Trance (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 101' , Imdb
Režija: Danny Boyle
Scenarij: Joe Ahearne, John Hodge
Igrajo: James McAvoy, Vincent Cassel, Rosario Dawson, Danny Sapani, Matt Cross, Wahab Sheikh 

Ob omembi Dannyja Boyla avtomatično pomislim na  Trainspotting (1996),  s katerim se je dotični gospod prebil med režisersko elito in po katerem je bil vsak Angležev naslednji projekt deležen velike medijske pozornosti. Še pred Trainspottingom pa je Boyle posnel Plitvi grob (Shallow Grave, 1994),  po katerem je v njegovih rokah pristal scenarij neuveljavljenega scenarista Joeja Ahearneja, iz katerega je ob strokovni pomoči Boylovega večkratnega sodelavca Johna Hodga skoraj dvajset let kasneje nastal Trance. Pred dvema desetletjema Boyle očitno ni preveč verjel v kvaliteto scenarija, zato Joe Ahearne izgubil potrpljenje in leta 2001 lastnoročno ekraniziral zgodbo v dokaj neodmevnem tv-filmu z enakim naslovom. V pomanjkanju bolj zanimivih in izvirnih idej je Boyle očitno ocenil, da se iz scenarija, ki ga je prvič prebral pred mnogimi leti, da iztisniti soliden film. 

V zgodbo nas popelje Simon (James McAvoy), ki dela za ugledno avkcijsko hišo. Avkcionar nam v uvodu predstavi kratko zgodovino kraje dragocenih slikarskih del in nas seznani z varnostnimi mehanizmi, s katerimi avkcijske hiše pred nepridipravi varujejo svoje dragocene umetnine. V kratki sekvenci je predstavljena procedura, ki ji sledijo zaposleni v primeru eventualnega ropa, kar postane nekakšna uvertura v resnični rop, ki ga spremljamo nekaj trenutkov kasneje. Tarča kradljivcev, ki jih vodi Franck (Vincent Cassel), je ena izmed slikarskih mojstrovin Francisca Goye. Simon, ki je zadolžen za umik umetnin na varno,  dosledno izpelje proceduro, a še preden mu uspe sliko pospraviti v trezor, ga prestrežejo Franck in njegovi pomagači. V protokolu stoji, da nobena slika ni vredna človeškega življenja, toda Simon se tistega dne počuti junaško in poskuša ustaviti roparje. Rezultat: močan udarec v glavo, nekaj šivov in izguba spomina, kar niti ni tako hudo, če bi zgodba s tem bila zaključena. Toda Simon je v resnici že od samega začetka povezan z roparji, vmes pa je še skoval skrivni načrt, kako sliko obdržati samo zase. Težava je v tem, da se več ne spomni, kam jo je sploh skril, do enakega spoznanja pa pridejo tudi Frank in njegovi možje, ko spoznajo, da se amnezije ne da pozdraviti z dolgotrajnim mučenjem. Takrat v igro vstopi prikupna psihoterapevtka Elizabeth (Rosario Dawson), ki bo s hipnozo poskušala prepričati Simonove možgane naj se spomnijo, kje je končala dragocena slika.

Vedno je najbolje zaupati svojim instinktom. Ali kar direktno — Boyle bi moral zaupati svojim instinktom, saj je že dolgo nazaj ocenil, da scenarij ki mu je bil ponujen, nima potrebno kvaliteto. Dvajset let kasneje se je premislil, v zgodbo vključil starega znanca Johna Hodga in stara ideja je dobila novo priložnost. Menim, da bi bilo bolje, če bi omenjeni scenarij za zmeraj pustil v kakem zaprašenem predalu, saj premore premalo dobrih idej, da bi se iz njega lahko iztisnila kvalitetna filmska pripoved. Mogoče sem preveč kritičen, a kaj storiti, ko te film že z osnovnim zapletom zmoti do te mere, da v uvodnih 10-15 minut izrabi skoraj ves odobreni kredit. Večina verjetno lahko brez težav spregleda manjše spodrsljaje, kot je denimo kombi brez stranskih drsnih vrat, vendar bi človek od filmarja Boylovega kalibra v heist filmu vseeno pričakoval veliko boljše uvodno dejanje. Ironično je predvsem to, da nam McAvoy na začetku v kamero razlaga, kako enostavno je bilo nekoč izmakniti umetnino, nam mimogrede predstavi najnovejše varnostne dosežke, potem pa nepridipravi izpeljejo rop, v katerem so vse te varnostne ovire pozabljene, oziroma preveč enostavno izigrane. Ko tako odpreš film, potem se v nadaljevanju moraš hudičevo dobro odrezati, da gledalca znova potegneš v zgodbo in nekaj takega Boylu skorajda uspe. Skoraj, saj premisa s hipnozo omogoči sekvence v katerih se na zanimiv način mešajo sanje z resničnostjo, dejansko z namišljenim, kar dodobra ublaži slabe občutke iz začetka filma. Trance se v tistem osrednjem delu na dokaj zanimiv zabriše mejo med fantazijo in realnostjo in nam ponudi neka nova spoznanja, ki spremenijo karakterni predznak likov. A žal tudi v tem segmentu ustvarjalci nimajo občutka za mero in zaplet raztegnejo preko meje prepričljivega. Film rešujejo dobra režija, vizualna privlačnost, všečna glasba in Rosario Dawson, ki se zelo  dobro znajde v čevljih psihoterapevtke Elizabeth. Zadovoljstvo z njenim nastopom bo verjetno večje pri moškem delu publike, a verjamem da bo tudi ženski del publike priznal, da je Rosario s svojim glasom (ki tukaj igra pomembno vlogo) in stasom, bila zelo dobra izbira za to vlogo.   (-3)    

Ocena: