Leijonasydän [Heart of a Lion] (2013)

Slovenski naslov: Levje srce
Država: Finska, Švedska
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični, Komedija
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Dome Karukoski
Scenarij: Aleksi Bardy
Igrajo: Laura Birn, Peter Franzén, Yusufa Sidibeh, Jasper Pääkkönen, Jussi Vatanen

Finski režiser Dome Karukoski v domovini velja za enega vidnejših avtorjev mlajše generacije, ki se po uveljavitvi v domačem okolju in širši skandinavski regiji počasi prebija na mednarodno sceno. Svetovna premiera Levjega srca se je zgodila na uglednemu festivalu v Torontu, od tam pa je film nadaljeval svojo festivalsko pot, ki je zaključena dokaj uspešno, z nagradama na portugalskem festivalu Festroia in ameriškem Palm Springsu. Karukoski je v svojem petem celovečercu stavil na nenavadno mešanico, nekakšen hibrid med lahkotno romantično zgodbo in resno dramo, ki pod drobnogled vzame problematiko vzpona skrajnih desničarskih skupin v Evropi. Odnos med netipično očetovsko figuro in otrokom igra ključno vlogo pri funkcioniranju te neobičajne kombinacije. 

Ta netipična očetovska figura je Teppo (Peter Franzén), vodja skupine obritoglavcev, ki greni življenje priseljencev in njihovih potomcev v njegovem rojstnem mestu. Naš (anti)junak je ravnokar prišel iz zapora in preko socialne služba poskuša najti delo, vendar je tudi njemu jasno, da se bo zaenkrat moral zadovoljiti s skromno socialno podporo. Nato spozna natakarico Sari (Laura Birn) in z njo preživi noč. Vse lepo in prav,  dokler ta naslednje jutro na njegovem telesu ne zagleda nacistično tetovažo in  ga brez pojasnila vrže ven iz hiše. Toda Teppu je Sari zelo všeč,  zato se naslednji dan ponovno oglasi in poskuša ugotoviti, kaj je šlo narobe. Po dolgotrajnem prepričevanju Sari popusti in mu ponudi pojasnilo, ko iz hiše pripelje svojega temnopoltega sinčka. Otrok iz njenega propadlega zakona ni samo temnopolt, ampak je tudi potomec muslimana. Za pravega nacija je to najhujša možna kombinacija. Pravi naci bi v tej situaciji ozmerjal svojo sonarodnjakinjo, če ne še kaj hujšega, toda Sari je Teppu še vedno všeč. Tako zelo, da je pripravljen sprejeti njenega črnčka.

Generacija X (American History X, Tony Kaye, 1998) je eden izmed odmevnejših primerov tematsko sorodne zgodbe o nacistu, ki  na neki točki v življenju začne dojemati svoje zablode in spreminjati svoje nazore. Levje srce tako kot njegov ameriški sorodnik raziskuje podoben teritorij, vendar se filma precej razlikujeta v tonu in načinu podajanja zgodbe. Karukoski tu kljub resnosti teme ubere bolj sproščen pristop – zgodbo začini s pošteno dozo situacijam prilagojenega humorja, ki všečno blaži potencialno stresne situacije. Film sicer vsebuje nekaj manj prijetnih prizorov, a se kot celota precej oddalji od nelagodja, ki bi ga glede na tematiko lahko pričakovali. Glavni protagonist Teppo je namreč prišel v leta, ko mu biološka ura nedvomno sporoča, da je prišel čas za spremembo. V vlogi vodje skupine obritoglavcev se več ne počuti tako dobro; delno zato, ker mladi levi iz njegove tolpe ves čas prežijo na znamenja slabosti, v večji meri pa zato, ker se njegova percepcija življenja in vloge na tem svetu počasi spreminja. Ali drugače, vodja se stara in vedno bolj čuti potrebo po mirnem življenju v družinskem okolju. Srečanje s Sari prinese tisto manjkajoča sestavino v njegovo življenje in Teppu je  naenkrat povsem jasno, na kakšnih temeljih mora graditi prihodnost. Sprva sicer poskuša sedeti na dveh stolih in pred svojimi obritoglavimi prijatelji skriti svoje razmerje s Sari in njenim temnopoltim sinom, čeprav dobro ve, da se bo kmalu moral odločiti in povsem prekrižati staro družbo. Stvari bi zanj bile veliko manj komplicirane, če v tej družbi ne bi bilo njegovega mlajšega brata Harrija (prepričljivi Jasper Pääkkönen). Teppov odnos z mlajšim bratom je ena pomembnejših komponent filma, toda srce filma je drugje – v njegovem počasnem zbliževanju z izbrankinim sinkom Rahmujem (Yusufa Sidibeh). Karukoski otroka ne postavi v vlogo žrtve, ampak iz njega raje naredi prebrisanega oponenta, ki bo storil vse, da Teppu prepreči dostop do materinega srca. Dinamika njunega odnosa je istočasno glavna feelgood sestavina in čeprav pripoved v tem segmentu mestoma po nepotrebnem zdrsne v banalnost, je dobrih stvari toliko, da mu teh slabosti enostavno ne morem preveč zameriti. (+3)

Ocena: