The Equalizer (2014)

Slovenski naslov: Pravičnik
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 132' , Imdb
Režija: Antoine Fuqua
Scenarij: Richard Wenk, Michael Sloan 
Igrajo: Denzel Washington, Marton Csokas, Chloë Grace Moretz, Johnny Skourtis, David Harbour 

Antoine Fuqua, David Ayer, Denzel Washington in Ethan Hawke so na začetku tekočega milenija skupaj ustvarili Dan za trening, eno izmed najzanimivejših ameriških kriminalk tega obdobja (Denzel je prejel oskarja za glavno moško vlogo). Fuqua je potem še večkrat poskušal ponoviti vajo z različnimi krimi trilerji, a mu več ni uspelo doseči standardov postavljenih z Dnevom za trening. Razen Padca Olimpa (Olympus Has Fallen, 2013) sem videl vse njegove filme in že površna analiza razkrije, da govorimo o režiserju, ki se dobro znajde v svojem primarnem žanrskem okolju in človeku, ki zna režirati zgodbo, vendar je kvaliteta njegovih izdelkov prevečkrat trpi zaradi kvalitete samega scenarija. Jasno je, da sta pri uspehu Dneva za trening veliko vlogo odigrala oba glavna igralca, izjemno pomemben pa je bil tudi scenarij Davida Ayerja, ki je kmalu začel samostojno režisersko pot. Ayer je brez dvoma trenutno v boljši formi od svojega starega sodelavca, saj je njegova akcijska vojna drama Bes eden izmed najbolj vročih naslovov  ta hip. Kakorkoli, Pravičnik me je pritegnil tudi zato, ker je znova združil Fuquo in Washingtona, čeprav sem vedel, da bo kvaliteta filma znova odvisna od kvalitete scenarija Richarda Wenka, ki v svoji filmografiji razen solidne akcijske kriminalke 16 ulic (Richard Donner, 2006) nima ravno navdušujočih dosežkov. Mimogrede naj omenim, da je scenarij navdihnila istoimenska serija iz 80-ih, nekaj več o tem (in samem filmu) lahko preberete v Filmoljubovem prispevku.

Robert McCall (Washington) je samotar, ki čez dan dela na enemu izmed oddelkov bostonskega Bauhausa, v nočnih urah pa se najraje posveča branju literarnih klasik v udobju svojega doma. Zaradi težav z nespečnostjo je časa za branje več kot dovolj in prav zato je Robert v poznih nočnih urah reden gost bližnje restavracije, v kateri po navadi ob dobrem čtivu spije svoj čaj. Že na prvi pogled je jasno, da je pred nami človek s skrivnostno preteklostjo in nekdo, ki je nekoč verjetno živel veliko bolj razburljivo in dinamično življenje. Že ko zagledamo mlado Chloë Grace Moretz na barskem stolu v isti restavraciji — punca  je mladoletna prostitutka, ki pod prisilo dela za rusko mafijo — vemo, v kateri smeri se bo razvijala zgodba. Tudi ona je ena izmed rednih gostov in ko se punca nek večer ne pojavi v restavraciji, Robert izve, da je končala v bolnišnični postelji, kamor so jo spravile pesti njenega tiranskega delodajalca. Nesrečno punco še isto noč obišče v bolnišnici in se odloči, da ji bo pomagal. Nedolgo zatem se sreča z njenim arogantnim šefom in s finančno kompenzacijo poskuša izposlovati dekličino svobodo.  Njegova ponudba, kakopak, ni sprejeta, zato pristopi k uresničitvi 29-sekundnega plana B. Slabe pol minute kasneje lokalni mafijski šef in nekaj njegovih podložnikov obležijo v mlakah lastne krvi. In ker smrt takšnih tipov nikoli ne mine brez reakcije višjih instanc, se v mestu kmalu  pojavi psihopatski preiskovalec Teddy, ki bo poskušal ugotoviti, kdo je odgovoren za smrt njegovih kolegov.

Od tu naprej se zgodba odvija na avtopilotu, po dobro znanem obrazcu, ki nas pelje proti končnem obračunu pravičnika z glavnimi antagonisti. Wenka in Fuqua film skozi ciljno črto pripeljeta brez kakršnekoli posebnosti: brez inovativnega in studioznega poglabljanja v mehanizme funkcioniranja mafijske organizacije, brez junakovega soočanja z osebnimi demoni in brez pravega poglabljanja v like. Celo o glavnem junaku, ki je praktično ves čas v kadru, na koncu ne vemo skoraj nič in iz tega zornega kota je Pravičnik nedvomno razočaranje. Toda… Pravičnik je istočasno vizualno privlačen izdelek, ki občasno zabava s koreografijo akcijskih prizorov in skulirano všečnostjo glavnega junaka. Washington na svojih plečih praktično nosi celi film, njegov edini  omembe vreden  "pomagač" pa je novozelandski igralec Marton Csokas (potomec madžarskega očeta in avstralske matere), ki dokaj suvereno stopi v čevlje glavnega antagonista. Pravičnik v seštevku res ne ponudi nič zapomljivega, a v pomanjkanju boljših idej lahko popestri počasen popoldan. Če k tej izbiri ob bok postavim kakšnega izmed številnih akcijad z Liamom Neesonom, potem se brez pomisleka opredelim za Denzela, ki je zame vsaj za razred boljši igralec. (-3) 

Ocena: