ponedeljek, 01. december 2014

Foxcatcher (2014)


Slovenski naslov: Foxcatcher: Boj z norostjo
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 134',  Imdb
Režija: Bennett Miller
Scenarij: E. Max Frye, Dan Futterman
Igrajo: Steve Carell, Channing Tatum, Mark Ruffalo, Sienna Miller, Vanessa Redgrave

Bennett Miller Foxcatcherja odpre s starimi dokumentarnimi posnetki, ki prikazujejo aristokracijo v lovu na lisice. Dokumentarni posnetek poleg utemeljitve naslova ponudi motiv dinastije v nastanku in nam pomaga dojeti, kako zelo dolgo nekatere najvplivnejše družine akumulirajo kapital in povečujejo svojo moč in vpliv. S filmom, ki pri nas nosi podnaslov Boj z norostjo, se Miller po drami Capote in vmesnem izletu na teritorij športne drame (Zmagovalec, 2011) vrača s filmom, ki je nekakšna žanrska mešanica obeh omenjenih. Po eni strani Miller tako še vedno ostaja v stiku s športom in športniki, vendar je samo jedro zgodbe bolj temačno, bazirano na psihološkem profiliranju likov, kar je potemtakem bližje vzdušju, ki smo ga občutili ob gledanju biografske zgodbe Trumana Capoteja. 

Miller nam najprej predstavi Marka Schultza (Tatum), olimpijskega rokoborskega prvaka, ki nikoli ni uspel unovčiti svojega velikega uspeha. Olimpijski prvaki so navadno nacionalni heroji, toda v deželi, v kateri je število osvojenih kolajn na velikih tekmovanjih vedno zelo visoko, zmagovalci v manj popularnih športih hitro tonejo v pozabo. Ne pomaga niti dejstvo, da je Mark vase zaprt samotar, ki je neroden v komunikaciji z ljudmi; v njegovih očeh je delni krivec za njegovo mizerijo starejši brat Dave (Ruffalo), prav tako olimpijski prvak z istih olimpijskih iger (Los Angeles, 1984), ki je zmagal v nižji kategoriji. Davu, ki zdaj v vlogi trenerja Marka pripravlja na naslednje svetovno prvenstvo in olimpijske igre v Seulu, veliko bolj leži vloga slavnega športnika. Dober v komunikaciji z novinarji, pokrovitelji in ljudmi iz olimpijskega komiteja, Dave je vedno bil prvo ime družine Schultz. 
Brata kljub vrhunskim dosežkom nimata najboljših pogojev za delo in ko na njuno adreso prispe povabilo multimilionarja Johna Du Ponta (Carrell), ki želi financirati priprave na naslednje veliko tekmovanje, Mark začuti, da mu nekdo končno namenja pozornost, ki si jo zasluži. Zato brez pomisleka sprejme Du Pontovo povabilo, ki je na svoji ogromni posesti zgradil moderno pripravljalno središče. Sodelovanje z premožnim dobrotnikom je zanj priložnost, da končno stopi iz bratove sence in vsem pokaže, kdo je največji športnik v družini Schultz. Dave je namreč družinski človek, ki se ne more tako enostavno preseliti na drugi konec Amerike in na tej točki se brata ločita. Mark tako začne s treningi pod okriljem Johna Du Ponta, velikega patriota in ljubitelja rokoborskega športa, ki v sodelovanju z olimpijskim prvakom vidi priložnost za samopromocijo in uresničitev lastnih trenerskih ambicij. Po začetni idili Du Pontov velikanski ego začne načenjati Markovo samozavest in ta počasi spoznava, da sodelovanje z Du Pontom mogoče ni bila najboljša odločitev.

Foxcatcher je pripoved, ki funkcionira na dveh poglavitnih nivojih. Na enem nivoju je to prikaz potlačenih čustev, nesoglasij in neizrečenih obtožb, ki zaznamujejo odnos bratov, predstavljen iz perspektive mlajšega Schultza, na drugem pa imamo opravka s kompleksno karakterno študijo vplivnega posameznika, v čigar narcisoidni personi se, skozi stoletja akumuliranja moči in vpliva, manifestira prepričanje o lastni izjemnosti in večvrednosti. In ker govorimo o enemu izmed najsijajnejših predstavnikov ameriške družbe, primerjava z ameriškim kompleksom večvrednosti se ponuja kot samoumevna paralela. Miller te motive zapakira v počasno, atmosferično izkušnjo, ki se na gledalca v največji meri prinaša preko vizualne komponente filma, saj je dialoški aspekt tu predvsem zato, da nudi adekvatno podporo podobam na zaslonu. Večina filmov s športno tematiko koristi dosežke in zmagoslavja športnikov kot sredstvo za graditev suspenza in doseganje čustvenih vrhuncev. Miller v film sicer vključi scene s tekmovanj in prikaže pot mlajšega Schultza do naslova svetovnega prvaka, vendar te prizore slika hladno, nečustveno, brez evforije, ki navadno spremlja takšna zmagoslavja. Zmagoslavje je v tem primeru prazno, v njem je celo čutiti kanček razočaranja, saj nihče izmed ključnih akterjev v teh trenutkih ne čuti pravega zadoščanja. Športnik zato, ker si največ zaslug za njegovo zmago pripisuje namišljeni kvazi trener, taisti trener pa med hlinjenjem navdušenja ves čas nekje globoko v sebi ve, da si pripisuje preveč zaslug, istočasno pa ga razjeda spoznanje, da sam nikoli ne bo dosegel takšne izjemnosti. 
Čeprav sprva dobimo občutek, da bo film v epicenter zgodbe postavil mlajšega Schultza in njegov odnos s starejšim bratom, Miller relativno zgodaj fokus preusmeri na ekscentričnega bogataša in njegovo disfunkcijo. Potapljanje v njegovo norost je postopno, njegova okvara je jasna in dobro utemeljena. Pravijo, da je kvaliteta filma sorazmerno enaka kvaliteti njenega glavnega antagonista. Glavna odlika kvalitetnih filmov je sposobnost, da nam na dovolj prepričljiv in logičen način približa disfunkcijo antagonista in njegov boj z notranjimi demoni. Bajeslovno bogastvo tako Du Pontu ne pomaga pregnati občutka osamljenosti, ne zrasti v materinih očeh, ki sina v nobenem trenutku ne doživlja kot sebi enakovredno bitje. Za konstrukcijo tako kompleksnega karakterja je Miller potreboval vrhunskega igralca. Nekoliko nepričakovano ga je našel v Stevu Carellu, ki je po moji oceni tu ustvaril najboljšo vlogo v karieri in nobeno presenečenje ni, da ga mnogi vidijo, kot enega izmed resnih kandidatov za zlati kipec. Foxcatcher je očitno film rezerviran za netipčno selekcijo igralskega kadra. Tudi Channingu Tatumu uspe več kot solidno upravičiti izkazano zaupanje — Tatum  je menda bil Millerjev prvi pick že pred osmimi leti, ob prvem neuspešnem poskusu realizacije projekta Foxcatcher, čeprav je ta takrat bil še zelenec, ki ga je režiser opazil v indie uspešnici A Guide to Recognizing Your Saints (R: Dito Montiel, 2006). Standardno zanesljivi Mark Ruffalo zaokroži odlično izpolnjeno igralsko križanko,  ki jo je osebno sestavljal Bennett Miller. Filmu lahko očitamo nekatere pomanjkljivosti (denimo podhranjenost obeh pomembnejših ženskih likov), a tudi s temi pripombami je Foxctcher še vedno ena izmed najbolj užitnih filmskih izkušenj tekočega leta. (+4)


Ocena:


4 komentarji:

  1. Najbolj užitnih. No, s tem se pa ne morem strinjati. Film se vleče kot včerajšnji dan.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, ti ni samo tvoj problem s Foxcatcherjem. Veliko kritikov je zmotila ta počasnost, jaz pa s tem nimam problem. Meni je danes, s polletne časovne distance še vedno eden najboljših filmov lanskega leta.

    Čeprav se ne dogaja veliko, ko greš analizirat za nazaj, boš videl, da praktično nobeden prizor ni odveč.

    Je pa tudi res, da je moja toleranca za počasen tempo zelo visoka.

    OdgovoriIzbriši
  3. Samo mimogrede: tale zgoraj podpisani "Filmoljub" nisem jaz.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vzel na znanje.
      Blog je zaradi počitnic nekaj časa počival in šele danes sem registriral tvoj komentar. Zdaj vidim, da ob prvem komentarju ni tvojega avatarja.
      Naključje ali drobna provokacija?

      Izbriši