The Duke of Burgundy (2014)

Slovenski naslov: Burgundski vojvoda
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Peter Strickland
Scenarij: Peter Strickland
Igrajo: Sidse Babett Knudsen, Chiara D'Anna, Monica Swinn, Fatma Mohamed

41-letni Peter Strickland je poleg Bena Wheatleyja verjetno eden izmed najbolj zanimivih britanskih režiserjev nove garde, človek, ki je že s prvencem Katalin Varga osvojil srebrnega medveda v Berlinu. Sledili so Kriki groze v zvočnem studiu (Berberian Sound Studio, 2012), edinstven poklon giallu in zvočni sinhronizaciji filmov v post-produkciji, ki je živel dokaj uspešno festivalsko življenje. Film je prejel več nagrad in prepričal mnoge ugledne kritike, njihovega navdušenja pa žal niso delili gledalci, saj je film navkljub odmevnim rezultatom videlo (pre)malo ljudi. Podobne rezultate je bilo pričakovati tudi ob njegovem tretjem celovečercu, ki spet navdušuje kritike, kakšnega bolj masovnega odziva publike pa zaenkrat ni. Ob ogledu filma, v sklopu festivala Liffe, je na moji projekciji bila zasedena samo tretjina dvorane, kar še enkrat kaže na odpor občinstva do filmov, ki bistveno odstopajo od pričakovanih vzorcev. Škoda, kajti Peter Strickland je eden redkih režiserjev, ki nam z vsakim novim filmom ponudi drugačno, posebno izkušnjo. Mogoče je problem prav v tem, da povprečni gledalec ne želi gledati filmov, ki jih je težje razumeti, oziroma filmov, pri katerih se ideja in sporočilnost umikata v ozadje in prostor prepuščata grajenju same izkušnje. In mogoče je prav zato Strickland med promocijo svojega najnovejšega filma poudarjal, da se je pri tem filmu še posebej trudil, da našo pozornost preusmeri na izkušnjo, stran od iskanja in tolmačenja metafor. 

Zgodba postavljena na nedoločen kraj in v nedoločen čas (po občutku bi rekel, da nekje v Evropo, v 70-ih, ali 80-ih letih prejšnjega stoletja), spremlja premožno in enigmatično gospodarico Cynthio. Gospa je ugledna ljubiteljska zbirateljica metuljev, ki med lokalnimi metuljarkami uživa velik ugled, edina oseba v njenem zasebnem življenju pa je njena hišna gospodinja Evelyn. Že naše spoznavno srečanje z gospodarico in njeno mlado služkinjo razkrije, da njuno razmerje presega običajne okvire odnosa med delodajalcem in uslužbenko. Sprva sicer pomislimo, da imamo opravka s zagrenjeno aristokratinjo v srednjih letih, ki iz čiste zavisti in zlobe maltretira svojo mlado služkinjo, a nato počasi začnemo odkrivati, da so njena dominantnost in spolno poniževanje, s katerim zgodba zavije na sado-mazohistični teritorij, pravzaprav del dobro koordinirane igre, v kateri glavni akterki sodelujeta prostovoljno. S tem se začne spreminjati naša percepcija vsega, kar smo videli dotlej, vključno z razumevanjem delitve vlog v tem nevsakdanjem razmerju. Naenkrat več nismo prepričani, kdo je gospodarica, kdo služkinja in kdo določa pravila igre.

Strickland sprva ne ponudi nobenega ozadja, oziroma informacij, ki bi nam lahko bile v pomoč pri razumevanju narave odnosa med Cynthio (odlična interpretacija danske igralke Sidse Babett Knudsen) in Evelyn (nič slabša Chiara D'Anna). Namesto tega nam predstavi situacijo in nas potisne v dogajanje, do katerega se moramo sami opredeliti in izvleči lastne zaključke. Eden od ključnih dejavnikov, ki zgodbo naredi zanimivo, je prav ta nevednost in občutek, da odkrivamo nekaj razburljivo novega. Tako kot Krikih groze…, s katerim Strickland pokima določenem obdobju filmske zgodovine, je tudi Burgundski vojvoda (film je poimenovan po redki vrsti metulja) svojevrsten poklon tradiciji evropskega erotičnega filma, zapakiran v nenavadno, a zato nič manj prepričljivo pripoved o dveh lezbičnih partnerkah s prav posebnimi intimnimi potrebami. Strickland je posnel eden tistih redkih filmov, ki na izviren in prepričljiv način gradijo lasten mikrokozmos, ter ga znajo scenografsko podpreti s skrbno izbranimi detajli, zanimivo vsebino in prepričljivo notranjo logiko. Film, ki na teh temeljih razvije izjemno vizualno privlačnost (fotografijo tako kot pri Krikih groze… podpisuje Nicholas D. Knowland) in verjamem, da bodo prizori s fino odmerjeno visokoestetizirano erotiko za mnoge pravi eye-candy . Stvari niso vedno takšne, kakršne se zdijo na prvi pogled in eden izmed plusov filma je nedvomno tudi spretnost, s katero se ustvarjalci poigrajo z našo percepcijo. Film kljub občutljivi tematiki nikoli ne stopi na teritorij eksploatacije, saj se prizori, ki bi marsikoga utegnili biti prezahtevni, odvijejo za zaprtimi vrati, prepuščeni gledalčevi domišljiji. Zgodba se odvija v mešanici gotsko-sanjskega vzdušja, »gotskost« pa je sorazmerna z naraščanjem Evelyninega apetita za bolj mračne fantazije v drugi polovici filma. Moram priznati, da sem v tej drugi etapi filma napačno domneval, da se bo temačnost proti koncu le še stopnjevala; toda Strickland je nepričakovano povlekel karto iz rokava in me še enkrat presenetil. Kaznovanje je ključna sestavina igre, ki jo igrata Evelyn in Cynthia. In glede na to, da je Cynthia tista, ki je zadolžena za izvajanje kazni in Evelyn tista, ki želi biti kaznovana, potemtakem tudi nekaznovanje v teh posebnih okoliščinah lahko doživimo kot posebno obliko kaznovanja. Nesmiselno? Mogoče. Če filma še niste videli, zagotovo. Kakorkoli obrneš, Burgundski vojvoda je unikatna izkušnja. Zavedam se, da ta izkušnja za marsikoga ne bo pozitivna, jaz pa Stricklandu v mojih evidencah za ta dosežek pripisujem še eno visoko oceno.

Ocena: