The Skeleton Twins (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 93'  ,  Imdb
Režija: Craig Johnson
Scenarij: Mark Heyman, Craig Johnson
Igrajo: Kristen Wiig, Bill Hader, Luke Wilson, Ty Burrell, Boyd Holbrook 

Glavna junaka drame The  Skeleton Twins sta Milo (Bill Hader) in Maggie (Kristen Wiig), brat in sestra,  ki že celo desetletje nista v stiku. On je rezident Los Angelesa, ki se preživlja z delom v gostinstvu in tako kot vsi natakarji v tem mestu sanjari o preboju v svet zabavne industrije. Pravkar ga je zapustil dolgoletni partner, zato ga v uvodu gledamo kako ob glasni glasbi izpija steklenico žganja. Frustracije v zasebnem življenju, plus neuspešna igralska kariera, plus preveč alkohola, je enako Milo v kadi, s prerezanimi žilami. Klic in losangeleške bolnišnice preseneti Maggie na njenem newyorškem domu, ravno ko ta stoji pred ogledalom in premišljuje ali naj pogoltne polno pest pomirjeval. Milo torej ni edini član družine s samomorilskimi nagnjenji, toda novica o bratovem poskusu samomora predrami Maggie, ki že nekaj ur kasneje sedi na letalu za Los Angeles. Ko Mila po nekaj dnevih izpustijo iz bolnišnice, ga sestra povabi, naj se skupaj z njo vrne v rojstni New York in nekaj časa preživi v njeni hiši. To je obenem priložnost, da končno spozna sestrinega moža Lanca (Luke Wilson) in se postavi nazaj na noge. Po desetih letih si brat in sestra imata veliko za povedati in čeprav Maggie na prvi pogled ponuja vtis srečno poročene ženske, preko utrinkov iz njenega vsakdana počasi spoznavamo, zakaj je pred nekaj dnevi skoraj pogoltnila nevaren odmerek zdravil. Bolj ko se potapljamo v dinamiko odnosa med bratom in sestro, bolj postaja jasno, da je njuna disfunkcija prihaja iz istega mesta, oziroma dogodka, ki je zaznamoval njuno odraščanje. 

Pričujoči kos celuloida je drugi celovečerec ameriškega režiserja in scenarista Craiga Johnsona (pri scenariju je pomagal Mark Heyman, ko-scenarist Črnega laboda) in eden izmed filmov iz Sundance bazena, ki je pritegnil nemalo pozornosti ob januarski premieri v Park Cityju (nagrada za scenarij). Johnson se je odločil za čedalje popularnejšo formulo komikov v resnih vlogah, ki se po navadi  dobro obnese v podobnih neodvisnih projektih. Poznamo kar nekaj uspešnih nastopov komikov v podobnih vlogah, od Adama Sandlerja (Reign Over Me, Punch-Drunk Love), do Jima Carreyja (The Truman Show,  Eternal Sunshine of the Spotless Mind), vendar mi v kontekstu naslovne stvaritve najbolje zveni primerjava z odličnim Everything Must Go (2010), v katerem je svoje resne igralske mišice napihoval Will Ferrell. V sozvočju s selekcijo igralskega kadra zgodba nikoli s polnimi jadri ne zajadra na teritorij težke drame, ampak ves čas, tudi v smrtno resnih situacijah ohranja komičen podton. Ta kombinacija resnosti in rahle komičnosti mi načeloma ugaja in tudi tu glede samega vzdušja nimam večjih pripomb. Osrednji igralski kvartet (Wiig- Hader- Wilson- Burrell) je zelo prepričljiv v svojih interpretacijah, malo manj pa so prepričljive situacije, v katere se ti liki spravljajo. Ocenjujem, da je Johnson v posameznih idejah in konkretnih rešitvah preveč pavšalen, oziroma, da želi prikazati disfunkcijo likov s premalo poglobljeno analizo temeljev disfunkcije. Samodestruktivna nagnjenja obeh glavnih akterjev pomete pod preprogo s preprosto obrazložitvijo (tudi oče je storil samomor!) in majavo teorijo o čustveno nedostopni materi. V prikazu tegob junakov sicer poskuša biti kompleksen in temeljit: na krožnik nam servira vse od nezadovoljstva z dosežki na poklicnem področju, do majhnih negotovosti na osebnem nivoju, a ob gledanju teh epizod iz življenja dveh rahlo zamaknjenih duš nikoli ne kaže ambicij, da bi naredil konkretnejši rez v srž problema. Mogoče prav zato liki in zgodba kot celota izzvenijo nekoliko nedorečeno. Stvar pod črto rešujejo igralci, ki jim skozi krasno interakcijo uspe dodobra zamegliti omenjene pomanjkljivosti.

Ocena: