirror, 2011-), ki me je močno navdušila s tridelno prvo sezono, a že druga sezona je pokazala, da bodo ustvarjalci težko obdržali visoke standarde, postavljene s prvo sezono.

Tej ugledni družbi zdaj dodajam še novozelandsko-avstralsko-britansko koprodukcijo Top of the Lake (2013), ki je nastala pod taktirko priznane novozelandske avtorice Jane Campion, ki se je  na veliko sceno prebila z biografsko dramo Angel za mojo mizo (An Angel at My Table, 1990), dokončno uveljavitev pa ji je prinesel Klavir (Piano, 1993), ki je bil nagrajen s tremi oskarji.

Top of the Lake spremlja mlado detektivko (igra jo Elisabeth Moss), ki se vrne v rojstno mesto in začne preiskovati izginotje 12-letne noseče deklice. Poleg razburljive zgodbe in zanimivih likov je eden glavnih adutov serije magična lepota snemalnih prizorišč. Poglejmo, kdo so najpomembnejši akterji: 

Detektivka Robin Griffin vodi preiskavo o izginotju nesrečne deklice.
Preiskava v domačem kraju pri njej zbuja boleče spomine na
travmatičen dogodek iz preteklosti, ki je močno zaznamoval njeno osebnost .
Njena travma je obenem velika motivacija za vneto preiskovalno delo. 

Enkratni Peter Mulan igra lokalnega mogočneža Matta Mitchama, ki se 

ukvarja s sumljivimi posli. Pogrešana deklica je njegov najmlajši otrok

 iz zadnjega izmed več propadlih zakonov. Ob sebi ima dva odrasla sinova,

ki mu pomagata pri njegovih poslih.     

Tui Mitcham je punca, ki jo vsi iščejo. Deklica se je pred izginotjem

zavila v molk in nihče ne ve, kdo je oče otroka, ki raste v njenem trebuhu.

Dejstvo, da se odlično znajde v naravi  in zna uporabljati orožje zbuja

upanje, da je z njo vendarle vse v redu.

Al Parker je šef lokalne policije. Pod njegovo komando je tudi Robin Griffin,

ki po šefovem prepričanju preveč vneto preiskuje dekličino izginotje. 

Al je obenem skrivni prijatelj Matta Mitchama, ki Alovo naklonjenost kupuje 

z rednimi mesečnimi izplačili v gotovini.    

Johnno Mitcham je Mattov odbegli sin in bivši narkoman, ki je pretrgal vse 

vezi z očetom in ostalimi člani družine. Podobno kot Robin, se je po daljši 

odsotnosti vrnil domov. Živi v šotoru, v katerem ga pogosto greje kakšna prijateljica.

Odnos med Johnnom in Robin tvori glavno romantično komponento pripovedi. 

Ocena:

Trance (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 101' , Imdb
Režija: Danny Boyle
Scenarij: Joe Ahearne, John Hodge
Igrajo: James McAvoy, Vincent Cassel, Rosario Dawson, Danny Sapani, Matt Cross, Wahab Sheikh 

Ob omembi Dannyja Boyla avtomatično pomislim na  Trainspotting (1996),  s katerim se je dotični gospod prebil med režisersko elito in po katerem je bil vsak Angležev naslednji projekt deležen velike medijske pozornosti. Še pred Trainspottingom pa je Boyle posnel Plitvi grob (Shallow Grave, 1994),  po katerem je v njegovih rokah pristal scenarij neuveljavljenega scenarista Joeja Ahearneja, iz katerega je ob strokovni pomoči Boylovega večkratnega sodelavca Johna Hodga skoraj dvajset let kasneje nastal Trance. Pred dvema desetletjema Boyle očitno ni preveč verjel v kvaliteto scenarija, zato Joe Ahearne izgubil potrpljenje in leta 2001 lastnoročno ekraniziral zgodbo v dokaj neodmevnem tv-filmu z enakim naslovom. V pomanjkanju bolj zanimivih in izvirnih idej je Boyle očitno ocenil, da se iz scenarija, ki ga je prvič prebral pred mnogimi leti, da iztisniti soliden film. 

V zgodbo nas popelje Simon (James McAvoy), ki dela za ugledno avkcijsko hišo. Avkcionar nam v uvodu predstavi kratko zgodovino kraje dragocenih slikarskih del in nas seznani z varnostnimi mehanizmi, s katerimi avkcijske hiše pred nepridipravi varujejo svoje dragocene umetnine. V kratki sekvenci je predstavljena procedura, ki ji sledijo zaposleni v primeru eventualnega ropa, kar postane nekakšna uvertura v resnični rop, ki ga spremljamo nekaj trenutkov kasneje. Tarča kradljivcev, ki jih vodi Franck (Vincent Cassel), je ena izmed slikarskih mojstrovin Francisca Goye. Simon, ki je zadolžen za umik umetnin na varno,  dosledno izpelje proceduro, a še preden mu uspe sliko pospraviti v trezor, ga prestrežejo Franck in njegovi pomagači. V protokolu stoji, da nobena slika ni vredna človeškega življenja, toda Simon se tistega dne počuti junaško in poskuša ustaviti roparje. Rezultat: močan udarec v glavo, nekaj šivov in izguba spomina, kar niti ni tako hudo, če bi zgodba s tem bila zaključena. Toda Simon je v resnici že od samega začetka povezan z roparji, vmes pa je še skoval skrivni načrt, kako sliko obdržati samo zase. Težava je v tem, da se več ne spomni, kam jo je sploh skril, do enakega spoznanja pa pridejo tudi Frank in njegovi možje, ko spoznajo, da se amnezije ne da pozdraviti z dolgotrajnim mučenjem. Takrat v igro vstopi prikupna psihoterapevtka Elizabeth (Rosario Dawson), ki bo s hipnozo poskušala prepričati Simonove možgane naj se spomnijo, kje je končala dragocena slika.

Vedno je najbolje zaupati svojim instinktom. Ali kar direktno — Boyle bi moral zaupati svojim instinktom, saj je že dolgo nazaj ocenil, da scenarij ki mu je bil ponujen, nima potrebno kvaliteto. Dvajset let kasneje se je premislil, v zgodbo vključil starega znanca Johna Hodga in stara ideja je dobila novo priložnost. Menim, da bi bilo bolje, če bi omenjeni scenarij za zmeraj pustil v kakem zaprašenem predalu, saj premore premalo dobrih idej, da bi se iz njega lahko iztisnila kvalitetna filmska pripoved. Mogoče sem preveč kritičen, a kaj storiti, ko te film že z osnovnim zapletom zmoti do te mere, da v uvodnih 10-15 minut izrabi skoraj ves odobreni kredit. Večina verjetno lahko brez težav spregleda manjše spodrsljaje, kot je denimo kombi brez stranskih drsnih vrat, vendar bi človek od filmarja Boylovega kalibra v heist filmu vseeno pričakoval veliko boljše uvodno dejanje. Ironično je predvsem to, da nam McAvoy na začetku v kamero razlaga, kako enostavno je bilo nekoč izmakniti umetnino, nam mimogrede predstavi najnovejše varnostne dosežke, potem pa nepridipravi izpeljejo rop, v katerem so vse te varnostne ovire pozabljene, oziroma preveč enostavno izigrane. Ko tako odpreš film, potem se v nadaljevanju moraš hudičevo dobro odrezati, da gledalca znova potegneš v zgodbo in nekaj takega Boylu skorajda uspe. Skoraj, saj premisa s hipnozo omogoči sekvence v katerih se na zanimiv način mešajo sanje z resničnostjo, dejansko z namišljenim, kar dodobra ublaži slabe občutke iz začetka filma. Trance se v tistem osrednjem delu na dokaj zanimiv zabriše mejo med fantazijo in realnostjo in nam ponudi neka nova spoznanja, ki spremenijo karakterni predznak likov. A žal tudi v tem segmentu ustvarjalci nimajo občutka za mero in zaplet raztegnejo preko meje prepričljivega. Film rešujejo dobra režija, vizualna privlačnost, všečna glasba in Rosario Dawson, ki se zelo  dobro znajde v čevljih psihoterapevtke Elizabeth. Zadovoljstvo z njenim nastopom bo verjetno večje pri moškem delu publike, a verjamem da bo tudi ženski del publike priznal, da je Rosario s svojim glasom (ki tukaj igra pomembno vlogo) in stasom, bila zelo dobra izbira za to vlogo.   (-3)    

Ocena:

Spring Breakers (2012)

Slovenski naslov: Spomladanske žurerke
Država: ZDA
Leto: 2012 
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Harmony Korine
Scenarij: Harmony Korine
Igrajo: James Franco, Selena Gomez, Vanessa Hudgens, Ashley Benson, Rachel Korine, Gucci Mane

Kaj bi storili vi, če bi vam zmanjkalo denarja za poletne počitnice? Bi stisnili zobe in počakali na boljše čase, zaprosili za posojilo pri kakšni banki, ali si denar sposodili iz alternativnih virov (starši,sorodniki, prijatelji…)? Pred enako dilemo so se znašle tri prijateljice: Cotty, Candy in Britt, ki so posegle po nekoliko radikalnejši alternativi. S plastičnimi pištolami so se odpravile v lokalno restavracijo s hitro prehrano in jo oropale. Z denarjem iz blagajne in gotovino iz denarnic prestrašenih obiskovalcev so nabrale dovolj denarja za odhod na Florido. Prijateljice so že naslednje jutro na avtobusni postaji, v njihovi družbi pa je tudi Faith, najbolj nedolžna članica te male razuzdane skupinice. Dekleta takoj po prihodu na Florido zlezejo bikinije, v katerih potem ostanejo do konca filma in začnejo žurati na polno. Dan se začne na plaži in se nadaljuje v enemu izmed številnih hotelov, ki gostijo trume spring breakerjev iz vseh koncev Amerike. Alkohol teče v potokih, gandža se kadi na vsakem vogalu, črtice kokaina se snifajo s teles razgaljenih mladenk. Non-stop zabavo občasno umirijo policisti, ki poberejo najbolj razuzdane spring breakerje in tiste, pri katerih zasežejo mamila. V eni takih akcij krajši konec potegnejo tudi naše junakinje, ki jih možje postave spravijo za zapahe. In ko se že zdi, da bo njihova avantura doživela neslaven konec (punce nimajo denarja za plačilo varščine), jim na pomoč priskoči lokalni gangster/glasbenik/trgovec z mamili, ki ga pooseblja komaj prepoznavni James Franco.

Prav zabavno je brati številne negativne odzive nepripravljenih gledalcev, ki jih je k ogledu privabil poskočen poster in imena sodelujočih igralk in igralcev, oziroma nekaj vrstic višje omenjenega igralca, če sem bolj natančen. Ko se s predznanjem ki si ga posvojil s plakata lotiš filma kakršen je najnovejši produkt iz delavnice Harmonyja Korina, potem je frustracija na koncu skoraj neizogibna. Če se seveda sploh prebiješ do konca filma in ne obupaš že veliko prej. Jaz pa se naslajam nad njihovimi frustracijami in razmišljam, da je to vse del Korinove strategije. Zakaj bi sicer za naslovne vloge angažiral punce iz dežele Disney? Kratek pregled režiserjevega opusa in ogled kakšnega odlomka iz filmov kot sta Gummo (1997) ali Mularija (Kids, 1997), bi za te frustrirance najbrž bilo dovolj močno opozorilo. A pustimo zdaj to, frustracije enih prinašajo zadovoljstvo drugih in med te druge se uvršča tudi moja malenkost. Spring Breakers je eden najzanimivejših filmov, ki sem jih videl v tekočem letu, konstantno  interesanten in nepredvidljiv kos celuloida, pri katerem nikoli ne veš, v katero smer se bojo zasukale usode glavnih protagonistov. Zelo všeč mi je bilo prav to poigravanje s pričakovanji gledalca, ki  me je v marsikakšni sekvenci držalo na trnih in obenem prijetno presenetilo z izvirnimi rešitvami. Nelinearni narativni prejemi in spremembe ritma so značilnosti filmov Harmonyja Korina in tudi tokrat režiser ostaja zvest svojemu prepoznavnemu stilu. 

Ko se punce znajdejo v družbi slabih fantov je naravno pričakovati, da se jim zgodijo slabe stvari. Toda v tej hedonistični viziji ameriškega sna se zgodi ravno obratno. V družbi »Vesoljčka« Franca (skoraj) vse punce odkrijejo novo dimenzije zabave. Tiste, ki te nove intenzitete ne morejo prenesti, pa gredo na avtobus. Domov. Figura, na kateri je zgrajena prva tretjina filma se enostavno poslovi. In to si lahko privošči le režiser Korinovega kalibra, ki preko svojih likov riše sliko družbene realnosti, v kateri je vsak posameznik le košček mozaika. Zato ne jokamo za Seleno Gomez in ne tarnamo, ko se fokus iz »Vesoljčka« (ja, človeku je ime Alien) preusmeri na punci, ki z njim vztrajajo do konca zgodbe. Že od prvih kadrov, ki nas spominjajo na raperske videospote, Korine riše realnost mladine na način, kot jo doživljajo oni sami. In ta realnost verjetno predstavlja največjo nočno moro  staršev, ki nikoli zares ne spoznajo, kakšni osebe so njihovi angelčki. Kritika družbe, ki tolerira spring break kulturo, je najbolj očiten sporočilni element, vendar menim, da se resnični dosežek filma skriva drugje in sicer v njegovi sposobnosti, da nam svoje like približa na takšen način, da jih na koncu dojemamo kot bitja z dušo. Harmony Korine iz svojih likov iztisne pristna čustva in to je tisto, kar šteje največ. Nekoliko manj se mi je dopadel le konec (mogoče ga nisem razumel), vse ostalo pa je zelo, zelo dobro. Z igro James Franca vred, ki je tukaj ustvaril eno najboljših, če ne najboljšo vlogo, v celotni karieri.  

Ocena:

My Brother the Devil (2012)

Slovenski naslov: Moj brat hudič
Država: VB
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: Sally El Hosaini
Scenarij: Sally El Hosaini
Igrajo: James Floyd, Fady Elsayed, Said Taghmaoui, Aymen Hamdouchi, Letitia Wright

Prvenec britansko-egipčanske režiserke Sally El Hosaini je premierno predvajan na lanskem Sundanceu, kjer je prejel nagrado za najboljšo fotografijo. Po uspešni premieri v Park Cityju je na vrsto prišel Berlin (nagrada Label Europa Cinemas), po katerem je film še naprej živel razgibano festivalsko življenje in pobral lepo število nagrad na manjših festivalih. Večina kritikov ga je pospremila s pozitivnimi kritikami in moram priznati, da je tukaj lestvica pred ogledom bila postavljena kar visoko. Sally El Hosaini je nekaj časa opravljala posle povezane s produkcijo televizijskih dokumentarcev, njen prvi kratki film The Fifth Bowl iz leta 2008 je prejel regionalno BAFTO, naslednja kratkometraža  z naslovom Henna Night (2009) pa se je znašla na sporedu cenjenega festivala v Rotterdamu. El Hosaini je za svojo debitantsko dolgometražo sama spisala scenarij, zgodbo pa je umestila v delavske četrti vzhodnega Londona, njeno domače  okolje, kjer še danes živi.

Film pripoveduje zgodbo dveh bratov, v Angliji rojenih potomcev egiptovskih imigrantov. Mlajši Mo (Fady Elsayed) hodi v srednjo šolo in bi želel biti takšen, kot njegov starejši brat Rashid (James Floyd), karizmatični vodja lokalne tolpe. Mo bi želel postati gangster, največja ovira pri uresničevanju njegovih želja pa je prav Rashid, ki poskuša bratovo življenje usmeriti v drugo smer — v nadaljnje izobraževanje in pošteno življenje brez strahu pred policijo in rivalskimi tolpami. Toda kljub njegovim prizadevanjem mlajši brat postaja vedno bolj vpleten v kriminalne aktivnosti. Ko Moja oropajo sovrstniki, sicer pripadniki rivalske tolpe, se med skupinami vname spor, v katerem je ubit Rashidov najboljši prijatelj. Gangsterska logika narekuje maščevanje in tako sprva razmišlja tudi Rashid, ki nekako istočasno spozna Sayyida (Saïd Taghmaoui), nekoč gangsterja, danes uspešnega fotografa, ki v njem prebudi dotlej neznana čustva in razmišljanja. Rashid se začne vedno bolj umikati iz kriminalnega življenja in razmišljati o drugačni prihodnosti, med tem pa se z Mojem dogaja ravno nasprotno — mladenič postaja vedno bolj vpleten v kriminalne posle bratovih sodelavcev.

Moj brat hudič je v osnovi še ena zgodba o odraščanju, ki jo skozi usodo dveh bratov spremljamo na dveh nivojih. Na prvem primarnem nivoju imamo zelenca Moja, ki šele začenja svojo transformacijo iz otroka v odraslo, formirano osebo, na drugem pa njegovega brata, za katerega se ta proces počasi končuje. V to okvirno zgodbo o odraščanju v revni londonski četrti je Sally El Hosaini vključila še mnogo spremljajočih motivov, ki kvalitetno obogatijo izkušnjo in ji v končnici tudi dajo tisto dodatno vrednost. Okostje filma, ki je posvečeno odnosu med bratoma, nam žal ne prinaša nič novega in izvirnega — premisa s starejšim bratom, ki je vpleten v kriminalno podzemlje in mlajšim, nedolžnim bratom, ki hodi po njegovih stopinjah, je doživela že veliko interpretacij. Starejši brat, ki s svojimi dejanji mlajšega nehote usmeri na napačna pota, se močno trudi, da bi brata obvaroval pred posledicami napačnih odločitev. Generacija X (American History X, Tony Kaye, 1998) je denimo ena bolj znanih stvaritev, ki se ukvarja s podobnimi motivi. Moj brat hudič je na srečo zastavljen dovolj kompleksno, da našo pozornost kljub klišejski zgodi preusmeri na druge zanimive aspekte pripovedi. V mislih predvsem imam zelo avtentičen prikaz življenja v revnih predelih angleške prestolnice. Režiserka izkoristi prednost domačega terena za prepričljivo konstrukcijo dinamike odnosov med prebivalci teh delavskih kvartov. Menim, da je avtorica na filmski trak odlično prenesla izkušnjo sobivanja med kriminalci in poštenjaki, verniki in neverniki, Arabci, črnci in maloštevilni belci, kriminalci in poštenjaki, ki jih kljub etničnim in drugim razlikam neločljivo povezuje njihov socialni status. Še posebej zanimiv se mi zdi prikaz položaja druge generacije priseljencev rojenih v Angliji, ki so razpeti med spoštovanjem do staršev in tradicije, ki jo ti želijo vsiliti svojim potomcem, ter občutkom pripadnosti edini domovini, ki jo poznajo. El Hosaini v zanimiv kontekst postavi temo homoseksualnosti, ki v povezavi z versko pripadnostjo glavnih akterjev dobi zanimivo konotacijo, ki se nanaša na relacijo islam-homoseksualnost. Mislim, da tisti, ki v tem vidijo ključni moment pripovedi malce tolčejo mimo, saj bi se zgodba razpletla popolnoma enako, če bi v naslovnih vlogah imeli junake z drugačnimi religijskimi ozadjem. Moj brat hudič je obrtno dobro narejen film, ki ga krasi  dober ritem, zelo lepa vizualizacija in prepričljiva igra neafirmiranih in manj znanih igralcev. Škoda, da režiserki ni uspelo skupaj spraviti nekoliko izvirnejšega scenarija, ki bi vse omenjene kvalitete zaokrožil v pravi mali biserček. (+3)

 

Ocena:

Antiviral (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2012
Žanri: Grozljivka, ZF, Triler
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Brandon Cronenberg
Scenarij: Brandon Cronenberg
Igrajo: Caleb Landry Jones, Sarah Gadon, Lisa Berry, Joe Pingue, Malcolm McDowell

Če si potomec slavnega očeta ali matere, potem se nekako moraš sprijazniti s konstantnim primerjanjem in analiziranjem dosežkov, ter se navaditi na življenje v (pre)veliki starševski senci. Redkim potomcem na koncu uspe prerasti to senco in se znebiti prirojenega zaznamka, ki jih spremlja skozi vse življenje. Naloga je še toliko težja, če se želiš uveljaviti na istem polju, stopnja težavnosti pa se še dodatno zviša, če v svojih delih obravnavaš sorodne teme, po katerih je zaslovel tisti, s katerim te primerjajo. Tudi če se Brandon ne bi pisal Cronenberg, bi že sama vsebinska opredelitev njegovega celovečernega prvenca bila dovolj za vlečenje vzporednic s Cronenbergom starejšim. Avtorjem, ki ga v filmskem smislu doživljamo kot začetnika in najpomembnejšega predstavnika t.i. body horror žanra, ki se osredotoča na človeški strah pred okužbami, pohabljanjem in telesnimi anomalijami.

Cronenberg mlajši je svojo zgodbo umestil v prihodnost, v kateri so zvezdniki in vse povezano z njimi najbolj iskana roba. Zvezdniški prah je gonilna sila svetovnega gospodarstva, življenje in počutje znanih estradnikov pa glavni steber javnega življenja. Iznajdljiva farmacevtska podjetja so v takšnih okoliščina iznašla novo tržno nišo — trgovanje z virusnimi okužbami znanih oseb. Večina slavnih tako ima ekskluzivne pogodbe s farmacevtskimi družbami, ki v primeru bolezni iz telesa obolele osebe vzamejo klice in jih potem s kompliciranim tehnološkim procesom kopirajo za nadaljnjo komercialno rabo. Ali drugače, če zadevo poenostavimo in jo preslikamo na današnji čas — greš na kliniko in si omisliš herpes, ki je le nekaj dni nazaj krasil obraz Lady Gaga, ali si namesto 14-dnevnih počitnic ob morju daš vbrizgati gripo Justina Bieberja in potem doma veselo uživaš v razvoju bolezni. Pri eni takšnih družb dela naš centralni protagonist Syd March (Caleb Landry Jones), eden redkih privilegirancev z dostopom do dragocenih doz z virusi, ki strankam vsakodnevno vbrizgava tekočino z zvezdniško vsebino. Nekatere stvari pa se ne spremenijo nikoli, saj se tudi v prihodnosti na črnem trgu da nabaviti vse in dragocene virusne okužbe niso nobena izjema. V teh aktivnostih pomembno vlogo igra prav Syd, ki v svojem telesu tihotapi okužbe in jih potem ponuja nelegalnim prekupčevalcem.     

Mlačni odzivi na prvenec Brandona Cronenberga so za nekaj časa odložili moje spoznavno druženje z mladim Kanadčanom, vendar ogled filma ni nikoli bil postavljen pod vprašaj. Danes mi je jasno, da sem Antiviral neupravičeno zapostavljal, saj je Cronenberg mlajši posnel zanimiv film, ki sicer ni nobena mojstrovina, a je zato čisto konkreten in spodoben žanrski predstavnik, ki se ob bledi konkurenci brez težav dvigne iznad povprečja. Tisto kar Antiviral loči od večine današnjih grozljivk, je dobra ideja, ki se manifestira skozi navdihnjeno vizijo bližnje prihodnosti, v kateri kljub bizarnosti brez težav prepoznamo satirične odmeve sedanjosti. Obsedenost populacije s slavnimi je dosegla neverjetne razsežnosti in zdi se, da bodoča potrošniška družba živi v nekakšni kolektivni hipnozi in ubogljivo sledi navodilom na malih in velikih zaslonih. Največja uspešnica pri ponudnikih videa na zahtevo je tako posnetek nastal med kolonoskopijo znane igralke, najbolj zaželena vrsta mesa pa je umetno vzgojena masa modificirana iz celic priljubljenega igralca. Brad Pitt zrezek in sprehod kamere skozi debelo črevo Angeline Jolie — neprecenljivo. 

Srhljivost takšne vizije prihodnosti počiva na spoznanju, da tudi danes imamo nemalo pacientov, ki bi z veseljem izkusili podobne priboljške. Torej, Antiviral je zf-horor z lucidnim subtekstom, ki se dotakne konkretnih problemov in kot takšen prinaša kvaliteten odmik od nesmiselnih grozljivk brez repa in glave, ki ne govorijo o ničemur. Po moji oceni bi Cronenberg težko izbral primernejšega igralca za glavno vlogo — mladi talenti kot je Caleb Landry Jones so dobrodošla osvežitev — njegova selekcija pa izkazuje tudi nek sekundarni pomen, ki se sklada s filozofijo filma. Kritiko fenomena zvezdništva tako prepoznamo tudi v sami selekciji kadra, saj niti malo ne dvomim, da je Cronenberg imel možnost v glavno vlogo postaviti kakšno bolj odmevno igralsko ime in si tako priboriti nekaj dodatne publicitete. Antiviral prinaša vizualno zanimivo hladno estetiko s prevladujočo belo barvo, ki jo lahko beremo kot komentar stanja družbe, v kateri je večina protagonistov zrela za hospitalizacijo. 

Film v vizualnem in idejnem smislu ponuja dovolj razlogov za zadovoljstvo, a vseeno ne izkoristi vseh svojih potencialov. Ena najšibkejših točk v celi zgodbi je slabo utemeljena motivacija glavnega protagonista. Nikoli ne izvemo, ali Syd počne to kar počne zaradi denarja, ali zato, ker je tudi sam odvisnik-potrošnik. Druga razlaga se mi zdi bolj smiselna, a neodvisno od tega kateri opciji se priklonim, ostaja občutek, da je vse skupaj preveč površno in nedodelano. S podobnimi občutki gledam na prikaz te splošne norije, ki jo moramo sprejeti kot nekaj samoumevnega, brez konkretnejšega reza v bistvo problema. Kljub omenjenim slabostim je Antiviral soliden prvenec z zanimivim konceptom, s katerim je Cronenberg mlajši pokazal potencial in zanimivo bo videti, kako se bo njegova kariera razvijala v prihodnje. (+3)

Ocena: